Zdaj je že nekaj časa minilo, odkar ne kadim več, vendar razmišljam o cigaretah z veliko naklonjenostjo. Dejstvo je, da sem jih imela rada. Prvič sem nehala kaditi kako leto, preden sem zanosila. Ko sem rodila, so mi šli po glavi samo čiki. Jasno, da sem spet začela.
To se je zavleklo še v moje šestinpetdeseto leto. Potem sem si pa nekega dne rekla: »Veš kaj, zdaj je pa dovolj. Dovolj si stara. Nisi preveč pametna, imaš pa dobre namene.«
Te dobre namene sem začela zdaj uresničevati brez čikov. Ne pogrešam jih. Se mi pa včasih zazdi, kako lepo bi bilo videti poševni žarek popoldanskega sonca na moji gracilni roki, ki drži med prsti tanek čik.
No, tako se ne bom več nikomur pokazala. Niti sebi.

Ekland. Britt Ekland.

Fascinacija s čikom v ženski roki mi je prvič padla v oči, ko sem kot majhna punčka gledala Jamesa Bonda. To je bilo v 70. letih in takrat je Bonda igral Roger Moore. Njegova soigralka [v filmu Mož z zlato pištolo, 1974, op. ur.] je bila Britt Ekland. Zelo stajliš blondinka z dolgimi rokami. Kadar sta se dobila z Jamesom na pijači, je on ponavadi pil martini dry z olivo, ona je pa kadila cigarete na dolgem ustniku.
Vidiš, Barbi, to je pa vrhunski prizor ženske. Morda sem se prav zaljubila v to sliko.
Dejstvo je, da sem se tudi sama tako obnašala do cigaret. Ko sem s svojimi urejenimi prsti prižgala tanek čik, sem se zdela sama sebi še bolj privlačna. Nisem upoštevala tega, da se dim plazi okrog mene, kaj šele, da smrdim po dimu. To ni obstajalo.
Je pa še drugo dejstvo. Ko sem prižgala prvi čik, se je moje telo brez moči skrivilo. Ostala sem brez moči. Rok nisem več mogla uporabljati. To je sicer posledica moje bolezni, ampak čik je to samo še potenciral.

Kakšna lažnivka!

Nehote sem se spomnila na osnovno šolo. Takrat še nisem kadila, sem pa prvič poskusila. V 8. razredu sem bila poleti na počitnicah na Igu pri stari mami. Na koncu njenega posestva je bila še ena hiša, v njej je živel stric s tremi hčerami. Najstarejša, Jelka, je bila že v 1. letniku srednje šole. Nekega večera me je poklicala v sobo in mi predlagala, da greva za šolo enega skadit. Seveda sem takoj pristala in sva šli.

Čik in viski

Kaditi sem začela šele pozneje, ko sem prišla na faks. Premamili so me sošolci, ki so med vsako pavzo med predavanji tekli na čik. Kmalu sem se jim tudi sama pridružila in se počutila res odraslo in zrelo in samozavestno.
Joj, kakšne laži …
Potem sem prvič nehala za eno leto, preden sem zanosila. Celo leto nisem kadila in potem sem zanosila. Ko sem rodila, sem si želela čik in en viski. No, kadila sem veselo še leta. Zdaj sem stara šestinpetdeset. Odločila sem se, da preneham definitivno.
Zanimivo je to, da me zdaj boli v pljučih, kot da sem šele zdaj totalno prekajena. Teh bolečin nisem prej nikoli čutila. Upam, da bo kmalu minilo.
Čudno sem proslavila praznik dela. Pred praznikom sem zelo malo delala, nikjer nisem bila, nič nisem ugotovila. Pisala sem knjigo, ki je je že veliko.
Edina dobra stran brezdelja je to, da sem nehala kaditi. To si štejem v čast. Delu čast in oblast.