Po treh dnevih življenja v Mirnu vam lahk povem par for. Plan sem mela tak. Da mam pun kurac vsega, da nona je še vedno vsa polomljena in v domu. Da bom jaz neki časa v tej naši graščini, k jo je zgradil moj pranono in kjer je odraščal Stanko Vuk. Kok dolg bom, ne ve nobeden. V tej hiši sem preživljala vsa otroška poletja, ampak prvič sem čist sama. Fotr me je pripeljal, mi dal ključe hiše in sam to rekel: “Da ne bo galame po vasi.” — Dolge zgodbe iz preteklosti. To so te vaške fore, da ja ne bo cela vas govorila: “Una Vukova je spet kle, je skoz po kafanah.”

Ko je fotr šel drug dan, sem že mela obisk iz Ljubljane. Čist ponesreč. Sam kaj, ko se mamo radi. In jaz prepričana, kako bom kle na top vremenu ležala na brajdi. Dekca ven pa piri pa jointi pa tuhtat novo knjigo.