Saj ni mogoče: ZDA s Trumpom na čelu v mednarodnih odnosih oživljajo Monroejevo doktrino. Čista norost! Evropa in EU pa samo debelo gledata in statirata. In dajeta znake, da je to morda celo v redu. Kar je še dodatna norost.

Zakaj je oživljanje Monrojeve doktrine leta 2026 čista norost?

Monroejeva doktrina je nastala v prvi polovici 19. stoletja, torej pred več kot dvesto leti. To so bili časi, ko je bil razsvetljenski izum evolucionističnega razumevanja poteka zgodovine še čist in svež. Ljudem na Zahodu — čeprav ne vsem: ne tistim, ki so imeli stike z nativnimi indijanskimi družbami — se je takrat še zdelo, da obstaja ena sama, univerzalna zgodovina. Ki poteka za vse družbe na isti način. Razsvetljenci so to jasno razdelali: potek zgodovine sovpada z razvojem in je fazen. Na najvišji stopnji zgodovinskega razvoja je Zahod. Torej zahodne družbe in države. Z ZDA na čelu. Druge družbe so manj razvite in zaostajajo.

Poseganje bolj razvitih družb oz. držav v manj razvite v duhu tega razumevanja ni bilo sporno. Ampak je veljalo za pospešek v zgodovinskem razvoju manj razvitih. To je bilo darilo bolj razvitega Zahoda manj razvitim družbam. Te družbe niso poznale pravega razvoja in razvitosti. Zahod je bil po definiciji superioren. Večvreden. Normativen. Uničevanje nativnih družb s strani Zahoda in vnašanje zahodnih institucionalnih, političnih, ekonomskih in socialnih rešitev v tej perspektivi se ni zdelo nič spornega. Šlo je samo za realizacijo zgodovinskih zakonitosti družbenega razvoja. Zahod je bil prepričan, da so te zakonitosti objektivne in neizbežne kot naravni zakoni. (V prvi polovici 19. stoletja so Zahodnjaki še naivno verjeli, da družbe in zgodovina ne vplivajo na naravne zakone.)

To prepričanje je delil tudi Marx, ki je bil do zahodnega kapitalizma sicer kritičen, vendar ne pri ocenjevanju britanskega gospostva v Indiji. Celo zanj je bila kolonialna oblast manifestacija objektivnih zakonitosti zgodovinskega razvoja, ki je (bil) en sam. In ki je pripeljal do tega, da so na vrhu zgodovinskega razvoja zahodne družbe. Te so v skladu z zgodovinsko logiko upravičene uničevati manj razvite družbe. In jim dajati pospešek pri preobrazbi v zahodu podobne družbe. Sredi 19. stoletja niti Marx ni pomislil, da gre morda za zaslepljenost.

Prikrita agenda

V luči opisanega razumevanja sveta in zgodovine je bila Monrojeva doktrina vse do konca 19. stoletja videti kot sprejemljiva in razumna politika ZDA do Latinske Amerike. Še posebej, ker je v praksi pomenila podporo latinskoameriškim državam pri njihovi osvoboditvi izpod evropskih kolonizatorjev.

Seveda pa se je za tem osvobajanjem skrivala prikrita agenda: ukinitev evropske kolonialne oblasti v Latinski Ameriki za ZDA ni pomenila priznavanja neodvisnosti in suverenosti južnoameriškim državam, vsaj ne kot enakopravnim socialnim in političnim subjektom. Zelo hitro je postalo jasno, da geslo “Ameriko Američanom” v praksi pomeni uvajanje kolonialne oblasti ZDA nad državami Latinske Amerike. Pomoč pri osvobajanju od evropske kolonialne oblasti je bila v bistvu proces podrejanja nekdanjih evropskih kolonij interesom in volji ZDA oz. njihovi kolonialni oblasti. Gre za razumevanje, ki se je v zunanji politiki ZDA do latinskoameriških držav ohranilo vse do danes.

Miselni premiki

Da je bilo razsvetljensko razumevanje zgodovine zaslepljeno oz. netočno, je postalo jasno ob koncu 19. stoletja. To so dokazovali že do takrat zbrani podatki, ki so podstat Monroejeve doktrine postavljali na laž. Novo razumevanje, da zgodovina ni ena sama — in da ne poteka niti univerzalno niti fazno —, se je s težavo prebijalo v zahodno razumevanje sveta in v znanost. V novi perspektivi Zahod ni bil več najbolj razvita družba, njegovi posegi v neevropske družbe pa niso bili več zaželeni zgodovinski pospeški. To je bilo zdaj razumljeno kot kolonialno instrumentaliziranje neevropskega sveta s strani Zahoda.

Sredi 20. stoletja pa je prišlo še do dekolonizacije, povezane z jasnim prepoznavanjem politik Zahoda v neevropskih družbah od 15. stoletja naprej kot nesprejemljivih kolonialnih praks. Toda čeprav je imel Zahod — z nekaterimi zahodnimi znanostmi vred, recimo s sociologijo — s temi miselnimi premiki še v 20. stoletju resne težave, se je do te sobote, ko je Trump ugrabil venezuelskega predsednika Madura, zdelo, da so nekatere stvari vendarle jasne. In nesprejemljive.

Kje je zdaj to znanje?

Trumpovo oživljanje Monroejeve doktrine ne predstavlja samo miselnega premika v prvo polovico 19. stoletja, ampak je tudi zanikanje znanja, ki so ga družboslovje in humanistične vede — na čelu s socialno in kulturno antropologijo — akumulirale v zadnjih dvesto letih. Da Trump kot izrazito neizobražena politična figura misli, da je oživljanje Monroejeve doktrine sprejemljiva politična praksa, se sicer zdi razumljivo. Zlasti v luči njegovega slogana “America First!”. Razumljivo je tudi, da slabo pismeni in neizobraženi Američani ne razumejo, kaj bi bilo lahko narobe s tem, da ponovno uvajamo razumevanje sveta iz prve polovice 19. stoletja, ki ga je razvoj znanosti že zdavnaj povozil.

Res pa je tudi, da je na Zahodu in v ZDA na tisoče socialnih in kulturnih antropologov, ki ta znanja — za razliko od neizobraženega Trumpa in povprečnih Američanov (pa tudi samozvanih postsocialističnih antropologov) — imajo. Kje je danes njihov glas? Kje je njihovo strokovno znanje? Kje je njihovo poznavanje dejstev o družbenih in kulturnih spremembah v neevropskih družbah? Kje je zahodno družboslovno znanje o tem, da ni ene same modernizacije? Ene modernosti? Da Zahod še zdaleč ni niti najučinkovitejša niti najproduktivnejša oblika modernosti? Da o tem, kje je njihovo znanje o tem, da Zahod niti slučajno ne uteleša “pravih vrednot”, niti ne govorim.

Zamrznili smo

Zamrznili smo. Pa ne zato, ker je po dolgem času spet sneg. In zima. Ampak zato, ker smo se miselno vrnili k razumevanju sveta izpred dvestotih let. Ki je dokazano napačno. Kako bomo reševali probleme sveta v 21. stoletju z idejami iz prve polovice 19. stoletja? Kako bomo probleme današnjega sveta reševali z dokazano napačnimi idejami in doktrinami?

Svet in zahodno razmišljanje o svetu sta dosegla novo disonanco. Da so take disonance vedno vir problemov, iz zgodovine še predobro vemo. Da ZDA ne razumejo današnjega zgodovinskega časa, tudi vemo. Vemo, kdo in kaj je Trump. Vemo pa tudi, da sta Evropa in EU kot trenutnemu zgodovinskemu trenutku nedorasla politična subjekta pogrnili na celi črti.

Kje je torej rešitev?

Po mojem samo v oživljanju znanja, ki ga Zahod zaradi vrste razlogov in interesov hoče pozabiti. Če se ga ne bo spomnil, ne bo rešitelj današnjega sveta. Ampak njegov grobar. ZDA so že na poti k temu.