Dva tedna sta, odkar sem prišla v Rim. Večinoma se spomnim samo tekanja po stopnicah do metroja, pa jutranjega in poznopopoldanskega vlaka iz neke vukojebine do Roma Termini, kjer golobi pristajajo na terasi kafiča in kjer strežejo ogabno Kimbo kavo. Kje drugje pa kakšne druge slabe kave. Recimo Segafredo pa Lavazzo. V državi, kjer je dobra kava pomembna vsaj toliko kot Vatikan, bi jaz vse slabe kave ukinila. Ampak očitno je nenapisano pravilo, da če ti postrežejo slabo kavo, potem vsaj veš, da si nekje v Rimu.
A propos: prijateljici sem v soboto zvečer, ko sem šla na večerjo, morala obljubiti, da se ne bom potikala po rimskih vukojebinah. Tako sama in tako sredi noči. Kot da bi sploh imela priložnost, da se ponoči potikam po mestu, sem pomislila.

Chuck Norris

Sott’er celo de Roma — pesem, ki jo je pel Teddy Reno — ali On an Evening in Roma od Deana Martina — skratka še nisem doživela. Da o Rimskih počitnicah z Audrey Hepburn sploh ne govorim. Mesto me ni še posrkalo vase. Ni me še noro prevzelo. V njem se še nisem noro izgubila. Še vedno se počutim, kot da lebdim nad neznanimi ulicami, palačami, vrtovi. Nekje tam, kjer ptiči nehajo leteti. Nisem še našla destinacij, kjer se neha turistična cona in se začne neturistična. Zaenkrat je pri mojem dojemanju mesta to še pomešano. 
Zdi se mi, da ima moj dan naenkrat veliko manj ur kot doslej. Nadaljujem, še preden preneham. Vstajam, še preden grem spat. Če ima to kaj smisla. Morda v svetu Chucka Norissa. Vici o tem tipu so mi vedno bili bedni.

Z ruto na glavi

Zajebano je to, da moram v resno službo. Ki zahteva resnega človeka. In resno število ur. Če niti ne štejem tistih, ki jih preživim na avtobusu, metroju in vlaku. Zjutraj na avtobusni postaji srečujem srednješolke, s katerimi si že kimamo, ker se že prepoznamo. V metroju se trudim, da ne bi bila preveč dovzetna za okolico. Vsi so videti pomečkani, zaspani, utrujeni, nadrkani. Nočem postati takšna. Utrujena in nadrkana. Na vlaku včasih zajtrkujem in potihem prepevam.
Ne da se mi družiti z ljudmi samo zato, da bi se družila. Zato sem izumila finto, da me na ulici nihče ne nagovarja. Ker nimam energije za pogovor z neznanci. Pa tudi ne za nove sodelavce, ki so tako kot jaz prišleki in se hočejo družiti. Sem introvertni ali ekstrovertni tip osebnosti? Zdi se mi, da oboje.
No, ugotovila sem, da če na glavi nosiš ruto, se te neznanci bojijo nagovoriti. Tako sem varna pred prodajalci cvetja, predstavniki dobrodelnih organizacij in mamkami, ki bi od dolgega časa rade o čem pokramljale s tabo na busu.

Opazujem. Eyes wide shut.

V Rim sem prišla, vsaj za moderne razmere, skorajda asketsko. Ko sem prispela, so mi že na vratih hiše, kjer prebivam, zaradi ogromnega kufra rekli: “Oh, vi pa vse svoje nosite s sabo!” Odvrnila sem, da če bi bilo to res, bi morala priti brez vsega. Jaz pa sem nosila tisti rdeč kufer, zaradi katerega sem skorajda fasala išijas. V njem je res bil večji del mojega fizičnega življenja. 
Od Rima nisem nič pričakovala. Toda skoraj takoj se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Tukaj sem našla občutek, ki ga že dolgo nisem čutila. Že dolgo časa se nisem počutila tako zelo doma, kot se počutim v hiši, kjer začasno živim.
Naj povem samo to, da je tukaj zelo posebno. Skoraj asketsko. In da sem v tej hiši — po svoje — pravi vesoljec. Niti malo ne spadam sem. Ironično ali ne, tukaj sem našla občutek, ki mi je že dolgo manjkal, čeprav tega nisem vedela.
Čeprav je sobota, sem spet na vlaku. Dežuje. Ohladilo se je. Poslušam Valček št. 2 iz Šostakovičeve Jazz suite iz Kubrickovega Eyes Wide Shut, Bacha v izvedbi Glenna Goulda, pa Ljubljančanke od Janka Ropreta.
Opazujem. Prisluškujem. Vem, da se bodo občutki počasi povezali  z mestom. Danes potujem proti mestu na jugu. Upam, da se v njem vsaj malo izgubim. Najboljše vedno pride iz izgubljenosti.