Novinarka iz italijanskega Bergama, v katerem še bolj kot drugod po Italiji pustoši smrt, ne bi mogla povedati natančneje in preprosteje: ostati doma postaja v teh krutih časih najbolj resna in humana gesta. Nepričakovani čas epidemije nas je s statistikami okuženih in mrtvih potisnil v neprostovoljno samoizolacijo. S tem je povzročil nove socialne učinke in nakazal možnosti drugačnega pogleda na družbeno dogajanje in nenazadnje tudi na nas same.
Italijanski filozof Giorgio Agamben je orisal žalostno podobo stanja, ko posameznik v strahu in paniki začenja verjeti samo še v golo življenje: »Non crede più in nulla se non nella nuda vita.«
Da večina ljudi po vsem svetu sredi pandemije upa samo to, da bodo sami in njihovi najbližji preživel, se res zdi pretirano pesimistična, celo morbidna misel. Strah in panika gotovo motivirata naše občutke v teh nesporno dramatičnih trenutkih, vendar nista edina. Prvi, ki bi proti strahu pred smrtjo protestiral, bi bil najbrž Sokrat — in pri tem pojasnil, da je že samo filozofiranje priprava na smrt (μελέτη θανάτου). Sam bom zato poskušal skicirati drugačen, bolj optimističen pogled na stanje.