Obstaja del telesa, ki vedno zanesljivo pove, v kakšnem stanju je oseba. To je del telesa, ki ne laže. S katerim ni mogoče blefirati. To so oči. Če pogledaš človeka v oči, vidiš, v kakšnem stanju je. Vidiš, ali je dobro. Ali slabo. Vidiš, ali je v svoji notranjosti živ. Ali mrtev. 

V tem smislu je bil nedeljski intervju s Pahorjem grozljiv. Grozljiv dogodek, grozljiva izkušnja. Pahorjeve oči so bile mrtve. Brez energije. Brez leska. Brez lučk v očeh. In kar je še tega. Kar kaže na naravo živega človeka. Pahorjeve oči so bile mrtve. Kot da jih ni. Kar je bila zame, ki Pahorja nisem videla že lep čas — odkar se je nazadnje pokazal na televiziji —, pretresljiva izkušnja. Neglede na to, kakšne čudaške stvari, nesprejemljivosti, napake je počel, je bil Pahor v preteklosti vendarle živ človek z živimi očmi. Z očmi, v katerih je gorela svetloba. Lučke. Četudi se je človek včasih vprašal, kako je to pravzaprav mogoče. Glede na vse, kar je govoril in delal. A je očitno bilo.

V nedeljo pa Pahor kot da ne bi imel oči. Le dve ozki reži. Iz katerih ni svetilo nič. Dve ozki reži brez vsebine. Dve ozki prazni reži. Ne človek. Ampak stroj. Robot. Mrtev človek. 

Srhljiva nadgradnja

Zunanji vtis je ustrezal tistemu, kar je v oddaji povedal. Oziroma je to, kar je povedal, nadgradilo srhljivi zunanji videz. Pahor je govoril stvari, ki z levosredinsko politično logiko nimajo nobene zveze. Govoril je stvari, ki bi jih lahko govoril Janša. Ali sam Možina. Pri katerem je Pahor sedel na stolu za intervjuvance. Že sama odločitev, da gre v Možinovo oddajo, je bila za Pahorja samodiskreditacija. Zaradi vsega, kar je v oddaji povedal, to ni bil korak k premoščanju nasprotij med Slovenci, za katero je Pahor tudi tokrat plediral.

Njegov nastop je deloval kot nekaj povsem nasprotnega: kot Pahorjev dokončni zdrs na desni politični pol. Torej na Janševo desnico. Pri čemer Pahor tudi tokrat ni pozabil omeniti, da sta se z Janšo spoštovala. Kot da Pahor ne razume (več), da je tudi to, koga ali kaj ceniš in spoštuješ, povedna osebna izkaznica tistega, ki spoštuje.

Vendar Pahor v svojem zdrsu na Janševo stran ni pristal ob Janši kot enakopraven partner. Kot že mnogi pred njim, je tudi on pristal trdo. Pod Janševim nivojem. Kar najbrž sicer ni bil Pahorjev cilj. Tako se vsaj zdi.

Kriterij genocida

Nesporno dno, ki ga je Pahor dosegel, je bila izjava, da se v Gazi ne dogaja genocid. To pa zato, ker Hamas še vedno zadržuje izraelske talce.

Kriterij genocida po Pahorju ni to, da Izrael načrtno iztreblja Palestince v Gazi. Da Gazo uničuje tako, da v njej ne Palestinci ne kdorkoli ne bo več mogel živeti. Da uničuje bolnišnice. Šole. Stavbe. Stanovanja. In vso ostalo infrastrukturo. Da ljudi strada. Da od lakote umirajo vsi. Tudi otroci. Da ne dovoljuje dostave humanitarne pomoči. Niti najosnovnejše.

Ne, vse to po Pahorju ni kriterij genocida. To ne zadošča. Ni dovolj prepričljivo. On ima svoje kriterije. Preverjene desničarske kriterije. Ki jih sam sicer ne vidi kot desničarske. Ampak kot levosredinske. Socialdemokratske, kot je povedal sam.

V primerjavi s Pahorjevim stališčem je celo Logarjevo zmerno oz. razsodno. Ko je Logar kritiziral govor predsednice republike Nataše Pirc Musar v Evropskem parlamentu, v katerem je končno zavzela stališče, da se v Gazi dogaja genocid, je rekel, da si o tem, kar se dogaja v Gazi, politiki na osebni ravni lahko mislijo, kar si pač mislijo. Da pa je treba to osebno raven ločiti od javnih političnih stališč. Kar pa po Logarjevem mnenju Pirc Musarjevi ni uspelo.

Za hlapce rojeni

Demokrat Logar je tudi spomnil na nujni konformizem do Evropske unije, češ, za Slovenijo bi lahko bilo zelo nerodno, če bo EU do dogajanja v Gazi zavzela drugačno stališče kot Slovenija. Po Logarjevem mnenju se je treba potuhniti. In se nato, ko se vse vsaj za silo pomiri, odločiti za evropsko stališče. To bi Sloveniji najmanj škodovalo. Tako bi moral delati pravilno delujoči predsednik. Tudi sedanja predsednica. In vsi pravilno delujoči slovenski politiki. Torej po logiki “za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni”. Za Logarja je to najboljše, kar je v kaotični družbeni situaciji sploh mogoče narediti. Biti podrejen. Večjim in močnejšim. Hliniti neodvisnost od mnenj Drugega. In biti s tem, da deliš mnenjem pomembnih drugih, zadovoljen. Kar Logar obljublja kot svojo politiko.

Druga stvar, ki si jo je Pahor drznil komentirati, je bila višina davkov v Sloveniji. V duhu zastopnikov kapitala je povedal, da je za to, da se s pobranimi davki financira socialna država. Da pa so davki previsoki. In da bi bilo treba izgraditi sistem odgovornejše porabe javnega denarja. Ki omogoča, da z manj narediš več. Kot to počnejo Skandinavci.

Pahor je seveda preskočil slovensko zgodovinsko vzpostavljeno slovensko socialno in kulturno tirnico. Ki seveda ni skandinavska. Ker Slovence vodi domačijska logika. Po kateri je država sovražnik. Ki ga je treba okrasti. Kar je ne samo normalno, ampak celo moralno.

Koliko časa bo še rabil?

Pahor nam seveda ni prizanesel niti s spravo. S svojo domnevno odločilno vlogo v njej. In s svojim vnovičnim apelom k zgodovinski pozabi. Da o globoki državi, ki jo vodijo levi centri moči, sploh ne govorimo. In spet nič o vlogi socialnega in kulturnega kapitala socialističnih elit v tranzicijskih državah.

Skratka, Pahor se je pokazal kot oseba, ki je potonila. Ideja SD, da bi ga zaradi nedeljskega intervjuja izključili iz stranke, ni nesmiselna. Ne smemo pa pozabiti, da si SD s tem ne bodo mogli oprati vesti zaradi tega, da so bili ob začetku genocida v Gazi tudi sami prepričani, da v Gazi ne gre za genocid. Ampak za pravico Izraela do samoobrambe.  

Razlika med Pahorjem in SD samo v tem, da so SD nekoliko prej — a vseeno prepozno — zamenjali govoričenje o izraelski pravici do samoobrambe z ugotovitvijo, da v Gazi poteka genocid nad Palestinci.

Koliko časa bo za to ugotovitev rabil Pahor, bomo še videli. Glede na mrtve oči gre pričakovati počasne premike. Zelo počasne premike k človečnosti.