Naj povem že na začetku: predlog, naj nova ministrica za zdravje postane Valentina Prevolnik Rupel, se mi je zdel že od vsega začetka pametna ideja. To pa zato, ker že dolgo mislim, da je nujno, da Ministrstvo za zdravje vodi nekdo, ki ni zdravnik, ampak strokovnjak za zdravstvene sisteme.

Prvi razlog za to je dejstvo, da noben minister za zdravje, ki je bil zdravnik, ni bil sposoben stopiti iz ozkega kroga cehovskih zdravniških interesov. Ministrstvo je vodil tako, da ga je instrumentaliziral za uresničevanje zdravniških interesov. Kar se je zdelo neprimerno tako javnosti kot tudi drugim zdravstvenim poklicem.

Iz preteklih izkušenj vemo, da minister za zdravje, ki je zdravnik, ni zmožen razumeti javnega zdravstvenega sistema kot podsistema, namenjenega dobrobiti vseh državljank in državljanov. Čemur morajo biti zdravniki s svojimi interesi podrejeni.

Prakse in posledice

Drugi razlog pa je strokovno znanje. Nagledali smo se že marsičesa, pri čemer so ministri za zdravje počeli stvari po zdravi kmečki pameti, vodeni z zdravniškimi cehovskimi interesi. Nagledali smo se praks in posledic teh praks, ki so temeljile na neznanju. 

Za razliko od tovrstnih ministrov ima Valentina Prevolnik Rupel znanje o zdravstvenih sistemih. Tudi tujih. Ve in razume ne samo to, kaj so zdravstveni sistemi, kakšni so različni tipi zdravstvenih sistemov in kako delujejo, ampak tudi to, kaj je treba narediti, če hočemo doseči cilje javnega zdravstvenega sistema.

To se mi je že od vsega začetka zdelo dobro. In pravilno. Da Ministrstvo za zdravje vodi nekdo, ki ima ustrezno znanje. In ki zna svoje odločitve in ukrepe tudi strokovno utemeljiti.

Inrerventni zakon

V tem smislu me predlog interventnega zakona o nujnih ukrepih na področju zdravstvenega varstva ni presenetil. Saj je že nekaj časa jasno, da tak interventni zakon rabimo prav v zdravstvu.

Tudi se mi zdi logičen baje najspornejši 45. člen zakona, po katerem bi lahko minister za zdravje — ob posebnih pogojih, ki nastanejo zaradi naravne ali druge nesreče (epidemija, ujme itd.) ali tudi zaradi pomanjkanja osebja, ki ogrožajo delovanje sistema — odredil začasne ukrepe. Med predlagane ukrepe sodijo tudi: začasna premestitev zdravstvenega delavca; prepoved ali omejitev izdaje soglasja za delo pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti; omejitev podjemnih pogodb; prepoved ali omejitev izrabe letnega dopusta; omejeno izvajanje zdravstvenih storitev v javnih zavodih; obvezno vključevanje izvajalcev zdravstvenih storitev, ki delujejo zunaj javnega zdravstva, v delo javnih zavodov; opravljanje povečanega obsega dela neglede na starostne in druge omejitve; ter vključevanje upokojenih zdravstvenih delavcev.

Te in še nekatere druge ukrepe bi lahko minister za zdravje ob posebnih pogojih z eno odločitvijo aktiviral za največ tri mesece.

Smiselno in odgovorno

Naj povem jasno in glasno: tak predlog se mi glede na trenutno stanje slovenskega sistema javnega zdravstva zdi smiseln. In ne samo to: tudi odgovoren. Navsezadnje vsi plačujemo za javno zdravstvo. In to zato, da je v določenem, dogovorjenem obsegu na razpolago prav vsem. Treba je preseči stanje, da so družinski zdravnik, ginekolog, pediater, zobozdravnik — ali pravzaprav vsi, ki zagotavljajo nujno zdravniško pomoč — postali privilegij, ki si ga lahko privoščite, če imate srečo. Ali če ste dovolj bogati.

To je stanje, v katerega so sistem javnega zdravstva pri nas (zavestno) pripeljali nekdanji ministri za zdravje, ki so bili zdravniki. Tudi Bešič Loredan. Te ministre je predvsem zanimalo, kako ta sistem urediti tako, da bi zdravniki iz njega lahko izvlekli največ denarja. Največ osebnih finančnih in drugih koristi.

Fides

Zato ne čudi najnovejši odziv Fidesa, ki je predlog zakona komentiral na edini zanj tipični način: kot zahtevo po takojšnjem dvigu zdravniških plač.

Ne nameravam ponavljati, kar sem zapisala že večkrat: da se je Fides že v preteklosti pozicioniral kot glasnik finančnega pohlepa zdravnikov. In se kot tak tudi samodiskreditiral. Se razvrednotil kot kredibilen sogovornik pri reševanju problemov javnega zdravstva.

Podobno velja tudi za druge zdravniške organizacije in združenja, ki so ne enkrat javno zagovarjale pravico slovenskih zdravnikov do enakih plač, kot jih imajo zdravniki na Zahodu. Pri tem seveda niso upoštevali, da imajo v Sloveniji nižje plače kot na Zahodu vsi zaposleni, ne samo zdravniki: od univerzitetnih profesorjev do čistilk. Zakaj bi enake plače kot na Zahodu imeli samo zdravniki, drugi pa ne?

Problem pohlepa zdravnikov, odsotnosti socialnega čuta in socialne odgovornosti, odsotnosti empatije itd. bom na tem mestu izpustila. Izpustila pa bom tudi tudi ključno vprašanje: namreč tisto o zavedanju zdravnikov, da gre pri njihovem delu za javno dobro, za dobrobit bolnikov — ne pa njih samih.

Osebni interes

Zgovorno je tudi, da tokrat trobijo v isti rog kot zdravniki tudi drugi zdravstveni delavci. Kar dokazuje, da tudi druge zaposlene v zdravstvu vodi predvsem njihov osebni interes oz. pohlep, ne pa dobrobit bolnikov. Kar je žalostno in problematično. Saj dokazuje, da je zdravstveni sistem okolje, v katerem sta se neoliberalna ideologija in logika že zelo razširili. 

Ministrica za zdravje je zaradi žolčne reakcije zaposlenih v zdravstvu napovedala dopolnitev spornega 45. člena. Sama upam, da bodo šle dopolnitve v naslednje smeri. Prvič, da ne bodo ukinile pravilnih možnih ukrepov, ki jih sedanji predlog predvideva. Drugič, da bodo dopolnitve precizirale odgovornost ministra za zdravje ob aktiviranju teh ukrepov. Tretjič, da bodo precizirale postopek, kako se ti ukrepi aktivirajo. Četrtič, da bodo precizirale nadzor nad delovanjem ministra za zdravje ob tovrstni aktivaciji. In petič, da bodo jasne sankcije, če zdravstveni delavec ne bo sodeloval pri izvajanju teh ukrepov. Zagroziti bi jim bilo treba z vračilom vseh stroškov lastnega izobraževanja državi, ki je financirala njihovo šolanje od prvega razreda osnovne šole do zaključka izobraževalnega procesa.

Enkrat za vselej

Treba bi bilo enkrat za vselej opraviti z logiko, po kateri se nekaterim Slovencem in Slovenkam — med katerimi prednjačijo zdravniki — zdi normalno, da država financira njihove potrebe in želje. In da se jim zdi enako normalno, da kljub temu, da je država plačala njihovo izobraževanje, državi niso dolžni nič v zameno.

In tega ne govorim samo za zdravnike in druge zaposlene v zdravstvu. Ampak za vse zaposlene. Za vse v vseh poklicih, ki si izobrazbe niso plačali sami.  

Pa srečno, ministrica Valentina Prevolnik Rupel!