V torek je bil vročinski val na vrhuncu. Tudi v Državnem zboru so klimatske naprave delale na polno. Predstavniki ljudstva so delali. No, ne vsi. To je bil dan, ko bi morali poslanci na izredni seji odrediti parlamentarni preiskavi o aferi Black Cube in obvodnem financiranju strank. A dnevni red ni bil sprejet. Parlamentarni šef Stevanović je sejo zaključil. Resni.ca je Janševi koaliciji seveda vdano priskočila na pomoč pri blokadi teh preiskovalk, a opozicija si je sama zabila avtogol. Šest poslancev Svobode, Levice in SD namreč ni glasovalo. Vzkliki ogorčenja o “teptanju demokracije” so bili zaman — češ, mar bi se pogovorili s svojimi “dopustniki” ali vsaj bolje prešteli.

Kontekst protokola

Stevanovićev urnik pa zaradi odpadle seje ni bil krajši. Isti dan je namreč sprejel Ruth Cohen-Dar, izraelsko veleposlanico v Sloveniji. Torej veleposlanico tiste države, ki da se je s pomočjo nekdanjih mosadovcev, sedaj (kao) v službi zasebne agencije, vmešala v slovenske volitve. To bi morala razčistiti parlamentarna preiskava. Pred parlamentom se je medtem zbrala skupina propalestinskih protestnikov in opozarjala na genocidna ravnanja Netanjahujevega režima v Gazi.

Prodorni mednarodni politolog Faris Kočan je na svojem Facebooku takole podčrtal torkovo “vročino”: “Mimogrede: danes so v Gazi pokopali 23-letno Diano Abu Daraz in njeno enoletno hči Suvar Abu Daraz, ki sta umrli v napadu na taborišče za razseljene osebe al-Mawasi pri Han Junisu. Prav tako je bil na Zahodnem bregu danes ubit 15-letni fant med vojaško racijo v Al-Birehu (Ramala). Skratka, kontekst res ni primeren za protokolarne dogodke in metanje dimnih zavesic na levo in desno.”

Ob intrigantno zgovornih sosledjih tega dneva nas lahko zmrazi. To so smerokazi, katero stran zgodovine izbrati. Hladnokrvno rišejo sliko politike naše vsakdanje. Naključja? Morda, toda naivnost je odveč. So sodobni hrami demokracije samo hiše iz kart, paravan interesov?

Znati utihniti

Počasi se bližajo parlamentarne počitnice. V tem času je politika nekoč znala utihniti in državljanom privoščiti nekaj pavze. Pa spori niso bili majhni, ideološke razlike so takisto obstajale. A nekoč je celo v tej državi obstajalo zavedanje, kdaj se (dnevna) politika umakne državi in državnosti. Nedavni dan državnosti bi v teoriji moral biti praznik vseh, ne samo tistih, ki so trenutno na oblasti in/ali v opoziciji. Zavest o tem se je razblinila. Seveda ne včeraj. Famozni žvižgi predsednici republike, ko je govorila o medijih in civilni družbi, niso pomembni sami po sebi. Demokracija mora prenesti tudi žvižge.

A pomembno je sporočilo: tudi institucije, ki bi morale biti nad dnevnopolitičnimi konflikti, postajajo del istega bojišča, iste greznice politikanstva. Izginja zavedanje, po katerem si politični nasprotniki priznavajo, da sta država in demokracija kot sistem večja od vsakokratne oblasti.

Ideološko reprogramiranje

Kje smo dobre tri mesece po parlamentarnih volitvah? Štirikratni premier Janša je oblast prevzel hitro, disciplinirano, z jasno postavljeno agendo in kurzom. Ni popuščanja. Ideološko prestrukturiranje temeljev je del vseh politik, tudi ekonomske. Dogodke ustvarja sam, da ne bi ti začeli narekovati vladne politike. Kdor določa teme, določa pogoje razprave.

Toda nobeno ideološko reprogramiranje ne more zaobiti realnosti: podatki o stanju javnih financ, primanjkljaju, opozorila o vplivu razvpitega razvojnega omnibusa na proračun so tisti del resničnosti, ki slej ko prej udari na plano, prebije identitetne projekte kulturnega boja iz nabora druge republike. Ker se na koncu pozna v denarnicah, določa kakovost življenja.

Predelovanje poraza

Janši in koaliciji v naletu opozicija ne postavlja omejitev. Še vedno predeluje poraz — razen deloma Levice, ki je znala hitreje prestaviti na opozicijske nastavitve. Namesto da bi začela programsko in kadrovsko prenovo, postavljala lastne teme in okvirje, se nanje bolj ali manj samo odziva. Politični boj na temeljnih frontah (interventni zakon o razvoju Slovenije, spremembe parlamentarne preiskave/politična policija, odvzem volilne pravice za državljane tretjih držav na lokalnih volitvah ...) je opozicija avtsorsala, prepustila sindikatom, civilni družbi ...

Razpisu referenduma o parlamentarni preiskavi, za katerega zbirajo podpise te dni, očitno dobro kaže, a pot je še dolga. Zavrnitveni kvorum zahteva močno mobilizacijo. Nov referendumski poraz bi bil za levico še dodatna slaba popotnica v mandat, v katerem jim nasproti stoji homogena vladna posadka. Antijanšizem je lahko vzvod, s katerim se lahko vrneš na oblast — a zadnja štiriletka je razgalila, da to ni alternativa, ki bi ji ljudje priznali dolgoročno vrednost.

Pogojni premor

Poletni premor v politiki bo bolj pogojne narave. Jeseni so lokalne volitve, prihodnje leto predsedniške. Vse to prinaša (ob napovedanih referendumih) nove mobilizacije, spore in dokazovanja. Politika ne pozna več mrtve sezone. Družbena omrežja, neprekinjen medijski cikel in logika permanentne kampanje ustvarjajo pritisk, da mora vsak dan prinesti nove zgodbe, konflikte, mobilizacijo.

Okej, demokracija je tudi tekma za oblast, vendar ni samo tekma za oblast. Je tudi sposobnost, da med tekmovanjem ne porušimo skupnega prostora. Prostora države, kjer bi se morali biti sposobni dogovoriti o razvoju, ja, o skupnih stvareh od javnih storitev, konkurenčnosti gospodarstva, demografije in davkov, pa do minimalnih standardov politične higiene in kulture. Med te sodi tudi odnos do vojn kot v Ukrajini in Gazi. V tem se zrcali naše razumevanje mednarodnega prava in s tem tudi lastne državnosti, suverenosti in demokracije. Slovenija je majhna država, ni ji pa treba biti ponižni podizvajalec kogarkoli.

Torek je bil vroč, ni bil pa dober. Ker nam je pokazal, kako krhek postaja politični in demokratični prostor.