Pozor, pozor! Zdaj se bo Rosvita končno razpištolila. Za njene vljudne, zadržane pojme, seveda. A kar je povedala, je povedala na lastno odgovornost. Imela se je možnost cenzurirati, pa se ni. In kar objavljam, objavljam na lastno odgovornost. Tudi jaz bi jo lahko cenzuriral, pa je nisem.

Kar pa seveda ne pomeni, da nama mogoče ne bo žal, da nisva ravnala drugače.

Takšna je skratka njena interpretacija razmer:

Panorama in novinarsko nezadovoljstvo

Najprej je bilo novinarsko nezadovoljstvo. Z novo vodstveno ekipo in z njeno vizijo programskih sprememb. Najbolj jih je motila nova oddaja na 2. sporedu — namreč Panorama —, pa premikanje nekaterih tradicionalnih oddaj s 1. na 2. program. In seveda ukinjanje nekaterih oddaj. Ukrepom vodstva sicer lahko nasprotujemo, ne moremo pa vodstvu samemu odrekati pravice, da v hiši nekaj postorijo. Če pri tem zgrešijo, bodo za to tudi odgovarjali. Rosvita sicer upa, da je vodstvo spoznalo, da je pri marsičem zgrešilo. Dejstvo je, da je preslišalo številna opozorila. In dejstvo je, da so bila številna opozorila na mestu. Najbolj gluho je bilo vodstvo glede kadrovskega opustošenja Informativnega programa. Sicer pa Rosvita priznava kolegom: imeli so prav, ko so vodstvu dopovedovali: ne premikajte oddaj, starih trideset let, na drug program.

Ampak Panorami je vseeno želela, da uspe. Pa čeprav je bila zamišljena kot format Slovenskih novic znotraj Televizije Slovenija. Informativni program ni v zadnjih letih sproduciral nobene omembe vredne oddaje. Formati so stari dvajset, trideset let. Obstaja tisto, kar so postavljali uredniki od Lada Ambrožiča naprej. Nekaj oddaj, ki so politiko motile, pa so ukinili kar sami odgovorni uredniki. Recimo Poglede Slovenije.

»Mi se ne pustimo preštevati«

In potem so se začeli še preštevati. To je Rosvito precej oddaljilo od nekaterih sodelavcev. Znameniti Marcelov stavek — »Jebeno več nas je.« — ji je dal vedeti, da v hiši obstaja agenda, s katero se absolutno ne strinja. Postali so si sovražni. Začeli so se pritiski novinarjev na urednike, naj odstopijo, češ, z delom na svoji funkciji podpirate to vodstvo. Sestanki med vodstvom in Iinformativnim programom niso dali rezultatov. Razdor se je večal. Bila je na enem od teh sestankov in ni mogla verjeti ušesom, pravi, kakšen nivo razprave si privoščijo nekateri njeni sicer cenjeni kolegi.

Ampak spoštovani kolega! Danes smo v situaciji, ko kličejo na pomoč politiko. Novinarji RTV Slovenija kličejo na pomoč politiko, da jih odreši tega vodstva in jim dá nov zakon, ki jih bo odrešil politike!

Midva pa sva dovolj stara, da veva: nobena politična opcija ne bo nikoli napisala zakona o RTV, s katerim bi sama sebi odrezala lovke vpliva na javni servis. Ker ga še nikoli ni. Napisala bo takega, da bo s pomočjo civilne družbe, ki jo obvladuje, še naprej vplivala na RTV.

»Nikogaršnji hlapci«

In tega Rosvita svojim kolegom preprosto ne more dopovedati. Ne more se pridružiti njihovemu klicu: pridite in pometite že enkrat RTV! Če resno mislijo s tem, da niso »nikogaršnji hlapci«, potem naj ne kličejo na pomoč politike.

Rosvita ima idejo. Na RTV je dovolj znanja, da bi sami, interno napisali osnovne teze za zakon o RTV in ga ponudili politikom in javnosti. Rešitev je ena in preprosta: generalni direktor RTV Slovenija naj bo edini politično nastavljeni kader. Izvoljen z dvotretjinsko večino v Državnem zboru za dobo petih let. Postavi naj si svojo vodstveno in uredniško ekipo in enkrat na leto poroča DZ. In s tem bi se s politiko na RTV tudi končalo. Generalni direktor in konec. Nobenih Programskih svetov, nobenih svetnikov, ki zdaj enkrat na mesec prihajajo na seje in odločajo o ključnih programskih in finančnih zadevah — obenem pa ne odgovarjajo za nič.

Ukiniti Programski svet? To je glasba za moja ušesa! Sam sebi sem se že zdel neumen, ko sem o točno tem razmišljal. In nisem si mislil, da bom to slišal ravno od Rosvite Pesek.

Konec.