Predstavljajte si, da tolpa roparjev vstopi v banko, izprazni sef in uvodoma postreli nekaj zaposlenih in strank, ostale pa zajame kot talce. Na prizorišče pride šef policije, ki po megafonu najprej nahruli talce, da so s svojim izzivanjem povzročili prelivanje krvi, nato pa se z roparji dogovori za izpustitev zajetih. Roparji v zameno dobijo dovoljenje, da obdržijo plen, in selfije s šefom policije. Ta si na tiskovni konferenci prilasti vse zasluge za mirno rešitev krize, potem pa od rešenih talcev in družin pobitih kot plačilo za reševalno akcijo zahteva, da v prihodnje namenijo polovico svojega dohodka policijskemu sindikatu. Svoj uspeh proslavi na posestvu vodje roparske tolpe 9. maja v Moskvi.

Vse bolj očitno je, da bo v vojni v Ukrajini, ki jo je z agresijo začela Rusija, po treh oz. več kot desetih letih prej ali slej doseženo nekakšno premirje. Po vsem uničenju in človeških žrtvah v tem konfliktu je prva misel gotovo olajšanje. Vojne so zlo. V vojnah ljudje umirajo. Vojne je treba končati čim prej. Ta reakcija je legitimna in človeška. Neglede na okoliščine, v katerih bo najverjetneje sklenjeno premirje.

Po drugi strani pa je o teh okoliščinah legitimno in potrebno spregovoriti. Pa o posledicah. Ne samo za Ukrajino, ampak tudi za Evropo, za svet in za Slovenijo. Čeprav se pogosto obnašamo, kot da ni tako in da živimo v vzporednem vesolju in alternativni realnosti.

Kaj bi nas moralo skrbeti?

Moralo bi nas skrbeti, da bo po vsem sodeč šlo za dogovor, ki bo zmago prinesel agresorju. To ni samo moralni problem, ampak predvsem varnostno tveganje. Agresor je namreč jasno pokazal, da njegove osvajalske ambicije ne segajo samo do frontnih linij, ampak tudi daleč čez zunanje meje trenutne žrtve.

Pri tem tudi ne bo šlo za premirje, ki bi si ga Ukrajina kot žrtev ruske agresije po treh letih krvave vojne in boja proti okupatorju želela in zaslužila. A niti to nam ne daje pravice, da bi dogovoru o premirju oporekali. A niti to nam ne daje pravice, da bi dogovoru o premirju oporekali, če ga bo Ukrajina sprejela — četudi pod prisilo, ko so ji ZDA na Trumpov ukaz čez noč obrnile hrbet.. Tisti, ki z izidom niso zadovoljni in ki niso ne sposobni ne voljni Ukrajini pomagati, da bi obranila svojo svobodo in ozemeljsko integriteto, pa sploh nimajo pravice iz foteljev navijati za nadaljevanje spopadov.

In četudi je tak izid v trenutni konstelaciji sil neizogiben, lahko ohranimo vsaj toliko dostojanstva, racionalnosti in samoohranitvenega nagona, da ga ne proslavljamo kot veliko zmago. Ker s tem povečujemo možnost, da se bo naslednja agresija — morda nad nami — končala s podobno “mirovno rešitvijo”. 

Prepir za oslov senčnik

Poglejmo si pobliže, kdo sta glavna arhitekta te “mirovne rešitve”.

Na eni strani je ameriški predsednik Donald Trump, ki ukrajinsko vojno “rešuje”, spodbujen z “uspehom”, ki ga je imel pri končanju morije v Gazi.

“Uspeh” ni v narekovajih zato, ker ne bi tudi sam pozdravljal dejstva, da se je s tem končala več kot leto dni dolga krvava tragedija v Gazi, ki je sledila nečloveškemu zločinu proti civilistom v Izraelu. Vsaj zaenkrat.

A vprašati se moramo, na kakšen način je Trump uvedel mir na Bližnjem vzhodu. Mnogi trdijo, da je Trumpu — v nasprotju z njegovim ostarelim in upehanim predhodnikom v Beli hiši — uspelo prisiliti izraelskega premiera Netanjahuja, da se je začel pogajati.

Mislim, da je šlo bolj za nekaj drugega: Bibiju je bilo jasno, da mu bo Trump ponudil veliko ugodnejše pogoje kot pa Biden. In ni se zmotil. Trump je najprej ukinil sankcije proti nasilnim judovskim naseljencem na Zahodnem bregu, ki so preganjali tam živeče Palestince in jih pobijali kot zajce, potem pa je prišel na dan še z genialno idejo, da iz Gaze deportirajo tamkajšnje prebivalstvo in območje spremenijo v obmorsko letovišče “za ljudi sveta”. Netanjahu ni mogel verjeti svojim ušesom.

Tiste, ki se nad tem zgražajo — in ki pri tem vztrajajo, da je treba podpreti vsakršno premirje v Ukrajini —, bi opozoril, da tudi Trumpova “rešitev” v Gazo prinaša “mir”. Če tam ne bo več Palestincev, ne bo več kravala. Spopade lahko pričakujemo samo med “ljudmi sveta”, ki se bodo na s krvjo prepojenih plažah prepirali za ležalnike in senčnike.

Demontaža

O tem, kaj Trump od inavguracije naprej počne z demokracijo v ZDA, ne bom izgubljal besed. To v živo spremljamo vsi. V peklenskem tempu se odvija popolna demontaža ali podrejanje vseh demokratičnih, javnih, državnih institucij v škodo večine Američanov. Cilj tega početja je napolniti žepe Trumpovih milijarderskih podpornikov in preprečiti možnost, da bi ga Američani — ko jim bo končno kapnilo, kaj so si izvolili — demokratično zamenjali.

Ideološka municija v tem antidemokratičnem Blitzkriegu je nazadnjaški program, ki temelji na delitvah in sovraštvu. V imenu “svobode” grobo napada in onemogoča politične nasprotnike, posamezne družbene skupine in kritične glasove. V zunanji politiki se osredotoča na naštevanje držav in ozemelj, ki si jih namerava podrediti. V tem je Trump na isti liniji kot Putin, njegov novi najboljši prijatelj za vedno. Njuno pajdašenje je morda zgodovinsko šokantno, vendar je ideološko popolnoma logično.

Mir v narekovanjih

Drugi arhitekt “miru” je Vladimir Putin. Diktator, ki je prišel na oblast s terorističnimi napadi na lastne državljane in sprožil nekaj vojn znotraj in zunaj države. Predsednik, ki je ukazal agresijo na Ukrajino. Krivec za Bučo, Mariupol in smrt tisočev ukrajinskih civilistov. Predsednik Rusije, ki je dal umoriti najmanj trinajst novinarjev, da o političnih nasprotnikih niti ne govorimo. Kritičnih glasov v Rusiji ni več. Srečneži končajo v arestu, drugi padejo skozi okno.

Ta dva kompanjona sta torej našla pot do miru. Trump tudi tako, da od žrtve agresije zahteva vojne reparacije v višini 500 milijard dolarjev. Ta vsota je sicer precej višja od dejanske ameriške pomoči v zadnjih treh letih — ki resda ni bila neznatna —, a vendarle manjša od pomoči Evrope. Predvsem pa je vsota ameriške pomoči v teh treh letih nižja od vsote, za katero se je po Trumpovi izvolitvi povečalo premoženje njegovega adjutanta Elona Muska.

Trump je Putina v dogovor prisilil tako, da je vnaprej pristal na vse njegove pogoje. Tako kot Bibi tudi Vladimir ni mogel verjeti, da prav sliši. Dobil je pravico, da obdrži plen, in spodbudo za prihodnje roparske podvige.

Idealen ideološki Frankenstein

Tudo o Evropi ni treba izgubljati besed. Večina voditeljev je še vedno v prvi fazi žalovanja — v zanikanju. Očitno še vedno upajo, da se bodo prebudili in da te nočne more naenkrat ne bo več. Trump in Putin pritiskata na vse gumbe ter učinkovito od zunaj in od znotraj spodkopavata še tisto malo vpliva in moči, ki bi ju vse bolj nebogljena in razdeljena Evropa morda še zmogla.

Pa Slovenija? Mi se fotografiramo s Trumpom in Muskom, se navdušujemo nad Melanijinim klobukom, pišemo pisma odboru za Nobelovo nagrado za mir in ustanavljamo parlamentarne skupine za prijateljstvo z Rusijo. Trump je idealen ideološki Frankenstein za “preseganje ideoloških razlik” v polarizirani slovenski javnosti in politiki. Enim je pajdašenje s Putinom všeč — ki je za del ideološko in kognitivno disonančne levice še vedno pozitivec —, drugim pa prinaša podporo za njihov kulturni boj proti vsemu, na čemer bi morala temeljiti civilizirana demokratična družba.

Juhej!

V Ukrajini ni več vojne. Juhej, nastopil je mir! Nihče si ne beli glave s tem, kako se nam bo godilo v krasnem novem svetu, ki ga na noge postavljata Donald in Vladimir. “Kako luštkano deželico imate tukaj na sončni strani Alp. Prav škoda bi bilo, če bi se ji kaj zgodilo.”

Morda bi bi bilo pametno razmisliti o ponovnem zagonu rudnika urana v Žirovskem Vrhu. V transakcijski prihodnosti, ko bodo odločali samo silaki, samo velenjski lignit in Melanija ne bosta dovolj. Za svobodo, varnost in neodvisnost sicer tudi to ne bo zadostovalo. Morda pa nam vendarle uspe vsaj ponižno životariti in preživeti. Juhej!