Svojevrstno nenavadna, trpka ironija usode je predzadnji papežev tuzemski dan sestavila tako, da je bolni, utrujeni Jorge Mario Bergoglio v Domu svete Marte na kratki zasebni avdienci sprejel ameriškega podpredsednika JD Vancea. Četudi je Vance leta 2019 prestopil [iz evangeličanske, op. FP] v katoliško vero in se je v bistvu srečal s svojim verskim voditeljem, sta na velikonočno nedeljo pravzaprav trčila svetova, ki sta si precej daleč vsaksebi.

Trumpov dvor in Frančiškov Vatikan si nista bila naklonjena. Bolj oddaljenih stališč o vprašanju begunstva in migracij ne bi mogla imeti. “Migranti niso problem, [migranti] so ljudje,” je o tem govoril papež. Njegov poslednji politični sogovornik pa prisega na deportacije in druge represivne ukrepe. Izjemen kontrast razhajanj, razpok sodobnega sveta. Kot bi nekdo želel naslikati silnice, ki trgajo skupne imenovalce civilizacijskih standardov. Frančiškov svet je skromen, solidaren, ponižen, sočuten, v iskanju dobrega v ljudeh. Trump-Vanceova revidirana verzija — nova, divja, nepredvidljiva, ekskluzivna, surova, vulgarna — pa mednarodni red razbija na prafaktorje in ga sesuva v kaos. Papež je do zadnjega verjel v zmago dobrega, medtem ko reprezentanti “nove” politike prisegajo na triumf moči, prevlade in ponižanja tistih, ki niso “z nami”. 

Globalna vest

Argentinski pontifeks je bil globalna vest, ki je opozarjala na grozljivost vojn, na bedo in krivico revščine, zlorabe moči, zavračanje dialoga, pastí nebrzdanega kapitalizma, nevarnosti podnebnih sprememb. Fotografija s podšefom Bele hiše pa je Bergogliev poslednji dokument (vsaj za arhive), ki nemo priča o izgubljenih kompasih. V novih političnih legah, ki jih krojijo Trump in kompanija, so standardi dostojnosti znamenje šibkosti. Vera je zanje politično orodje, vzvod manipuliranja. Amerika zrcali svet, ki je izgubil stik s pojmom “dostojanstva”. Politična komunikacija je arena, v kateri zmaguje brutalnost, neizprosnost. Je čas tribalizma. V ZDA vlada monolog. Dialog ni cenjen, kot je bil. Celo moralna avtoriteta papeža, s katero je ob uvodu v pontifikat navdahnil množice zelo različnih družbenih skupin, je samo še rekvizit v novem šovu (geo)politike. Trumpizem pelje stran od vrednot, ki jih je promoviral Petrov naslednik iz Buenos Airesa. Pelje v unilateralizem, v rehabilitacijo ideologije (pre)moči in samozaverovanosti, v nove kulturne vojne in politično obscenost. Lomi moralne vertikale in jih nadomešča z brezprizivno horizontalo interesa, dominance. 

Govoril je o dostojanstvu

Kdo so danes avtoritete, ki jim lahko rečemo univerzalne, globalne, svetovne? Ko gledamo to novo komponirano kasto političnega liderstva, se lahko sprašujemo, ali take avtoritete sploh še obstajajo. So izumrla vrsta? Ali samo še kulisa, s katero si novi razred politikov, naplavljenih s cunamijem populizma in avtoritarnosti, legitimira svoj vzpon?

Četudi njegov mandat ni minil brez kontroverznosti, razočaranj in neizpolnjenih pričakovanj, je bil Frančišek ena od figur z avtoriteto, ki je presegala cerkvene okvirje in okove. V trenutkih, ko se zublji vojne širijo in ko vsi poudarjajo nujnost oboroževanja, je plediral za mir. Bil je morda edini svetovni voditelj, ki je res vztrajno pozival, naj se konča pobijanje civilistov v Gazi. Manj kot dva dni pred smrtjo je klical tamkajšnjega duhovnika. Opozarjal je tudi na druge vojne — od Ukrajine pa do Jemna in Sudana. Ko je Evropa postaljala ograje, se je zavzel za sočutje, pomoč, solidarnost z ljudmi na begu. Sam je bil sin migrantov, ki so iz Italije prebegnili v Argentino. V obdobju razuzdane poblagovljenosti vsega, ko na steroidih potrošništva ljudje postajajo samo številke in črtne kode in ko piskanje blagajn preglasi zmernost in treznost, je govoril o dostojanstvu.

Močnejši od etike in empatije

Zakoni socialnih omrežij in algoritmi so močnejši od etike, empatije, poglobljenega razmišljanja in od tistega, k čemur naj bi nas nagovarjale in usmerjale moralne avtoritete. So v digitalnem svetu, ki premika meje (ne)sprejemljivega, izgubile svoj doseg? So samo še občasen preblisk? Glas vpijočega v puščavi? Dekoracija novih “pravil” javne komunikacije? Vest, ki trka na zapahnjena vrata? Zadnji odmev starega sveta, ki izginja, novi pa se še ni povsem izoblikoval in definiral?

Nekoč smo imeli voditelje s prezenco, vestjo, odgovornostjo, osebno in družbeno verodostojnostjo. Danes pa na njihova mesta stopajo politični cirkusanti, vplivneži, korporativni mogočneži (beri: CEO-ji) … To so novodobne avtoritete. Udarne, viralne, brez zavor, prilagojene novim matricam politično-ekonomskega preživetja. To je to, tukaj so. 

Boga ni, vse je dovoljeno. Načelnost je takoj diskreditirana. Blagovne znamke zakrivajo vsebinsko votlost, odsotnost in nezmožnost etične presoje in načelne akcije. Univerzalna zavest je napadena, zdrobljena z macolami cinizma in interesov, ki se ne zmenijo za skupno dobro. Nihče nikomur ne zaupa. Svet je nenasiten, sebičen, razcepljen, v identitetnih spopadih, užaljen in sumičav, paranoičen. Smer? Razkroj skupnosti. Vezi(va) popuščajo. Stebri, kot je v globalnem merilu lahko papež, padajo. Politika je potonila že prej, izgubila je status, kredibilnost. Nepovratno?

Ostati buden, ne popuščati

In kdo bi lahko bile avtoritete? Duhovni voditelji kot dalajlama? Okoljski aktivisti à la Greta Thunberg? Nobelovci kot Malala Yousafzai? Športne ikone tipa Messi? Mesija?

Frančišek se ne bi predal malodušju. Predstavljam si, da bi rekel, naj vsak začne pri sebi. Postane večja avtoriteta. Bolj moralen, bolj etičen in z bolj poudarjeno vestjo.

Morda je to povedal tudi JD Vanceu. Morda. Tega ne bomo nikoli vedeli. Ker takšni kot Vance ne marajo resnice. Raje imajo poljubne narative. Zato je zdaj čas, ko je treba govoriti naglas. Ostati buden in ne popuščati. Ni vrag, da se vsa dobra sporočila dobrih ljudi ne izgubijo v hrupu ničevosti.