Literarno talentirana “oseba” Eva Mahkovic je po mnenju avtorice spremne besede Mance G. Renko “izmojstrila umetnost trpljenja kot svojo najbolj lastno umetniško formo”. Tako je nastal “nepozaben in prelomen” roman Toxic. Prvotno je bilo tekst mišljen kot roman, vendar je nazadnje nastala “avtofikcija, dnevnik, koledar, glitter, tema, roza, kri, veliko resnice, veliko laži, jaz, prava in izmišljena čustva, fantazije, tesnoba, sanje in umor”.

Dramaturginja in pisateljica Eva Mahkovic je pred štirimi leti razburkala sceno z Vinjetami straholjubca (z Evo Mlinar) in literarizirano zbirko Facebook zapisov Na tak dan najbolj trpi mastercard.

Tudi tokrat ostaja zvesta načinu izražanja. Toxic je sestavljen je iz prologa in osmih delov, ki prikazujejo “performiranje osebe Eva Mahkovic”. Posamezni deli prinašajo portrete in avtoportrete, mite, analizo serij, razgradnjo konceptov — in se iztečejo v Vertigo, ki je nekakšen vrtinec, ki nas posrka v srčiko dela. Knjiga je izšla pri Beletrini.

Eva Mahkovic: Toxic

Okrog sebe dnevno gledam ženske, ki se borijo s svojim telesom: ali gre za estetske izboljšave ali za zdravje in dobro počutje, je precej nerelevantno (samo da estetske izboljšave večinoma skrivajo, resnična ženska lepota je namreč naravna). Dejstvo je, da je z mojim ženskim telesom, pa če na Instagramu še tako govorimo o naravni moči in čudežnih sposobnostih ženskega telesa, vedno nekaj narobe: boli, peče, kaplja, vsak dan sem v nekakšnem hormonskem neravnovesju, ki vpliva na fizično počutje in na dušo (to skrivam, ker nočem očitka, da sem nestabilna in hormonalna, bog ne daj šibka). Zunanji, družbeni pogled, preko katerega je moje telo praktično od rojstva izpostavljeno kritiki (ali vsaj opazovanju) in pripombam na to, kako je videti, pa seveda ni zanemarljiv. Zato je ravnovesje med dobrim počutjem in tem, da se uspešno prezentiram kot ženska (ali se vsaj izogibam kritiki), nekaj, s čimer vsakodnevno živim. Na žalost se dobro počutje in uspešen performans: biti ženska pogosto izključujeta. In vsako leto bo težje.

Pred kratkim sem v knjigi Elinor Cleghorn Unwell Women: A Journey Through Medicine and Myth in a Man-Made World prebrala, da je žensko telo veliko bolj prometno kot moško. Interakcije med ženskim telesom in svetom je veliko več kot interakcije med moškim telesom in svetom. Vanj in iz njega ves čas nekaj potuje: kri, tamponi, prsti, vibratorji (in drugi predmeti), penisi, ginekološki instrumenti, otroci, sonda za transvaginalni ultrazvok. Žensko telo se mesečno širi in oži in napihuje in upada in uboga in kljubuje. Vzorce, kdaj in kako se bo kaj s telesom zgodilo, je težko predvidevati, ker se z leti spreminja. Poleg tega se več prometa dogaja tudi na površini: s telesom ves čas nekaj počnem: voskam, brijem, barvam, prekrivam, mažem, masiram, drgnem, valjam, vlečem, prevezujem, stiskam, strižem, pulim. Več stvari se dogaja na meji med površino in notranjostjo: s svojega telesa z laserjem odstranjujem dlake, z laserjem odstranjujem znamenja, z laserjem gladim kožo, radiofrekvenčne iglice se zabadajo v vrat in obraz, od dva do štiri milimetre, da bom tvorila več kolagena, na srečo imate naravno še precej kolagena, preventiva je bolje kot kurativa. Vse naštete dejavnosti izvajam prostovoljno in zanje plačam denar, celo zelo veliko denarja. Z ženskim telesom je povezanih več stroškov. Seveda mi vsega tega ni treba početi, bo rekel vsak, ki ni punca ali ima več samozavesti kot jaz — seveda mi vsega tega ni treba početi, ampak HOČEM. ZAKAJ?

Z ženskim telesom ni povezanih samo več stroškov, ampak tudi več porabljenega časa. Moje telo za osnovno vzdrževanje porabi čas. Čas je treba vlagati vanj vsako jutro/vsak večer/enkrat na teden/od dva do trikrat na teden/enkrat na tri tedne/enkrat na štiri tedne/enkrat na mesec/enkrat na tri mesece/enkrat na štiri mesece/enkrat na dve leti. Za vse, kar zahteva telo, porabim res veliko časa. Ampak je treba, saj se žensko telo veliko, veliko hitreje pokvari kot moško: dovolj je par dni, včasih samo en sam dan, pa sem že naravna (!) katastrofa. Če bi bila enako kot z lupino obremenjena tudi s svojim zdravjem in dolgotrajnim dobrim počutjem, bi jedla še prehranska dopolnila in kolagen ter se dnevno raztegovala, da ne bi bila ves čas zakrčena, ampak namesto tega raje tečem, ker tako porabim več kalorij, za oboje pa nimam časa (ravnovesje med dobrim počutjem in performansom: biti ženska čutim kot resnično zajebano).

Z ženskim telesom ni povezanih samo več stroškov in več porabljenega časa, ampak tudi več bolečine. Skoraj vse, kar se dogaja z mojim telesom (skoraj vse, kar počnem s svojim telesom, da je moj vsakodnevni performans: biti ženska čim bolj optimalen), vključuje bolečino: zažge, cuka, pika, urežem se, zbodem, opečem. (Najhujše bolečine se zgodijo pri aktivnostih, ki jih na meni izvajajo drugi, laser in vosek, zato bolečine takrat ne kažem, ker v javnosti ne bi rada bila šibka: spet počutje vs. performans). Seveda bi marsikatero ekskluzivno žensko bolečino čutila tudi, če ne bi bila plehka: krče imam pred in med menstruacijo, znak za ovulacijo je po novem takrat, ko imam v spodnjem delu trebuha ogromen kamen; preprosto dejanje, da iz sebe potegneš tampon, je lahko izredno neprijetno; neprijetna je napačno ocenjena velikost tampona v napačnem dnevu cikla, ven ali noter, ves ta promet je lahko izjemno zoprn. (Isto sicer velja za seks, ki načeloma ni namenjen vzdrževanju, je pa promet; bolečino povzroči napačna velikost, napačen dan, napačna čustva, napačno mikroobčutje.)

Z večino postopkov vzdrževanja in izboljšave je povezano nedostojanstvo/ponižanje, in ponižanje je eden od centralnih, najpogostejših občutkov mojega življenja. Določeni postopki vzdrževanja in izboljšave se izvajajo v izjemno nedostojanstvenem položaju. Po vseh laserjih smrdim po zažganem mesu, se pravi, po truplu. Poleg tega sem pri vseh aktivnostih izboljšave, ki jih izvaja tretja oseba, ob prihodu vsakič ponižana, saj me oseba, ki postopek izvaja, vedno vidi v najslabši možni različici (največji narastek, najdaljše dlake, najgrša koža). Za te ljudi obstajam izključno kot najslabša verzija sebe.

Obstaja še naslednji korak: ne ponižanje, temveč sram. Z ženskim telesom ni povezanih samo več stroškov, več porabljenega časa in več bolečine, ampak tudi več sramu. Ponižanje nedostojanstvenega položaja pri brazilki je kratkotrajno, sram zaradi nepopolnosti pa je dolgotrajen in ne gre stran. Bolečino prenesem, to je nujno zlo, ki na neki točki postane celo sreča (ker pomeni, da počnem nekaj, kar me bo izboljšalo). Stroške prenesem, ker nimam druge izbire. Ponižanje tega, da me kozmetičarka vidi ogabno, prenesem, ker nimam druge izbire. Zelo pa se sramujem tega, da bi lahko bila boljša/da bi lahko bila videti boljše, SAMO ČE BI SE BOLJ POTRUDILA.

Žensko telo potrebuje več vzdrževanja, več pozornosti, več vsega, hkrati pa je – tudi kot končni rezultat vsega vloženega truda – ponavadi deležno zelo malo razumevanja (kaj šele ljubezni). Še najmanj moje ljubezni.

Velikokrat sem na različnih mestih napisala, da je za issues, ki jih imam s svojim telesom, krivo obdobje, v katerem sem bila najstnica (po 2000), ki je bilo do mlade ženske izjemno strogo. Punce, ki sem jih gledala v revijah in na Just Jared, Britney, Lindsay in druge, so bile redno in javno preganjane za vsak zdrs, napako na telesu, za vsak odvod, ki je pomenil olajšanje in začasno pozabo (žuri, trava, kokain, mastna hrana, oxy, alkohol), in jaz sem to gledala, gledala sem to s svojim nepopolnim telesom, ki je od vedno zahtevalo ogromno discipline. Meni discipline vedno zmanjka. Komaj spet zberem moči zanjo, že izgine in se raztopi v razvadah. Potem se spet spomnim, da imam telo za to, da na njem delam. To traja že leta. S telesom sva enkrat, ne vem, kdaj, vstopila v vojno. Telo ve, da ga v resnici ne maram, in ve, da vse, kar počnem zanj, počnem zaradi performansa. Ob zdrsu se takoj maščuje. In jaz se maščujem nazaj. Bolj ko razmišljam, bolj mi je jasno, kako malo stvari s svojim telesom počnem zato, da bi se na dolgi rok počutila dobro. Argument, da je nekaj nezdravo, me še nikoli ni odvrnil od nobene razvade (Uničujemo se tko k zmer, SBO).

Pred tekom se ne raztegnem, ker nimam časa, zato sem ves čas zakrčena. Ko sem še hodila na bootcamp, mi je trenerka X enkrat rekla, da je moja fizična aktivnost kot McDonald’s med telovadbami, trash: preveč mindless kardia in premalo raztegovanja, to je trash. Nisem poslušala. Včasih so za zdravje pili smutije iz kravjih možganov, peteršilja, limonske trave, korenja, opija, živega srebra, zdrobljenih smaragdov, arzenika in koščkov posušenih ali zdrobljenih človeških organov, tako ekstremno, jaz pa danes nimam nobene posebne želje po zdravem življenju: moja edina želja je, da bi speljala dan. Razen s tekom svojemu telesu ne pomagam k zdravju. Tudi tečem ne zato, da bi bila zdrava, ampak zato, da telo mučim; čeprav hkrati tudi zato, ker se bom zaradi tega enournega mučenja za en dan/za ta dan počutila dobro. It’s a vicious circle: dobro počutje je zvezano z uspešnim performansom: biti ženska, pa tudi s performansom: biti Eva Mahkovic, taka, kot sem se, ne vem, kdaj in zakaj, očitno odločila biti. Tako da: za moje issues s telesom ni krivo samo določeno obdobje po letu 2000, temveč tudi mazohistične simpatije do krščanskih mučenic, ki trpijo stigme, sveto anoreksijo, iztaknjene oči in odrezane joške zaradi višjega CILJA. Moj banalni, nedosegljivi cilj je telo, s katerim bi bila zadovoljna. Rezultat tega, da bi rada bila mučenica svojega telesa, je, da imam težave z gibanjem body positivity. Sumničava sem do koncepta, da za nekaj ni treba delati, pa ti vseeno prinaša zadovoljstvo. Sumničava sem do termina: naravno. Naravno v 21. stoletju ne obstaja več. Iracionalno in narobe, ampak občutki in razum sta na žalost dve različni stvari. In moj občutek je, da sem bila ogoljufana. Da bi mi moje telo namesto performansa predstavljalo užitek ali mir? To mi sami od sebe še nikoli ni prišlo na misel, na pojem UŽITEK v povezavi s telesom pomislim samo, ko to preberem v kakšnih tujih tekstih. Namesto olajšanja sem samo besna.

Boj s telesom je postal moja identiteta. Ne pomaga, da so body positive generacija zumerji, do katerih že itak čutim nerazumevanje in latentno sovraštvo (tvegana izjava). Ni pravično, da se nekdo lahko sprejme takšno, kakršna je, takšno, kakršna je naravna, hkrati pa ima še mladost, medtem ko meni ostanejo le frustracija, vsako leto večji strošek za botoks in zraven še stigma (še vedno stigma!). Body positivity ne vključuje razumevanja za botoks. Naravna lepota je effortless. In jaz nisem effortless. Jaz sem nasprotno od effortless. Jaz se trudim, in to je ponižujoče. Ne bom zmagala. Ampak zdaj je že prepozno, ker sem že zasvojena. Boj s telesom je postal moja identiteta. Dobro počutje je enako dober performans. Postala sem lupina. Čeprav se mučim, v tem tudi uživam. Nikoli se ne počutim bolje kot takrat, ko sem izčrpana od teka v hrib, s pobarvanim narastkom, s pekočo kožo od laserja in lačna. Boj s telesom je postal moja identiteta.

Najbrž nikoli ne bom nehala.