Po treh dnevih življenja v Mirnu vam lahk povem par for. Plan sem mela tak. Da mam pun kurac vsega, da nona je še vedno vsa polomljena in v domu. Da bom jaz neki časa v tej naši graščini, k jo je zgradil moj pranono in kjer je odraščal Stanko Vuk. Kok dolg bom, ne ve nobeden. V tej hiši sem preživljala vsa otroška poletja, ampak prvič sem čist sama. Fotr me je pripeljal, mi dal ključe hiše in sam to rekel: “Da ne bo galame po vasi.” — Dolge zgodbe iz preteklosti. To so te vaške fore, da ja ne bo cela vas govorila: “Una Vukova je spet kle, je skoz po kafanah.”

Ko je fotr šel drug dan, sem že mela obisk iz Ljubljane. Čist ponesreč. Sam kaj, ko se mamo radi. In jaz prepričana, kako bom kle na top vremenu ležala na brajdi. Dekca ven pa piri pa jointi pa tuhtat novo knjigo. 

Vreme zjebe vse

Sam kurac moj. Piha k pr norcih in ful je mraz. Ta prvo noč sem v tej stoletni hiši spala v bundi na kavču. Zdej se že dva dni z enim stiskava ponoč na kavču. Čeprav je tok sob, da glava peče, sam jebat ga, mraz je. In nč od roštiljad in ništa. Pizda, živiš v Ljubljani brez balkona, pol maš pa kle tok placa, da se ven ne vidiš. Pol pa vreme zjebe vse.

Druga stvar je ta, da so glih velikonočni prazniki. In naša ta prva soseda je cerkev. In grem jaz ta prvi večer, ko je bil še fotr kle, pred bajto na joint (ne da fotr kej sika, pred njim lahk navijam enga za drugim) in zagledam v cerkvi ful luči pa ropotanje na ful. In uletim v kuhinjo do fotra: “Fotr, v cerkvi majo rave!” Gre gledat ven z mano, pa prijavi: “Ma ti si en rave, to je brla.”

Ena majhna Idrija

WTF je pa zdej brla? In ker nisem nikoli hodila k verouku ne nč, sem hitr zvedla par novih stvari. Da je brla neko ropotanje. To pa nekdo na roko izvaja, ker tri dni pred Jezusovim vstajenjem ne zvoni zvonec k za maši, ampak to. Vsak dan kej novga. Vas je vas.

Sicer Miren ni glih vas. Maš Mercator pa še eno štacuno. Maš šolo, zdravstveni dom, knjižnico, tri betule, dve pizzeriji.

Zame je Miren nasploh k ena majhna Idrija. Ljubljančanom izraz Idrija ne pomeni dost, za Primorce pa je to umobolnica. In kle je tko. Vsak ta drug že bil hospitaliziran. Nad sabo mam bratranca, k je odbit glih tok k jaz, pa ful scenografij je delal za Cvitkovičeve filme. V Benetkah nardil Academio de belle arti, sam on je proti sistemu. In pol so mene zvečer še koze lovile vzad za bajto. Majo tri mladičke in so čist živčne neki. Sam da un oven ne spizdi izza ograje. Je blo pa to za dva Ljubljančana ful smešno. 

Mala malca

In pol sem rekla temu modelu, da pejva do ta prvega soseda, cerkev je glih vmes. Da je star 74 pa da ga greva pozdravit. Stopla sva kokr v eno staro neapeljsko hišo in prva stvar, k sem usedla, sem fuknila ven za dva jointa. In je začel ta star zvijat k ta velik. Ljubljančan je sam gledal, kakšni so to penziči. Taki primorski.

Zdej se grem pa pred hišo vsest pa gledat cerkev. Če je že tak dan. Pa pol do črpalke. Črpalka, brez kateri Italijani ne morejo. To zagužvajo vse. Ker jim naš bencin bolj diši.

Ampak je vse super v bistvu kle. Nisem navajena, ampak je kr feeling pogledat čez okno za dobro jutro in zagledat majhne kozličke. Aja, pa na konc brajde v hruškah so divje svinje. Pa polet kače in škorpijoni povsod. Ampak, to je za eno Ljubljančanko mala malca.