V fokusu prve vinjete sta šoferja avtobusa, starejši Rajko (Gregor Čušin) in mlajši Samir (Jernej Kogovšek). Vsak s svojimi skrbmi. Druga se dogaja doma, kjer si med odsotnostjo mož dajejo duška njihove žene. V tretji spoznamo mlajši del zasedbe, ki pridno prevzema pivske navade odraslih.

Posamezne vinjete so same zase scenaristično čvrste, z izvirnimi zapleti in dobro razdelanimi liki, kot celota pa se dograjujejo samo na idejni, ne pa tudi dramaturški ravni.

Palčki in trofeje

S tem ne bi bilo nič narobe, če se ne bi zdelo, da je režiser — ki je tudi scenarist filma — svoj univerzum zasnoval dovolj dobro, da bi lahko speljal zgodbovno nit skozi vseh pet vinjet, kar bi s pomočjo suspenza morda še povečalo angažiranost gledalca. Ker pa tega ni, se film razplete z novo, na metaforični ravni sicer močno prigodo — a nič več kot to.

Posebej izstopajoča je predzadnja, četrta vinjeta, ki funkcionira kot izvrsten kratek film. Odvije se na domu avstrijskih zakoncev, ki ponudita prenočitev dvema članoma orkestra — Ivetu (Gaber Trseglav) in Pajotu (naturščik Lovro Lezič). Filmska pripoved se tu odmakne od realizma (ki je na trenutke blizu dokumentaristiki). Avstrijska gostitelja sta namreč komični karikaturi germanske urejenosti in zadržanosti, njuna lynchevska pretiranost pa razkriva, da se za fasado vrtnih palčkov in lovskih trofej skrivajo disfunkcionalni odnosi, ki privrejo na dan ravno ob obisku slovenskih muzikantov.

Stereotip

"Ti Slovenci se res znajo zabavati," reče Alois (Alexander Mitterer) svoji ženi Marie (Marie Hofstätter). Najbrž res — a očitno ne brez alkohola. Orkestru bi lahko očitali, da utrjuje nacionalni stereotip o popivanju. A kaj, ko je Matevž Luzar z zasavsko pihalno godbo preživel toliko časa, tako da film verjetno odraža njegova opažanja.

Popivanje pa vendar rabi nekaj konteksta. Ena od poant je namreč ta, da zaradi trpke realnosti (post)proletarskega Zasavja ljudje potrebujejo odklop. Za prvo raven odklopa poskrbi že posameznikovo glasbeno udejstvovanje, konkretno izlet v Avstrijo, alkohol pa to še potencira — ali pa ga šele omogoči.

Orkester tako reši skrbi polnega protagonista slovenskega filma, ki bi se sicer predal destruktivnemu (in prav nič zabavnemu) popivanju za štirimi stenami.

Koncert

Humor, ki ga v filmu ne manjka, večinoma izhaja iz komičnih pijanskih situacij. Čeprav nas Orkester nasmeje in čeprav so protagonisti lep čas dobro razpoloženi, to ni grenko-sladek film, kot bi ga kdo lahko označil. Sladkobe v njem skoraj ni, prav tako ni barv, saj je posnet v črno-beli tehniki. Alkohol lahko grenkobo za nekaj časa samo prikrije, ne more pa ji dodati nič sladkega. Prej obratno: če je nekdo dobro razpoložen samo pod vplivom alkohola, je tako inducirano razpoloženje še tem bolj grenko.

Kljub zgornjim opazkam pa Orkester — ki v sklepnem delu z dovršeno koreografiranim koncertom (oz. figuralnim paradnim nastopom) upraviči svoj naslov — ni samo najboljši Luzarjev izdelek, ampak tudi eden boljših slovenskih filmov v zadnjem desetletju. Ob učinkoviti pripovedni strukturi ga odlikujejo tudi posrečena igralska zasedba, ki jo v dobršnem delu sestavljajo naturščiki, črno-bela fotografija in mestoma inovativna raba kamere.