Roman Pretežno jasno je literarni prvenec Barbare Cerar. Svež, barvit, dinamičen, jezikovno bogat, igriv, predvsem pa duhovit roman. Na trenutke trpko duhovit. Avtorica črpa humor črpa iz odlično napisanih značajev, ki jih življenje uspešno in neizprosno premetava iz ene situacije v drugo. Glavna junakinja Olga Vrabec Golob — disklektik, ki ji je usoda namenila kar dva ptiča v imenu — se počuti obupano in ponižano, ko jo po desetih letih zaradi ljubice zapusti mož. Še dobro, da jo pokonci držijo zabavni sosedje.

Barbara Cerar (1971) je na AGRFT diplomirala iz dramske igre in umetniške besede. Sedem let je igrala v SSG Trst, od leta 2003 pa je članica SNG Drama Ljubljana. Za svoje gledališke in filmske vloge je prejela več nagrad, med njimi tudi Prešernovo. Od leta 2022 je docentka za dramsko igro na AGRFT. Pretežno jasno je izšlo pri Mladinski knjigi.

Barbara Cerar: Pretežno jasno | Spodobna kombinacija 

Zbudila se je z groznim glavobolom. Odvlekla se je do kuhinje in postrgala ostanke kave iz posode. Seveda je ni bilo dovolj za spodobno, močno, jutranjo kavo. Skuhala si je zmagovalko v resničnostnem šovu z naslovom The Saddest Coffee in the Universe in se poskušala spomniti čudovitih misli in duhovitih utrinkov, ki so jo preplavljali prejšnji večer. Edini spomin, ki ji je ostal, so bile smrekice, ki plešejo kankan, in podoba ljubljenega Toma, kako se liže s Karolino. Šla je po sledeh svojega večera in se dokopala še do ene ugotovitve. Spila je liter domačega vina, ki je na polici čakal, da se spremeni v kis, pa mu je to med izbruhom joka in besa za vedno preprečila. Z okusom po grozni kavi je po kuhinji pobrala raztreščene ostanke svojega telesa in jih sestavila v spodobno kombinacijo.

Ponavadi v tem trenutku v filmu na vratih pozvoni. Varianta ena je, da se prikaže Tom s šopkom rož, s skesanim pogledom mopsa, in jo prosi za vseživljenjsko odpuščanje. Varianta dve: ona odpre, na vratih je visok, črnolas neznanec nesramno kričeče pojave, ki spominja na Javierja Bardema, z gubicami od smeha in vetra in s skrivnostnimi iskricami v očeh. Ona odpre, on jo pogleda, ona mu vrne pogled, iskrice kot lačne bolhe s psa na človeka skočijo iz skrivnostnih oči v objokane, pa nazaj. In potem gresta na kavo, tokrat zmagovalko drugega resničnostnega šova z naslovom The Happiest Coffee in the Universe, in za tem na kosilo, pa na večerjo, pa na dosmrtno skupno hranjenje. Seveda obstaja še varianta tri. Tudi ta se kdaj pa kdaj pojavi v filmih, a le v takih, ki jih nikoli ne predvajajo za božič. Varianta tri je, da se Olga v spodobni kombinaciji odvleče v kopalnico in ravno še v pravem trenutku bruhne v umivalnik. Naš znanec s police je končno dosegel želeni cilj. Postal je kis.

Gledala je koščke včerajšnjega sendviča, ki so na umivalnik narisali mandalo. Vprašala se je, ali se morda v zapletenem vzorcu skriva kakšna preroška podoba, ki ji bo napovedala prihodnost ali vsaj naslednji korak. Po dolgem buljenju v smrdljive izbljuvke se je odločila, da ga bo naredila kar sama. V melanholičnem, zamaknjenem stanju notranjega sramologa je z nežnimi gibi počistila mandalo. 

Olga Vrabec, je zaslišala glas svoje učiteljice iz osnovne šole. Nezadostno. Angleščina nezadostno. Kemija nezadostno. Odnosi nezadostno. Videz nezadostno. Pospravljanje stanovanja nezadostno.                 

S svojim dislektičnim talentom je vedno navduševala sošolce, ko je na kontrolko napisala Ogla Vabec. Vedno je prehitevala misli in zamujala dogodke. Klicali so jo “Ogla krogla vedno pride zadnja izza ogla”. Sliši se kot kakšno rafinirano indijansko ime. Že dolgo je vodilna v knjigi rekordov za najdaljši in najsramotnejši nadimek vseh časov. 

S skrajnim naporom je potisnila glavo pod pipo in dovolila mrzli vodi, da spere spomine na osnovno šolo, ki so jo sicer že deset let pustili pri miru. Tom je s svojo medvedjo prezenco pregnal ves trop sošolskih volkov in priklical privid pozabe na obdobje, ki ga je potlačila v levo koleno. Ko je lažnivi Tom hkrati z obljubami dosmrtnega skupnega hranjenja odnesel tudi nevidni plašč pozabe, se je na novo prebujeno koleno radostno pretegnilo in izpustilo iz svojega hrustanca vse davno potlačene sramote in njene potomce. 

Sesedla se je na kavč in rahlo zajamrala. Zvok je bil mešanica ugodja in trpečega samopomilovanja. Ker jo je presenetil, ga je ponovila in mu prisluhnila. Pa še enkrat. Pa še enkrat. Pa še enkrat. Ponavljajoči se ritem je stopnjevala in kmalu ugotovila, da zveni kot ženska, ki se bliža orgazmu. Trpeče jamranje in vzdihovanje pred orgazmom sta pravzaprav en in isti zvok, je pomislila. Pravzaprav sta brata. Ali sestri. Presunjena nad ugotovitvijo je ponavljala glasove do dretja, aaa, aaaa, aaaaa, aaaaaaaaa, aaaaaaaaaaaaaaaaaaa. Zvok je dal telesu ritem, najprej se je nežno zibala, potem pa je že prav poskakovala. Z vsakim skokom se je kavč premaknil za milimeter in to jo je spravilo v malo boljšo voljo. Če lahko z navadnim poskakovanjem premaknem tale kavč, si je rekla, potem lahko, če se malo potrudim, premaknem tudi tole svoje obupno stanje. Zaprla je oči in se poganjala gor in dol po kavču, testirajoč vse mogoče odtenke in jakosti vzdihov in jamranja. Med enim in drugim poskokom je naredila drobcen premor in takrat je začutila, da jo nekdo drži za ramo. Popolnoma je otrpnila, ampak oči ni odprla. Stisnila jih je tesno skupaj, kot bi jih hotela obrniti navznoter. Vedela je, da si bo, če jih odpre, za zmeraj vžgala v spomin Tomov obraz, ki jo gleda z občutkom krivde in začudenja in si želi, da bi čim prej končal ta nujni del razhajanja, poslednji obisk, zoprne drobnarije, ki jih mora pospraviti in pomesti ločujoči se par iz razpadle dnevne sobe hiše, ki se ji reče zakonska zveza.

Vedela je namreč, da jo za ramo drži Tom. Točno tako jo je prijel, ko se je že tretjič nesrečno končalo njuno poletno potovanje pred dvema letoma. Vsem drugim parom je na letalskih vozovnicah pisalo Krf, Maldivi, Dubrovnik, njima pa je v mapici s prisrčno okrašeno prvo stranjo z velikimi obsojajočimi črkami pisalo UMETNA OPLODITEV. 

Destinacija je zelo oddaljena in pregrešno draga. Nastanitev v hotelu sicer malo šepa, kopalne halje niso več najnovejše, imajo pa zato za moške revije z nagicami. Osebje hotela je prijazno, razen če ima slab dan. Do jokajočih gostij so še kar tolerantni, imajo pa tudi FKK oddelek, na splošno so do nudistov zelo prijazna ustanova. Ponujajo vse mogoče luksuzne storitve, v njihovem spaju imaš možnost injekcij, tabletk, punktiranja jajčec, vstavljanja zarodkov, merjenja in štetja jajčec, tako da se ponašajo z zavidanja vrednim številom ultrazvokov nespodobnega videza, ki jih opravi predvsem ženski del hotelskih gostov. Nekatere so tako zadovoljne s storitvami, da pridejo večkrat, kot na primer bohotna rdečelaska Nina, ki v hotelu letuje že sedmič. Kot redna gostja ima specialne ugodnosti, personal poskrbi, da dobi še prav posebej prelestno posteljnino. Te redne gostje – pavšalistke – na novinke gledajo malo pokroviteljsko, češ, jaz sem že domača, ampak če jih karkoli vprašate, vam bodo z veseljem in na široko razložile popolnoma vse o ponudbi te prestižne počitniške destinacije.

Točno tako je takrat z zaprtimi očmi sedela na točno tem kavču, samo jamrala je bolj potiho, in točno za isto ramo jo je takrat prijel Tom.

“Olga!”

Nič.

“Olga, odpri oči, prosim.”

“Ne.”

“Prišel sem po stvari. Vzel bom samo obleke, ostalo ti pustim.”

Trmasto je mižala, še vedno malo zadihana od poskakovanja, nad zgornjo ustnico sta se plazili osramočeni kapljici potu. Slišala je, da je izdajalec še malo posedel na stolu nasproti nje, potem je čutila, da jo je hotel pobožati po obrazu, pa si je premislil na pol poti, tako da je bil namesto nje pobožan postani zrak v stanovanju, ki se je v kratkem času usmradilo od žalosti. Ljubosumna na zrak in jezna na prešuštno gnido je obsedela in se kot majhen otrok delala, da je ni. Slišala je merjaščeve korake, kako se je odplazil stran, pa v spalnico pa v kuhinjo. Prasec, varalica, varač. Varalni koraki, je pomislila. Se sploh tako reče? Potem je on varan. Ali sem pa jaz varanka? Medtem ko je miže poslušala, kako skozi vrata odhajajo srajce, čevlji in športna oprema vseh vrst, je blokirala dotok novih misli, saj je vedela, da je “varan” samo začetek eksplozije. Stisnila je zobe, kot bi ta apnenčasta pregrada lahko preprečila vulkan. Ko je slišala, da je zaprl vrata za sabo, ji je v glavi zakričalo: NI VSAKA DLAKA OD JUNAKA!

Da bi preprečila razmah šovdensa v svoji glavi na to temo, je odprla oči. V zraku je poplesavala drobna sled njegovega parfuma. Željno jo je poinhalirala in takoj začutila drobtinice ugodja. Kot bi se dlake v nosu zarotile proti njej, jo je zaščemelo in je kihnila. Sled parfuma je končala kot pršilo, ki je skupaj z bacili pošpricalo njeno mandalasto majico.

Do tistega trenutka je mislila, da se luknja, ki se je širila v njeno zavest, ne more še povečati. Pošteno se je zmotila. Pomota je bila hialuronsko huronska. Vulkanski pepel pompejskih razsežnosti se je razbohotil po vseh neplodnih celicah njenega otožnega bivanja. V tistem trenutku je sovražila vsako celico svojega telesa, vsako vzniklo misel in vsako ped svojega na pol odplačanega stanovanja. Začutila je neizmerno željo po tem, da bi splezala na češnjo. Kot majhna punčka je tolažbo vedno iskala v krošnji domače češnje. Na češnji jo je vedno pričakal njen namišljeni brat, Severin. Bil je plavolas in modrih oči. Pojavil se je nekega dne, ko so jo sošolci še prav posebej zafrkavali zaradi napak, ki jih je naredila v šolskem spisu. Najhujša je bila tista, ko je namesto srček napisala hrček. Sošolec je na tablo napisal z ogromnimi črkami: OGLO HRČEK BOLI. Skrila se je za blazine v telovadnici, stisnila je pesti in goreče zašepetala: Severin, brat moj, pomagaj mi. In se je prikazal, ves lep in nasmejan, jo potolažil in spravil v dobro voljo. In od takrat je vedno z njo, kadar ga pokliče. Ob vsakem pobegu na drevo ji je trgal češnje in jih zatikal za njena ušesa. Skupaj sta frcala peške na glave sosedov. Ko je izjokala žalost, mu je pomahala in se odplazila nazaj na zemljo. Na češnjevem planetu je bila nevidna in varna in tam je vedno našla moč, da se je spustila med ljudi. Češnje ni bilo več in takoj je opustila misel, da bi splezala na omaro. V stanovanju pravzaprav ni bilo ničesar, na kar bi bilo vredno splezati, če ne štejemo ostarelega bojlerja.                 

Nenadoma je kot ženska z misijo odločno vstala, snela s stene poročno sliko in jo teatralno vrgla v smeti. Življenje ni Almodóvarjev film, si je rekla, ampak bolj postsocialistični naturalizem. Pri Almodovarju ženske najdejo tolažbo pri kričeče oblečenih prijateljicah, ki so včasih tudi prijatelji. Tam polnokrvne ženske sicer veliko jočejo, ampak svojo nesrečo prenašajo dostojanstveno in z rdečo šminko na ustih. Veliko jokajo, še več pa seksajo.

V postsocialističnem naturalizmu pa poročna slika ne gre v koš, ker je prevelika, in ko jo hočeš vzeti ven, da bi jo razstavil na koščke, ugotoviš, da se je nanjo nalepil olupek od banane, pomešan z ostanki včerajšnje večerje, saj zapuščenim ženskam ločevanje ne pomeni kaj dosti in se počutijo precej divje in poredne, ko zmečejo vse odpadke v isti koš. Še najbolj nebrzdano se počutijo, ko na vrh potlačijo še plastično steklenico. Jebeš planet, če ti življenje tako ali tako razpada. Naj razpade zemlja in naj plastika zasuje ljubimca, ki bosta verjetno v kratkem zaplodila potomca, če ga že nista. Olga se je videla, kako ju od daleč opazuje, sveže pečene starše z najmodernejšim vozičkom z nasmeškom izpolnitve reproduktivne naloge na ustih. Videla je, kako se teče skrit za smetnjake, da ne bi slučajno srečala teh polbogov, ki obožujoče strmita v svojo kopijo, in bi morala po možnosti še vljudno pogledati v voziček. Skrivala bi se za smetnjakom za bio odpadke in še dobro, ta bi vsaj zakamufliral vonj po amonijaku, ki bi se širil iz njenega od zavisti razjedenega drobovja. Videla se je, kako se prebije za drevo, pa potem za velik okrasni lonec s hortenzijo. Ne more si pomagati, da ne bi strmela v ta kupček sreče, ki se vali po cesti kot ogromna rozasta sladkorna pena.

Na naslonjalu kavča je zagledala majico, ki jo je pozabil, na njej je pisalo SUNNY DAY.

Odrešena je sliko zavila v majico. Vrgla jo je na tla in še parkrat skočila nanjo. Končno jo je zbasala v koš med druge neločene odpadke in si privoščljivo rekla:

ZDAJ PA NAJ SVET PROPADE.