Sedmega decembra lani je predsednik Putin nagovoril člane Sveta Ruske federacije za civilno družbo in človekove pravice. V uvodu se je jim zahvalil za njihovo jasno državljansko stališče glede »specialne vojaške operacije« in podporo »pravim razlogom in potrebi« po tej operaciji.

V nadaljevanju pa je potožil, da je s pojmovanjem človekovih pravic nekaj hudo narobe. Takole je ubesedil svoje misli:

»Obstoječi pristopi zahtevajo celovito analizo, saj se z njimi dosegajo drugačni cilji, ki so daleč od konstruktivnih. Doktrine človekovih pravic se uporabljajo za uničevanje suverenosti držav in opravičevanje politične, finančne, gospodarske in ideološke prevlade Zahoda.«

Lokalne posebnosti

Putin ni osamljen v svojem ogorčenju nad nevarnostjo človekovih pravic, ki države omejujejo v izvrševanju njihove suverene oblasti in se zlorabljajo kot sredstvo za ideološko prevlado nad poštenimi državljani. Takšnemu videnju zaščite človekovih pravic in političnih svoboščin so naklonjeni tudi mnogi politiki na Zahodu, ki opozarjajo na nevarnost kulturnega marksizma, woke socialistov, teoretikov spola, homoseksualcev, soroševcev, liberalcev, feministk, komunajzarjev in podobnih.

Kljub lokalnim posebnostim in razlikam med novokomponiranimi konservativci v različnih delih sveta imajo ti veliko skupnega. Prvo je populistično sklicevanje na obrambo interesov »malega človeka«. Pod nalepko »mali ljudje« se skrivajo beli moški, ki se počutijo ogoljufane in ogrožene, ker naj bi bil v današnjem svetu na tnalu njihov privilegirani položaj v družbi, službi in družini.

»Mali človek« 

Brezobzirni ekonomski neoliberalizem in globalizacija po diktatu kapitala brez političnih socialnih, ekonomskih in drugih varovalk sta marginalizirala velik del srednjega in nižjega srednjega razreda v mnogih državah. Pomemben del te populacije pa so prav jezni beli moški.

V populistični paradigmi so človekove pravice instrument za podeljevanje nezasluženih privilegijev motečim, družbeno škodljivim in sumljivim skupinam in posameznikom, na račun in v škodo »malega človeka«. Populizem s kulturnim bojem podpihuje in izkorišča ljudski gnev za spodkopavanje demokratičnih institucij in nadzornih mehanizmov (sodišč, medijev, civilne družbe).

Tragično je, da so končne žrtve populizma tako stigmatizirane skupine kot razjarjene množice, ki po partituri populista sovražijo vse razen vodje in se upirajo vsem razen njemu. Žrtve populizma so topovska hrana (v Putinovem primeru dobesedno) avtoritarnih oblastnih ambicij in pohlepa. Ko ga ne potrebuje več, populizem odvrže »malega človeka« kot papirnati robček. Ker na koncu, dragi moji mali beli moški in vsi drugi običajni ljudje, sploh ne gre za nas, ampak zgolj in samo za oblast.

Tožba ustavnega sodnika

Druga skupna točka populističnih neokonservativcev od Kremlja do Mar-a-Laga je usmerjanje ljudskega gneva in predsodkov predvsem proti trem skupinam: ženskam (zlasti tistim, ki si drznejo zahtevati enakopravnost), istospolnim osebam in migrantom. Različni regionalni konteksti med grešne kozle prištejejo še koga — od temnopoltih do Romov ali Ukrajincev. Vzorci podpihovanja sovraštva in izkoriščanje gneva v politične namene pa so povsod enaki.

Nekateri tudi v Sloveniji izražajo zaskrbljenost, da je s pojmovanjem človekovih pravic v današnjem svetu nekaj hudo narobe. Pred dnevi se je nad tem potožil ustavni sodnik. Takole je ubesedil svoje misli v odklonilnem ločenem mnenju na odločbo, s katero je Ustavno sodišče zavrglo zahtevo po referendumu o spremembi družinskega zakonika:

»Gre za nevarne spremembe v pojmovanju človekovih pravic, zaradi katerih so te postale čisto nekaj drugega in posledično niso več zmožne opravljati svoje temeljne naloge: zaznati dejanske kršitve človekovih pravic.«

Po pravici povedano, odklonilnemu ločenemu mnenju ni mogoče oporekati v celoti. Sodnik že v prvem odstavku pravilno ugotavlja, da je njegov glas proti tej odločbi »problematičen, saj bi jo moral, če bi ravnal lege artis, podpreti. Državni zbor ni mogel ravnati drugače, kot je ravnal.«

Kaj je bil razlog, da je po tej ugotovitvi še nadaljeval, ve samo on. Artis fučka se mi za lege, morda.

Quod licet na troli, non licet na ohceti

V nadaljevanju odklonilnega mnenja je sodnik nanizal celo vrsto misli, ki so se dotaknile prav vseh tém na all-star seznamu neokonservativnih očitkov in frustracij. Manjkala ni niti zimzelena populistična floskula o »množični kršitvi pravic ›običajnih ljudi‹«.

Med vrsto pronicljivih ugotovitev ustavnega sodnika mi je pozornost še posebej vzbudila tista o razliki med avtobusom in zakonsko zvezo. Takole pravi:

»Odnos med zakoncema predstavlja najožje jedro varovanja zasebnosti. Težko si je zamisliti bolj intimno vrednostno sfero. Zato bi bil na tem mestu povsem zgrešen ugovor, da je zagovarjanje dveh ločenih zakonskih zvez nekakšno nadaljevanje doktrine ›separate but equal‹, na kateri je temeljila segregacija v ZDA. Javno prevozno sredstvo, kjer je vzplamtel veličastni upor Rose Parks, je kraj, kjer je človek najmanj zasebnik. Izpoved vseživljenjske pripadnosti med dvema osebama s sklenitvijo zakonske zveze se nahaja na povsem drugem koncu pravice do pripoznanja zasebnih vrednot. In prav je, da imajo posamezniki možnosti to opraviti v okviru instituta, ki ga intimno cenijo. In te možnosti zdaj nimajo več. Zmagala je uniformnost instituta.« 

Tako, zdaj veste. Ustavno sodišče je v svoji zavrnitvi referenduma prezrlo pravni institut »quod licet na troli, non licet na ohceti«.

»Opolnomočeni posameznik«

Če si belite glavo z vprašanjem, kako bi lahko bila intimna čustva heteroseksualnega ženina in neveste prizadeta, če si z uniformnim institutom izpove vseživljenjsko pripadnost tudi kakšen istospolni par, ima ustavni sodnik pripravljen odgovor tudi na to. Šlo bi naj za kršenje »pravice do ločevanja od drugih«. To je baje celo »drugi steber naše tradicije«.

Moram priznati, da v treh desetletjih profesionalnega ukvarjanja s človekovimi pravicami za to še nisem slišal. Za prmejduš vam lahko zagotovim, da v Evropski konvenciji o človekovih pravicah ni člena, ki bi »opolnomočenemu posamezniku, ki razmišlja in ravna neodvisno od tega, kakor misli večina«, omogočal, da v imenu »ločevanja od drugih« tem drugim oporeka in jim omejuje pravico do enakopravnosti.

Če mi gospod ustavni sodnik dovoli nasvet: ob tako pogumnem oranju pravne ledine bi se sam precej bolj potrudil razložiti, kaj se mi mota po glavi — da me ob omenjanju »pravice do ločevanja« ne bi kdo slučajno narobe razumel.

»Godrnjavo« mnenje 

Na koncu bi rad poudaril, da kljub nestrinjanju z njegovim razmišljanjem gospoda ustavnega sodnika nikakor ne mečem v isti koš z ruskim predsednikom. Čeprav je prav, da gospod sodnik ve, s kom si deli zaskrbljenost nad pojmovanjem človekovih pravic v današnjem svetu, gre tu vendarle za različne stvari.

Putin je nacionalistični imperialist, ki je doma vzpostavil avtoritarni režim in sprožil agresijo na sosednjo državo — medtem ko je gospod sodnik ustrelil samo nekaj kozlov.

Kot posameznik bi imel do tega vso pravico. Toda glede na njegovo funkcijo naj ne zameri, če je njegovo razmišljanje privzdignilo marsikatero pravno obrv. Kadar ustreli kozla ustavni sodnik, lahko utrpijo posledice tudi »običajni« ljudje — še bolj pa »neobičajni«.

Slutim, da se je tega na koncu zavedel tudi gospod sodnik. Sestavek je namreč zaključil z lucidnim intervalom, da svojega »godrnjavega« mnenja ne želi vsiljevati nikomur in da iz znanstvene doslednosti vanj vsaj malo dvomi tudi sam.

To mu štejem v dobro. Imeti odklonilno ločeno mnenje o lastnem odklonilnem ločenem mnenju deluje malce konfuzno, a daje upanje, da je naš opolnomočeni ustavni sodnik, »ki razmišlja in ravna neodvisno od tega, kakor misli večina«, v prihodnje vendarle pripravljen — pa čeprav s stisnjenimi zobmi — upoštevati tudi ustavo.