Nasilje je bilo v družbi od nekdaj prisotno. Tako resnično nasilje, ki je del družbenega tkiva, kot tudi tisto, ki ga spremljamo v medijski podobi. Nasilje spodbuja čustva. In čustev si v tej apatični družbi še posebej želimo. In jih tudi potrebujemo.

Zato se nas tako močno dotakne, ko se nasilje pojavi med otroci, med mladoletnimi. Dotakne se nas, ko otroci vzamejo pravico v svoje roke. Tako prihaja do tragedij. Čeprav je nasilje vedno bilo in čeprav smo ga vedno obsojali, pa se ob nasilnem ravnanju otrok počutimo nemočne.

Vedno so nas posnemali

Otroci so vedno posnemali odrasle. Vedno so počeli tudi tisto, kar ni lepo in prikupno. Vedno so si dovolili tudi nezaželeno, nedovoljeno. Otroci so naše zrcalo. Niso otroci tisti, ki so si izmislili nasilje. Otroštvo ni samo čas nežnosti, ampak je tudi čas preizkušanja in iskanja meja, oblikovanja samopodobe, predvsem pa osvajanja družbenih vrednot in pravil. Otroci so naši iskreni učitelji in pričevalci družbenih vrednot.

Nasilje je bilo v družbi prisotno že od nastanka skupnosti in je tudi danes. Kljub civilizacijskim normam človek ni ukrotil svojih mračnih plati, niti ni bistveno spremenil svojega ravnanja. Očitno je nasilje v človeku zakoreninjeno tako globoko, da ga nič ne more popolnoma zatreti.

Toda čeprav je nasilje obstajalo od nekdaj, so se družbe z njim tako ali drugače tudi vedno spoprijemale. Tudi odziv na nasilje, ne samo nasilje sámo, je odraz civilizacijskih norm.

Toda pri vsem tem civilizacijskem napredku nam še vedno ni jasno, kaj danes storiti glede nasilnega vedenja. Obnašamo se, kot da ga ni, toda v resnici so nasilne vsebine povsod. Bolj kot kadarkoli. Človek je vedno izpostavljen nasilju. Zato se moramo kot družba nenehno odzivati na nasilno vedenje.  

“Rihtar za plotom”

Nedavno je na družbenih omrežjih zaokrožil posnetek mladoletniškega trpinčenja vrstnika. Mediji in mnoge institucije so se začutile dolžne nasloviti problem nasilja. Hitro je postalo tudi jasno, da je to vroča medijska tema. Izzivalni posnetki so sprožili burne razprave. Toda odrasli in starši, pa tudi pristojne institucije so se lahko samo čudili, kako je mogoče, da so otroci lahko tako nasilni. Pa da ni ustreznih podlag za ustrezno sankcioniranje nasilja mladoletnih. 

Tudi starejše generacije so bile v mladosti deležne medvrstniškega nasilja. Vendar smo vedeli, da to ni prav. Če se je že to dogajalo, je bilo skrito pred odraslimi. Mladina je vedela, da bodo odrasli vzeli stvari v svoje roke, če za to izvedo. Danes pa svoja ravnanja brez strahu in brez pomislekov vehementno objavljajo na družbenih omrežjih.

Spomnim se svoje babice, ki je ob manjših medvrstniških prekrških rekla: “Otroci imajo za plotom svojega rihtarja.” To je pomenilo, da se ve, da morajo otroci sami rešiti manjša nesoglasja. Če je bilo kaj resnejšega, pa so vedeli, da bo posredovala odrasla oseba in da bo sledila kazen. Odrasli so bili avtoriteta. Otroci so vedeli, da bodo odrasli naredili, kar je prav.

Prava ničelna toleranca

Predvsem pa so odrasli, institucije in starši imeli proste roke pri vzgojnih ukrepih.  Ko je sin hodil v Londonu v osnovno šolo, se je zgodilo, da je bil sošolec do vrstnikov nasilen. Niti ne vem več natančno, kaj se je zgodilo. Morda je ta šestletnik pljunil ali brcnil sošolca. Toda naslednji teden tega fanta ni bilo več v šoli. Pa tudi ne v prihodnjih mesecih. Spraševali smo učiteljico, kam je “izginil”. Povedala, da so dečka opozorili že, ko je nekomu zagrozil. Ko je to res storil, so obvestili starše. In ko je to še enkrat ponovil, so se staršem zahvalili za šolnino in dečka izključili iz šole.

To je bila prava ničelna toleranca do nasilja. S tem so tudi drugim staršem pokazali, da lahko brez skrbi pošiljamo otroke v šolo. 

Morda se to zdi komu preveč rigorozno ali celo elitistično, ampak dosegli so nekaj pomembnega. Otroci so vedeli, kje so meje in da niso nedotakljivi. Starši pa so vedeli, da je njihov otrok v šoli na varnem. Da je v okolju, kjer veljajo pravila.

Se komu zdi kruto, da šola ni kazala razumevanja za težave, v katerem se je znašla dečkova družina? Se komu zdi izključujoče, ker nasilnemu posamezniku niso dali druge priložnosti? Se komu zdi čudno, da bogatim staršem niso več dovolili, da njihov otrok obiskuje to šolo?

Svet brez odgovornosti

Morda res. Ampak kot materi se mi je zdelo veliko bolj kruto in čudaško, da pozneje — v osnovni šoli v Sloveniji — učitelji niso naredili ničesar, ko so sošolci maltretirali sošolca. Ničesar, ko so bili otroci kruti drug do drugega. Dovolili so, da so pomembni starši uveljavljali svoja pravila. V slovenskih šolah so veljala pravila močnejšega, nasilnejšega. Pravila staršev, ki so sami postavljali pravila.

Toda čeprav vsi vemo, da so otroci zrcalo odraslih, se zelo radi sklicujemo na njihovo nedotakljivost. Zato nihče ne nosi posledic. Učitelji so dvignili roke, starši se delajo nemočne, peščica otrok pa preizkuša meje in “dozoreva” v svetu, kjer nihče ne nosi odgovornosti. Kjer tudi odrasli ne ravnamo kot odrasli, saj samo nemo opazujemo in se pritožujemo nad sistemom, ki smo ga sami ustvarili.