Žal moram spet pisati o nasilju. Tokrat o nasilju na sobotni paradi ponosa v Mariboru. Ker policija podatke o konkretnih nasilnih dejanjih in njihovih nosilcih še zbira, teh vidikov dogodka še ni mogoče komentirati. Mogoče pa je v zvezi z omenjenim nasiljem komentirati več drugih reči. 

Recimo to, zakaj tako rekoč vsako parado ponosa spremljajo nasilni izgredi. Ker sem o tej “nujnosti” že pisala, na tem mestu ne bi ponavljala. Naj samo še enkrat izpostavim dejstvo, ki je ključno: slovenska zgodovinsko vzpostavljena socialna in kulturna tirnica vključuje netoleranco do drugačnosti. V slovenski zgodovini so bili “drugačni” tujci, Nemci, fevdalni gospodje, ki so naše prednike silili v asimilacijo. Zavračanje vsega tujega in drugačnega je bila zgodovinska logika, ki je našim prednikom omogočila preživetje.

Parade niso dovolj

Ker je bila ta logika funkcionalna več kot tisoč let, je težko pričakovati, da bi jo bilo mogoče na hitro ali celo z dekretom ali zakoni odpraviti. Zahteva, da mora toleranca do pripadnikov skupnosti LGBTQIA+ iz zakonov preiti v družbo, je zato ustrezna. In urgentna.

Se pa v zvezi z njeno realizacijo odpira vprašanje, kako ta prenos v družbo realizirati.

Parade ponosa za kaj takega na žalost niso dovolj. Upravičeno se celo zastavlja vprašanje, ali tovrstni dogodki v praksi morda še krepijo zavračanje skupnosti LGBTQIA+. Kar seveda ne pomeni, da parade ponosa niso potrebne. Pomeni pa to, da je treba resno razmisliti o produktivnih načinih prenosa tolerance do pripadnikov LGBTQIA+ skupnosti iz zakonov v družbo.

Socialne izkušnje

Sama kot rešitev že vrsto let predlagam vsakodnevno sobivanje in sodelovanje. Pri Slovencih je namreč tako: pozitivne praktične socialne izkušnje so najbolj prepričljiv dokaz, v imenu katerega so Slovenci pripravljeni opustiti celo svoje predsodke. V praksi to pomeni: člane LGBTQIA+ gibanja je treba strateško razpršiti po družbi, ne pa jih zapirati v marginalizirane skupnosti. V marginaliziranih skupnostih predstavljajo še večji tujek, še večjo nevarnost. Strateško vključeni v socialno podporna delovanja družbe pa proizvajajo pozitivne izkušnje na strani večinske skupnosti, kar briše predsodke.

Sama sicer z načrti delovanja LGBTQIA+ skupnosti nisem seznanjena, bi pa bilo dobro, če bi skupnost v načrte lastnega delovanja take aktivnosti vključila.

Koliko je “vse”?

Seveda je treba komentirati tudi reakcije politike na nasilne izgrede na mariborski paradi ponosa. Tako predsednik vlade kot predsednica republike sta poudarila nesprejemljivost tovrstnih izpadov. Minister Mesec pa je povedal, da bodo “storili vse”, da se to ne bi ponovilo.

Kar je pri teh reakcijah dobro, je to, da so. In da so jasne glede tega, na kateri strani so.

Vendar je pri reakcijah tako kot pri zakonih: v vsakdanjem življenju članov LGBTQIA+ skupnosti ne pomenijo veliko, ker v praksi v ničemer ne spreminjajo njihovega življenja. Lahko jim za trenutek dajo satisfakcijo. Kaj več pa ne. 

V tem smislu je najbolj zanimiva Meščeva obljuba, da bodo “storili vse”, da se tovrstni dogodki ne bodo ponovili. Zanimiva zato, ker ni povsem jasno, ali se minister Mesec zaveda, kaj “vse” pomeni.

Storiti “vse”, da se to ne bi več ponovilo, namreč ne pomeni, da bodo naslednje parade ponosa ščitili pripadniki specialne policije. Mariborski primer je izpostavil točno to: problem bomo imeli tako dolgo, dokler bo parade ponosa morala varovati policija. (Ko jih ne bo več treba varovati, bomo imeli drug problem, o katerem bom pisala, ko se bo pojavil.)

Storiti vse, da se tovrstni problemi ne bodo več pojavljali, v praksi pomeni spremembo vrste družbenih podsistemov. Te spremembe morajo biti strokovne. Sistematične. In hitre.

Terapevti in izvedenci

Naj navedem samo dva, tri primere.

Prvič, treba bi bilo spremeniti pravni podsistem. In sicer tako, da bi bili nasilniki vedno — neglede na takšne ali drugačne (olajševalne?) okoliščine — za nasilje sistematično kaznovani. Ne pa da jih ščitijo sredstva in načini od izvedenskih mnenj in terapevtskega pristopa pa do sklicevanja na mladoletnost itd.).

Drugič, odgovornost za svoja dejanja bi morali zahtevati tudi od mladoletnih. Tu imamo sicer resen problem: po eni strani bi stroka dala volilno pravico tudi mlajšim od 18 let, po drugi strani pa stroka govori, da mlajši od 18 let ne znajo presojati socialnih dimenzij in posledic svojih dejanj.

Kaj torej? Kako obravnavati mlajše od 18 let? Kot socialno odgovorne? Ali kot socialno neodgovorne? Naj spomnim: mlajši od 18 let so v preteklosti morali biti in so v praksi tudi bili socialno odgovorni. Vzgajali so druge otroke in delali za lastno preživetje. Bili so pestrne in pastirci. Poročali so se, imeli otroke, vodili lastna gospodinjstva itd.

Seveda ne želim idealizirati takšnih mladosti. Ne smemo pa idealizirati niti našega razumevanja mladosti in mladostnikov. Z današnjim podaljšanjem infantilizma in z njim povezane neodgovornosti mladih ne delamo usluge nikomur. Ne mladim. Ne družbi.

Izobraževalni podsistem

In tretjič, spremeniti bi bilo treba izobraževalni podsistem. In to v več smislih. Ne samo tako, da bi bili pripadniki LGBTQIA+ skupnosti v njega nediskriminirano vključeni kot vodilni in strokovni delavci, kot učitelji, učenci, dijaki in študenti itd., ampak bi bilo treba v učne načrte različnih predmetov (biologije, družbene, likovne, glasbene vzgoje itd.) vključiti strokovno znanje o oblikovanju spolne identitete.

Pri biologiji bi bilo tako treba otroke (pa tudi učitelje) končno seznaniti, da v človeški vrsti obstaja pet spolov, ne pa samo dva biološka. Pri drugih predmetih bi bilo treba otroke seznaniti z dejstvom, da spolna identiteta ni biološko dana in prirojena, kot pogosto trdijo tudi pripadniki LGBTQIA+ skupnosti (fenotipske lastnosti namreč niso nikoli dedne), ampak je naučena. Izoblikuje jo socialno in kulturno okolje, v katerega je otrok rojen. V katerem odrašča.

Če je torej treba za neheteroseksualno spolno identiteto koga ali kaj kriviti, to niso posamezniki, ki to identiteto imajo. Ampak je to socialno in kulturno okolje, v katerem je otrok odraščal. Splošna prisotnost te vednosti bi odpravila dojemanje posameznikov LGBTQIA+ skupnosti kot krivcev za lastno spolno identiteto.

Danes imamo glede tega problema paradoksalno situacijo: medtem ko krivijo in napadajo tiste, ki niso nič krivi (torej LGBTQIA+), pa po drugi strani ščitijo, terapevtizirajo in nekaznujejo nasilnike, ki nad pripadniki LGBTQIA+ skupnosti izvajajo nasilje in ki so za svoja dejanja krivi.

Socializacija nasilja

Seveda bi bilo treba spremeniti še vrsto drugih reči: predvsem tip socializacije in vzgoje, ki bi ne smela biti več “otroku prijazna”, ampak takšna, da bi pri otrocih razvijala socialne veščine in vest; ukiniti socializacijo v nasilje, ki je kljub govorjenju o ničelni stopnji tolerance do nasilja eksplicitno in implicitno nasilna.

Sem sodi tudi tekmovalna mentaliteta, ki jo šolski sistem privzgaja z zbiranjem točk, z eksternimi preverjanji, eksterno maturo, rangiranjem šol, tekmovanjem za vpis v srednje šole in fakultete, pa tudi z nagrajevanjem in glorificiranjem učinka in tistih, ki so v šoli najboljši. Ki pa so pogosto samo najbolj konformistični posamezniki.

Sem sodi tudi vsakodnevno učenje in prakticiranje nasilja v virtualni realnosti, ki ni niti nadzirano niti kaznovano. Pri tem se otroci učijo takih oblik in vrst nasilja, ki se jih v družbi ne morejo naučiti in jih niti ne smejo prakticirati, recimo ubijanja. Treba bi bilo tudi ukiniti terapevtsko mentaliteto v družbi in jo nadomestiti z družbeno odgovornostjo. In še bi lahko naštevali.

Na katere od navedenih sprememb je minister Mesec torej mislil, ko je obljubil, da bodo storili “vse”, da se nasilje na paradah ponosa ne bo več ponovilo? Na vse to? Na samo na nekatere od naštetih? Ali pa je bilo to samo mlatenje prazne slame? Verjetno res …