Najpogostejše vprašanje, ki so mi ga ljudje zastavljali po volilni in referendumski nedelji, je bilo, ali sem presenečena nad dejstvom, da je bilo daleč najvišje podpore volilcev in volilk deležno referendumsko vprašanje o uvedbi preferenčnega glasu.

Odgovarjala sem, da ne. Vsi se čudili. Ker da Slovenci veljajo za apolitične. Za ljudi, ki jih politika ne zanima. Ampak samo njihovo privatno življenje. Potem pa se na referendumih več kot očitno pokaže, da se bistveno manj ogrevajo za reševanje problemov osebne narave. Bistveno bolj pa za spreminjanje političnega sistema. Kar je videti čudno. Vsaj na prvi pogled. 

V resnici pa ni tako. Če na problem pogledaš iz emskega zornega kota. Iz zornega kota nativcev. Torej proučevancev. Slovencev.

Zgodovinska dejstva

Napaka pri sklepanju ob navdušenju nad preferenčnim glasom izhaja iz tega, da na to navidezno protislovje gledamo skozi očala ustaljenih političnih in socialnih stereotipov. Po katerih je neposredna demokracija stvar politike. In da je politika nekaj, kar Slovencev ne zanima. 

A če pogledamo zgodovinska dejstva, ni tako.

Če začnemo pri prepričanju, da Slovencev politika ne zanima — kar je sicer dejstvo, ki ga potrjuje vrsta raziskav —, to velja samo za to, kar Slovenci razumejo kot politiko. Toda kar Slovenci razumejo kot politiko, je že stoletja to, s čimer se ukvarjajo politične elite. Vladajoči. Tisti, ki vodijo državo.

Zgodovina priča, da za tovrstno politiko Slovenci res nikoli niso kazali kaj prida zanimanja. Razlogi so številni. Eden od ključnih je, da so Slovencem do nastanka samostojne Sloveniji vladali drugi. Druge, tuje države. Drugi, tuji kralji in vladarji. Druge, tuje politične elite. Njihovi interesi so nam bili tuji. Vodili so drugo, nam tujo politiko. Ki nas ni zanimala. Največ, kar smo od nje lahko pričakovali, je bilo to, da nas je ogrožala. Nam škodila. Bila je naš sovražnik.

Distancirana drža

Skozi to stoletja dolgo izkušnjo se je izoblikovala značilno slovenska distancirana drža do politike. Kot do nečesa, kar nam je tuje in se nas ne tiče. Kar nima zveze z nami. Del te drže je seveda tudi distanca do politikov. Kot do ljudi, ki nam hočejo slabo. Ki jih naši interesi, problemi, potrebe ne zanimajo.

To se je preneslo tudi v slovenski postsocialistični neokapitalizem. Ki je v vrsti elementov ponesrečen socialni in politični eksperiment. Ne samo zato, ker je iz Slovenije naredil kolonijo Zahoda. In podizvajalko ne samo avtomobilskih delov za nemško avtomobilsko industrijo. Ampak tudi podizvajalko ponesrečenih, na propad obsojenih imperialnih in kolonialnih podvigov Zahoda. Z ZDA na čelu.

Uvedba zahodne parlamentarne demokracije je potrdila slovensko averzijo do politike kot do nečesa, kar ni naša politika. Ampak tuja. Nam škodljiva. Tako smo ob tridesetletnici slovenske osamosvojitve poslušali neumnosti, ki jih je kronal Pahor z zgodovinsko najbolj netočno in najbolj neumno izjavo: da imamo Slovenci zdaj že trideset let demokracije.

To je bila samo potrditev nativne percepcije. Da so politiki Slovencem tujci. Da nimajo pojma, kaj Slovenci mislijo. Kaj hočejo. Kaj potrebujejo. In da politiki v resnici skrbijo samo za svoje interese. Ne pa za interese Slovencev in Slovenk.

To je razlog, zakaj Slovenci ne razumejo parlamentarne demokracije kot svoj politični sistem. Ampak kot politični sistem elit. Torej tujcev. Zato v njem ne sodelujejo. Ne hodijo na volitve. Na tiste, ki zadevajo evropsko politično elito, še tem manj kot na tiste, ki zadevajo slovensko politično elito. Kar je z njihovega nativnega zornega kota seveda logično. 

Način življenja, način preživetja

Neposredna demokracija pa je druga pesem. To je tista demokracija, ki je Slovenci nikoli v zgodovini niso razumeli kot del formalnega, tujega političnega sistema. Ker je nikoli ni nihče izvajal kot del tega sistema. Kot kažejo zgodovinski viri, je bila neposredna demokracija več kot tisoč let del neposredne organizacije vaške skupnosti. Vaška skupnost pa je bila poleg domačije ključna socialna organizacija, v kateri so bili Slovenci organizirani za lastno preživetje. V kateri so delali. In odločali o vsem, kar je zadevalo njihovo delo. Njihovo vsakodnevno življenje. Njihovo preživetje.

Tega odločanja Slovenci nikoli v zgodovini niso povezovali niti s politiko niti s političnim sistemom. Ampak z načinom življenja. Načinom preživetja. Povedano drugače: za Slovence je neposredna demokracija ne politični sistem, ampak del vsakodnevnega življenja. Cela stoletja je to bil samoumevni del vsakodnevnega življenja. Ki se ga formalni politični sitem, formalni vladarji, formalne politične elite in formalni politiki niso dotikali. V socializmu so ta svoj način življenja celo pretvorili v formalni politični sistem. Zato se ne moremo čuditi dejstvu, da ima za to zasluge prav Kardelj. Ki je bil Slovenec.

Tisoč let vsakdanjosti

In ko enkrat razumemo, da vprašanje neposredne demokracije za Slovence ni politično vprašanje, postane večinsko navdušenje za uvedbo preferenčnega glasu na zadnjem referendumu jasno. In razumljivo.

Podpora preferenčnemu glasu namreč ne kaže povečanega zanimanja Slovencev za politiko, ampak kaže njihovo navdušenje, da se v njihova življenja vrača element, ki je bil več kot tisočletje del njihove vsakdanjosti. Da se v njihova življenja vrača neposredna demokracija kot način življenja. To je navdušenje nad tem, da lahko v vsakodnevnem življenju odločajo o rečeh, ki jih zadevajo. To pa so predvsem reči, ki so povezane z njihovim preživetjem. In to za Slovence ni politika. Ampak samoumevni in pričakovani del življenja. Nekaj normalnega.

To pa je tudi razlog, zakaj že od uvedbe parlamentarnega političnega sistema govorim, da je ta sistem treba precepiti z neposredno demokracijo, če hočemo, da bo v Sloveniji deloval. Deloval za Slovence. Ne samo za politično elito. Moramo ga narediti našega. Oziroma za njihovega. Slovenskega. Ni drugega načina, ki bi Slovence pripravil do tega, da bodo v tem sistemu res sodelovali. Hodili na volitve. Itd.

Zadnji žebelj

Po drugi strani pa je iz povedanega jasno, zakaj slovenska politična elita dela vse, kar je v njeni moči, proti uvedbi preferenčnega glasu. To bi namreč pomenilo radikalno spremembo situacije. Slovence bi naenkrat začelo zanimati, kaj politika in politiki počnejo. Naenkrat bi Slovenci imeli orodje, da politike tudi kaznujejo. Ali nagradijo.

To pa je seveda zadnje, kar bi si slovenska politična elita želela. Slovenska politična elita namreč hoče, da politika in politični sistem ostaneta domena, ki Slovencev ne zanimata. Ki sta samo njihova. V katero se Slovenci ne mešajo. To eliti daje bistveno več možnosti za uporabo in zlorabe, kot če bi se Slovenci vanju vmešavali. Ju imeli za svojo sfero. Ju nadzirali. Upravljali.

Zato je odpor politične elite do uvedbe preferenčnega glasu pričakovan. To bi namreč pomenilo konec ugrabitve političnega sistema. Pomenilo bi omejitev moči politične elite. Tega pa politična elita sama od sebe ne bo naredila. Če bo le mogoče. 

A naj jasno zapišem: če Golobova vlada ne bo realizirala odločitve volilcev in volilk o uvedbi preferenčnega glasu, si bo s tem zabila zadnji žebelj v krsto. V kateri zaradi nerealiziranih obljub volilcem in volilkam tako ali tako že kar nekaj časa leži.