Situacija, ko politiki dnevno zasipavajo državljane z nesmisli, priča o tem, kako nizko je padla slovenska politika. V družbi je vedno težje ohraniti jasen fokus. Nova vlada nas dnevno bombardira z informacijami in aferami, ki mečejo slovensko družbo in socialne procese v njej iz tira. Poglejmo samo zadnjih nekaj dni.

Spet smo izvedeli za novo lumparijo predsednika Državnega zbora. Stevanović ni plačal stroškov svojega doktorskega študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani. (Primer bo dobil številne posnemovalce. V to sploh ne dvomim). Predlog za razrešitev s položaja je Stevanović seveda preživel. Kar je dokaz, kako si večina današnjih slovenskih poslancev predstavlja delovanje parlamenta in njegovega predsednika.

Sistematično sovraštvo

Potem je tu afera Mesec z njegovim domnevnim uživanjem kokaina. Vnel se je prepir, kdo jo zoper Mesca vodi. Desnica? Janković? Desnica in Janković skupaj?

Sledila je ideja, da bo denar za nevladne organizacije preusmerjen k dobrodelnim organizacijam za zdravljenje redkih bolezni. S tem vlada ustvarja situacijo, v kateri bo težko nasprotovati intencionalnemu uničevanju nevladnih organizacij. Ob tem pa bo spregledano ključno dejstvo, da so nevladne organizacije ena od socialnih skupin, v katero sedanja vlada sistematično usmerja sovraštvo že od nekdaj. Pri čemer to sovraštvo zavestno generira za aktivacijo svoje volilne baze.

Druge socialne skupine, ki jih sedanja vlada uporablja za metanje družbe iz tira, so seveda Levica in levica. Ti po mnenju desne volilne baze ne predstavljajo samo naslednikov partizanov in NOB, temveč “mafijo, ki je bila prej na oblasti”. Tu so potem še migranti, ki so za njih tisti, ki Slovencem jemljejo delo in socialne transferje in se s tem zažirajo v narodovo telo, za nameček pa tudi posiljujejo slovenske ženske. Čeprav se večina posilstev v Sloveniji zgodi med varnimi stenami slovenskih (katoliških) domov. Da ne omenjam sovraštva do mirovnikov.

Odžiranje denarja

Tudi ne smemo pozabiti vladne pobude, da bi precejšen del uslužbencev v javnem sektorju preusmerili v gospodarstvo. Pač v skladu s predsodkom, da ljudje v javnem sektorju nič ne delajo. Da so lenuhi, ki nič ne ustvarjajo, odžirajo pa državni denar.

S tem v zvezi me posebej zanima dvoje. Ali bodo iz svojih poklicev preusmerjeni samo tisti uslužbenci v javnem sektorju, ki so nasprotniki janšizma, ali tudi podporniki janšizma. Drugo, kar me zanima, pa je, kam bodo poslali “delat” recimo moje nekdanje kolege s fakultete in univerze.

Naslednja stvar je problematično vodenje slovenske zunanje politike. Glavni slovenski zavezniki postajajo Trump s svojo slovensko prvo damo in Netanjahu s svojo vsestransko problematično mednarodno politiko. Ki ni genocidna, kot je razložil v OZN. In še bi lahko naštevali.

Apolitčnost?

Več kot očitno je, da se nam pred očmi dogaja to, kar sem napovedala že takoj, ko je ta vlada prevzela oblast. Namreč, da je ena od strategij njenega vladanja to, da Slovence in Slovenke zasipava s serijo slabih idej. Afer, nesmislov in nedopustnosti. In vse to samo zato, da bi lažje vladala.

Čeprav se to morda zdi na prvi pogled nesmiselna teza, ima ta strategija v praksi še kako dober smisel. Po eni strani utruja volilno telo. Kar pomeni, da se Slovencem in Slovenkam ne dá več ukvarjati s politiko oz. se jim to dá vedno manj. Ob tem ne smemo pozabiti, da velik del Slovencev in Slovenk že tradicionalno trdi, da jih politika ne zanima. Da se s politiko ne ukvarjajo in da so apolitični. Še dodatno povečevanje nezainteresiranosti za politiko med volivkami in volivci pa v praksi pomeni to, da ima vlada vedno bolj proste roke. Če volivce in volivke vse manj zanima, kaj vlada počne, potem to pomeni, da vlado vse manj nadzirajo. Zato lahko vlada počne reči, ki bi jih ne mogla, če bi obstajal interes za vsaj za silo delujoč nadzor njenega dela.

Aktivacija in militarizacija

Ob planiranem doseganju vedno večje nezainteresiranosti za politiko pa vlada po drugi strani povečuje aktivacijo in militarizacijo svojega volilnega telesa. To dela z razpihovanjem sovraštva do najrazličnejših socialnih in političnih subjektov. Vse to z namenom, da bo dobila večinsko podporo med volivkami in volivci, ko bo na referendumih in lokalnih volitvah prišlo do neposrednega merjenja moči v volilni bazi. Da bo lahko pokazala in dokazala, da njeno politiko podpira večina. Pa čeprav bo ta večina dejansko pod 50 odstotki volivk in volivcev. Tako bo dobila demokratično legitimacijo za svojo nedemokratično politiko. Kar je ena od pomembnih nevarnosti zahodnega tipa parlamentarne demokracije. Ki se tokrat v Sloveniji ne udejanja prvič v zgodovini. 

Zdi se, da se je vsaj del slovenske demokratične javnosti začel zavedati te pasti. Da je sindikatom uspelo pred rokom zbrati zahtevane podpise za referendum o intervencijskem zakonu — namreč o zakonu “za razkroj Slovenije”, kot pravijo sindikati, in ne “za razvoj Slovenije”, kot pravijo predstavniki kapitala in drobna buržoazija —, je samo zadnji v vrsti dokazov, da je zbiranje podpisov za referendume uspešno in učinkovito. Kljub nezakonitemu oviranju. Resnica in Stevanović, ki baje načelno zagovarjata referendumsko odločanje, s tem v zvezi seveda ne storita nič.

Problemska argumentacija

Seveda pa uspešno zbiranje podpisov ni dovolj. Referendume je treba dobiti. In s tem v zvezi je ključno dvoje. Prvič, treba je aktivirati in organizirati volilno telo. Tu imajo sindikati in nekateri nevladniki delujoče mreže in strategije, ki se očitno že aktivirajo.

Predvsem pa je treba ohraniti fokus. Neglede na dnevno vladno bombardiranje z idejami, novostmi, aferami in nesmisli. In ki ga precej nekritično prevzemajo mediji. Ohraniti fokus pomeni ne nasedati aferam, novicam in novičkam in idejam, ki jih vlada lansira. Ohraniti fokus pomeni osredotočiti na bistvo problemov. Ohraniti jasne in enake kriterije za vse.

Ohraniti fokus pomeni jasno izpostavljati demokratične standarde. In to, kar jih v Sloveniji znižuje. Ohraniti fokus pomeni jasno izpostavljati zakonitost in pravno državo. In to, kar ju v Sloveniji ruši. Ohraniti fokus pomeni jasno izpostavljati mednarodno pravo. In politiko, ki ga v Sloveniji poskuša zaobiti ali ga celo krši. Ohraniti fokus pomeni jasno izpostavljati družbeno dobrobit. In to, kar jo v Sloveniji demontira. Ohraniti fokus pomeni jasno izpostavljati socialno racionalnost. In to, kar jo v Sloveniji ukinja. Ohraniti fokus pomeni jasno izpostavljati temeljne zakonitosti trajnostnega razvoja in probleme, povezane s podnebnimi spremembami. In tiste, ki v Sloveniji vse to ignorirajo. Ohraniti fokus pomeni jasno izpostavljati ustavo. In to, kdo in kako v Sloveniji ustavo relativizira.

Potrebna je torej jasna, pregledna, logična in argumentirana problemska debata. In problemska argumentacija. S čim manj stranpotmi. S čim manj ukvarjanja s posamezniki. In z osebnimi aferami. S čim manj nasedanja vladnim bombicam, ki jih vlada meče nasprotnikom na pot.

Kajti 11. oktober se hitro bliža. Časa je malo.