Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 31. decembra 2022, pod naslovom Pahor bo ostal, v srcu zakopal …. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Tole je nadaljevanje in konec tekstov Pahor bo ostal, v srcu zakopal (1.): Sprava in odlikovanja (3. 1. 2023), Pahor bo ostal, v srcu zakopal (2.): Kritike, očitki, Janša, vest … (5. 1. 2023) in Pahor bo ostal, v srcu zakopal (3.): Šarmer, ki zna biti moralen, ampak noče (7. 1. 2023).

Pomembnost in zapomnljivost

Pahorjeva predsedniška zapuščina in njen ali njegov pomen za razvoj Slovenije bosta verodostojno ovrednotena šele čez leta, morda desetletja. Nataša Pirc Musar bo po mojem samo post-Pahor epizoda, ki se je po izteku njenega mandata — ali magari dveh, zaradi mene — nihče ne bo več rad spominjal. Zvrstiti se bo moralo še več predsednikov ali predsednic, preden bo Pahor v tej seriji sosledij dobil mesto, ki mu gre.

Morda bo v perspektivi prihodnosti tudi on sam samo še relativno nepomembna epizoda. To kljub njegovim prizadevanjem ali če hočete zaslugam ni izključeno. Ker tako pri nas pač je. Slovenski politični sistem in slovenska zgodovina sta talca efemernosti in nepomembnosti. Tudi predsednik in predsedniki so talci efemernosti in nepomembnosti. Čas bo pokazal. Toda kot vemo, čas ni naklonjen pomembnosti in zapomnljivosti.

2008–2012

MC: Če se dotakneva še vašega premierskega obodbja 2008–12: vaša levosredinska koalicija je razpadla, medtem ko se današnja koalicija — tudi levosredinska — zdi zaenkrat trdna. V čem je razlika?

Borut Pahor: So razlike in so vzporednice. Če gledate skozi strankarsko matematiko, so stvari videti drugačne. Jaz gledam nekoliko drugače. Septembra 2008 smo prišli skoraj do konca kampanje z obljubami, da bomo delili. Toda takrat je bankrotiralo podjetje Lehman Brothers, kar je sprožilo propad svetovne finančne industrije. Nismo bili na to pripravljeni. Govoril sem sicer o ohlajanju in o tem, da moramo biti razsodni.

Če se morda spomnite, Janša me je takrat kritiziral, da zaradi glavobola jemljem antibiotike namesto aspirina. In ta kriza je célo koalicijo potegnila v zelo težko obdobje, ki je postalo še težje zaradi spora s Hrvaško, saj se je ta ravno poglabljal. To smo potem rešili z arbitražo. Res rešili. Gospodarsko krizo pa smo reševali dve leti in je terjala svoj davek. Koalicija ni bila pripravljena na to. Vključno z mano. Bil sem premalo izkušen za sprejemanje strateških odločitev. Danes bi ravnal drugače, a teh izkušenj takrat nisem imel.

Robert Golob je tudi vstopil v neko krizno obdobje, ki pa ni tako radikalno kot tisto leta 2008. Vendar sam ne bi podcenjeval razmer, ki bodo nastopile prihodnje leto [2023, op. MC]. Večina resnih analitikov vidi bistvene probleme v draginji, inflaciji in recesiji, jaz pa jih vidim še za odtenek bolj črno. Geopolitika v zvezi z Ukrajino in spremembe geostrateških partnerstev — govorim seveda o Savdski Arabiji, ki se je zdaj od Amerike obrnila k Rusiji, pa o Kitajski — bodo po mojem zapletle reševanje energetske in prehranske krize v prihodnjem letu. Zato bi bil previden in ne bi rekel, da smo mi delali v res težkem obdobju, ta vlada pa ne. Ne še. Se pa ji to lahko zgodi.

V tem smislu želim predsedniku vlade — ki je absolutni poznavalec energetike in se na tem področju zelo dobro znajde tako doma kot v Evropi —, da bo dojel razsežnosti te krize in da bo na ta čas pripravil celotno slovensko politiko, ne samo koalicijo.

Je pa le bilo presenetljivo, da ste po razpadu koalicije in po porazu na strankarskih volitvah napovedali predsedniško kandidaturo in gladko zmagali.

Konec leta 2011 so bile državnozborske volitve. Socialnim demokratom so napovedi kazale samo dva odstotka, nazadnje pa smo jih dobili enajst. Glede na prejšnje volitve, ko smo dobili trideset odstotkov, je bil osip strašen, vendar je stranka preživela. Takrat so si mnogi želeli — tudi v stranki —, da bi večina glasov šla direktno k Pozitivni Sloveniji. Ampak to je bila manjšina. Večina pa je potegnila z mano. Moja odločitev, da grem z SD na volitve, je bila zelo pomembna za to, da stranka danes še obstaja.

Naslednje leto pa se nisem več toliko oziral na to, ali bom še predsednik SD ali ne, ker sem bil z mislimi že pri predsedniški kandidaturi. Sam tega sicer nisem videl, ampak razlagali so mi, da so mi prve napovedi marca 2012 kazale nič odstotkov možnosti. Kandidaturo sem potem napovedal junija in do takrat se je javno mnenje že nekoliko spremenilo. Pa saj smo za to tudi poskrbeli. Ampak ko sem se sam pri sebi v začetku marca odločil, da grem v kandidaturo, je bila naklonjenost javnosti tako rekoč zero.

Popotnica je bila slaba. S kampanjo je bilo treba spremeniti zorni kot. Dve stvari sem naredil. Prva je bila, da sem javnosti iskreno povedal, kako vidim funkcijo predsednika. Vse to, kar sem govoril, sem mislil resno. Sprava, povezanost, predsednik vseh.

Po drugi strani pa sem vedel, da moram rešiti problem dejanske nenaklonjenosti, če hočem dobiti večinsko podporo — in to tako, da spremenim zorni kot gledanja javnosti. In to mi je s kampanjo z opravljanjem različnih poklicev, ki je ni bilo mogoče primerjati z nobeno doslej, tudi uspelo. To je popolnoma spremenilo zorni kot gledanja. Samo tako je bilo takrat mogoče doseči to, da sem z drugačnim pristopom h kampanji, obenem pa s popolno resnostjo nagovoril javnost s svojimi ambicijami glede opravljanja predsedniške funkcije. In oboje se je izkazalo za čudovit preblisk.

In zdaj?

MC: In kaj nameravate zdaj? Verjetno mora biti grozno kar naenkrat nehati opravljati to funkcijo — čeprav ste vedeli, da se to bliža?

Borut Pahor: No, to sem ves čas delal z ljubeznijo. Tudi tisti grenki trenutki, ki jih je nekaj bilo, so se zgodili v tem duhu, da ljubezen vse premaga. Priznam, da mi je bilo na nek način težko, vendar mi je bilo vedno jasno, da nisem postal predsednik zato, da bi to funkcijo opravljal večno.

Po drugi strani pa mi le ni bilo težko prenehati — kot javnost misli, da mi je bilo —, ker imam zadoščenje, da sem to dobro opravil. Ni mi težko. Že gledam naprej. Rojevajo se nove sanje. Ne prehitro, seveda, ker ne smeš misliti, da so že dozorele. Ampak prav gotovo se že gnetejo.

Konkretnosti mi seveda ne boste zaupali, ne?

Prav gotovo, da ne. Bom pa le malo obširneje odgovoril na to vprašanje. Pred mano je fantazija, ki je rezultat tako sanj kot sanjarjenja. In sicer, da neka skupina mladih pride do mene in reče, da želijo z mano sodelovati. Jaz jih pogledam in rečem, da nič ne razumem. Saj ni treba, rečejo oni, mi že vemo, za kaj bi vas porabili. In kaj mi za to ponujate, jih vprašam. Če sprašujete po denarju, odgovorijo, je odgovor — nič. Lahko pa vam ponudimo vznemirjenje. In potem gremo skupaj naprej.

---

Konec.