Tole si zapomnite: opozicija načeloma nikoli ne oporeka vladni koaliciji zato, ker bi ta slabo delala, ali ker bi bili vladni ukrepi slabi za državo, narod. Opozicijsko kontriranje je apriorno — in kot táko del samega koncepta parlamentarne demokracije —, obenem pa je tudi del človekove psihologije, natančneje rečeno moške duševnosti. Moški namreč ne morejo brez kreganja. Ta apriorna konfliktnost je posledica ojdipalne tekmovalnosti, ki jo moški ponotranji že kot deček.
Zato tudi ni naključje, da se v polisu volilci delijo približno na pol — in to zato, da se lahko suvereno kregajo. Tipičen primer so ZDA in borba med Republikanci in Demokrati. No, pa saj tudi pri nas ni veliko drugače. Navidezna prevlada leve opcije je pri nas možna zaradi proporcionalnega volilnega sistema. V večinskem sistemu bi bil razkol med levimi in desnimi še bolj prepričljiv.
Pogoj in motivacija
Nekatera ideološka vprašanja iz te osnovne paradigme konfliktnosti sicer izstopajo. Sploh ne gre za to, da vlada oz. koalicija (katerakoli) nekaj narobe dela — da recimo sprejema napačne odločitve, ukrepe, zakone. Vse, kar vlada dela, v resnici dela v dobro naroda. Če dela kaj narobe, tega ne dela nalašč. Ne zato, da bi se narodu slabo pisalo. Zdrsi se dogajajo zaradi nevednosti in/ali nespretnosti.
V otroštvu potlačeni ojdipalni konflikti so ključni za prihodnjo, za politiko in šport značilno konfliktnost. Športnike pri tem vsaj deloma obvladuje še fair play, politiki pa teh manir seveda nimajo, ker imajo že v osnovi probleme z moralnim razsojanjem.
Preskoki
Osnovna politična opredeljenost povprečnega volivca — levega ali desnega — in tudi njegov temeljni življenjski nazor — se napaja iz razmer in izkušenj, ki jih je doživel v otroštvu v primarni družini. Ena in ista družinska »politika« v človekovem otroštvu ima v bistvu zasluge, da človek ne more biti nekaj časa levičar, potem pa desničar in da bi v življenju celo večkrat preskakoval iz ene politične opcije v drugo. Pri človeku, ki iz levičarja postane desničar ali obratno, morajo biti aktivirani določeni obrambni mehanizmi. Kaj takega je mogoče kvečjemu pri tistih, ki so kot otroci bili v reji pri različnih rejniških družinah, ali pri otrocih ločenih staršev z deljenim skrbništvom, ki sta si podajala bodočega političnega dezorientiranca.
Če se vsaj malo zanima za politiko, človek ne more poljubno spreminjati osnovne politične opredelitve. Tudi s poglobljenim razmišljanjem si volivci ne morejo ravno pomagati. Vedeti je namreč treba, da v resnici voli naše nezavedno. Naša zavest nima pomembnega vpliva na naše volilne odločtve.
Meni osebno takšni preskoki ravno ne ležijo. So pa ljudje zbegani, ko me poskušajo politično opredeliti. Imam se za levičarja, zadnja leta pa volim desne stranke in kandidate. Po moji politični percepciji je za družbo večje zlo levičarski feminizem z enačenjem spolov in s teorijo spola, kot pa spodleteli desničarski pogled na NOB in polpreteklo zgodovino.
Glavna motivacija
Konflikt (stari Grki so mu rekli »agon« (ἀγών), torej »tekmovanje«) je po psihoanalitični logiki vezan na iskanje ugodja — to pa je za vsakega posameznika in posledično tudi za družbo glavna motivacija. V otroštvu potlačeni ojdipalni konflikti so ključni za prihodnjo, za politiko in šport značilno konfliktnost. Športnike pri tem vsaj deloma obvladuje še fair play, politiki pa teh manir seveda nimajo, ker imajo že v osnovi probleme z moralnim razsojanjem. In kako jih tudi ne bi imeli, ko pa v politiki mrgoli patoloških narcisov brez Nadjaza. Močan Nadjaz — namreč vest, ki peče — je temeljni nasledek pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa.
Spotikanje, ki so ga bili deležni zdaj Šarec, pred njim pa Cerar, Bratuškova, Janša itd. nazaj, nima trdno oprijemljivega jedra. Lahko bi rekli, da bo paradigma apriornega kontriranja s strani opozicije ostala identična. Če bo sestavil vlado Janša, bo pač kontrirala levica.
Vmesno patološko nerganje
No, »neotesanega disidenta« Janše — ki se je uprl »očetu« Kučanu — so se ljudje doslej še najbolj bali, »komedijanta« Šarca pa seveda ne. Ampak ne boste verjeli: tudi Janša, če bo (spet) dobil mandatarstvo, ne bo nalašč slabo vodil države. Konservativna vizija razvoja in kvalitete življenja v državi se resda razlikuje od liberalne, pa vendar bi vsakemu mandatarju lahko zaupali, če bi bili politično kultivirani.
In če bi bili politično kultivirani, bi tudi spoštovali protokol, ko nek mandatar zasede premierski stolček. Politično osveščen in kultiviran volilec se bo držal določenih, vsem znanih in od vseh upoštevanih pravil igre. Predsednika vlade ne moremo spotikati kar apriorno in stihijsko. Še posebej pa tega ne bi smeli početi korektni in zreli, torej politično nevtralni novinarji. V razvitih demokracijah vladarju pač pustijo vladati, na naslednjih volitvah pa ga bodisi nagradijo s ponovno izvolitvijo ali kaznujejo z neizvolitvijo. Vmesno patološko nerganje je v resnici popolnoma odveč, ker je politično, moralno nezrelo — in škodljivo za blagostanje v državi.