Zmaga dvojca Trump–Vance je dobra, kaj dobra, odlična novica! Gre za zgodovinski prelom. Razlogov za praznovanje je kar nekaj. Dogajanje v najmočnejši politični sili sveta se dotika tudi nas, saj smo del iste civilizacije in bolj ali manj iste zgodovine. Naj torej nanizam vsaj pet blagoglasnih sporočil rezultatov ameriških predsedniških volitev.

1. Zavrnitev liberalnega kulturnega “konsenza”

Nedvoumna in že druga Trumpova zmaga je dokončno pokopala politično korektnost. Ustrahovanje z obtožbami “nestrpnosti” ter kseno-, trans- in ne vem kakšnih fobij je zdaj tako rekoč brez moči. Trumpova zmaga predstavlja jasno ljudsko zavrnitev moralnega konsenza liberalizma. Vsiljenega konsenza, ki je ljudstvu pritlehno podtikal strinjanje z vse bolj individualistično in moralnorelativistično interpretacijo vrednotnih temeljev sodobne družbe. Ker človekove pravice! Konsenza, ki je neprestano mahal z nalepko “fašist” pred nosom vsakogar, ki si je drznil rangirati vzvišenost življenjskih slogov. Ki si je drznil razmišljati klasično.

Trump je te vsiljene tabuje napadel že ob prvi zmagi, a takrat je šlo bolj za šok terapijo, za preizkus napisanih in nenapisanih meja modernih demokracij — češ, pa menda ja ne bo ta šovmen predsednik sveta?

Hja, pa bo! Tokratna kampanja in zmaga predstavlja bolj zrelo in dodelano politično alternativo. Prva zmaga očitno ni bila naključje. Da gre pri “antiliberalizmu” in “antiprogresivizmu” za dejansko voljo ljudstva. Tokrat ne gre več toliko za statement, ampak za napoved dejanskih sprememb. Tudi Trumpova ekipa je tokrat neverjetno močna. Zgodovinska. Elon Musk, Robert F. Kennedy, Tulsi Gabbard, Vivek Ramaswamy, J. D. Vance. Sanje o liberalnem konsenzu so pokopane. Nova zgodovinska doba je rojena.

2. Na poti k multipolarnosti

Zahod se ima že dolga stoletja za katoliško cerkev, ne da bi to res bil. Po vzoru svoje alme mater verjame, da ima dostop do univerzalne Resnice. A ta je samo v Cerkvi. Opogumljen z razsvetljenskim prepričanjem, da je odkril razum in naravo — in da se mu je razodela Resnica —, je Zahod hotel predrugačiti svet po svoji meri.

No, politično, ekonomsko in obrambno vse bolj močne nezahodne sile pa Zahodu danes kažejo, da nočejo njegove “resnice”. Da jih ne zanima zahodna (a)moralka.

Zdi se, da je Trump glede tega precej bolj ponižen od svojih liberalnih predhodnikov. Tudi kot nepoboljšljivi pragmatik nenazadnje ne želi zapravljati denarja za moralno, liberalno prosvetljevanje … — Afganistancev.

Nedavno sem naletel na posnetek, v katerem v svojem značilnem, slikovitem slogu razbija mit, da bi morala Amerika oz. Zahod slačiti ženske v islamskem svetu. To ni naša naloga. Kot pravi, se je mnogo lažje lišpati, če si moraš nališpati samo oči.

Tudi Vance je, če se ne motim, večkrat kritično nastopil do neskončnega širjenja Zahoda na Vzhod. V več intervjujih je pokazal nekaj razumevanja do mearsheimerjevske perspektive glede Ukrajine: ali res moramo drezati Ruse, ko pa so vendar dali jasno vedeti, kje so njihove meje občutka eksistencialne ogroženosti? In ali res moramo demokratizirati ves svet? Poskrbimo najprej zase.

Trumpova zmaga, ki jo je evforično proslavil tudi Aleksander Dugin, ruski filozof multipolarnosti, napoveduje multipolarno prihodnost. Vsakemu civilizacijskemu akterju svoj prostor pod nebom.

3. Vrnitev descev

Trumpova nasprotnica je v veliki meri nastopala kot simbol. Simbol žensk. In nebelcev. Kandidirala je kot predstavnica svojih “neizbranih osebnih okoliščin,” kot bi rekel profesor Pribac. Kot ženska in kot nebelka je vsaj malo računala na to, da jo bo obet pisanja zgodovine kot prvo žensko predsednico ZDA zavihtel na ta položaj.

Lahko pa se kdo vpraša: kaj pa njene kvalitete? Težko si je predstavljati, da Demokrati v vsej Ameriki ne bi našli enega samega predstavnika ali predstavnice, ki bi bila politično, retorično in intelektualno prepričljivejša od nesrečne kandidatke. Ki bi bila izbrana zgolj zaradi njenih odlik.

Toda želeli so kandidata, ki bi bil obenem kandidatka in nebelka. S tem pa se nabor že precej zoža. Brez pretiravanja lahko trdimo, da so se s svojim vključujočim sloganom — DEI: “diversity, equality, inclusion” — malo zafrknili.

Ne, je reklo ljudstvo. Da so na položaju politične moči ženske, ni naša prioriteta. Prioriteta je nekaj drugega. Recimo pravičnost. Ali sposobnost. Modrost. Karkoli že, samo ne “neizbrane osebne okoliščine” pretendenta za predsednika.

Ljudstvo pa ni samo zavrnilo ponudbe, da simbolično podpre žensko. Še več: izbralo je mačote. Trump in Vance sta očitna dedca. Utelešata tisto, čemur premagani liberalci pravijo toksična moškost: uprizarjanje moči, nezlomljivosti, odločnosti, jasne besede, poguma.

Morda bi ljudstvo podprlo Kamalo že zato, da bi zavrnilo očitno patriarhalno ponudbo. Pa je ni. Ravno obratno. Reklo je: to hočemo. Patriarhe. Žensko leporečenje in prijazno smehljanje, s kakršnim se je predstavljala Kamala, vsekakor nekam sodi, celo marsikam. A ne na tron.

4. Rekatolizacija

Trumpova in Vanceova zmaga na položaj politične moči in pod žaromete mislišč postavlja katoliško misel. Podpredsedniški kandidat se je v preteklih letih prav rad sukal v krogih tako imenovane postliberalne katoliške misli. V krogih mislecev, ki sem jih letos maja tudi sam šel obiskat v Ohio — filozofe okrog mislišča New Polity in druge. Mladi Vance je kot intelektualec seznanjen z najsodobnejšimi tokovi v katoliški političnofilozofski misli. Zato razume, da liberalizem ni samo politični, temveč tudi religijski pojav. Da so njegovi temelji teološki. Ali z besedami enega od omenjenih mislecev, Davida C. Schindlerja: ti temelji so diabolični.

To, da zavest o globoko destruktivni in pošastni naravi liberalizma prihaja na položaj politične moči, je blagodejno kot le kaj. Veseli pa tudi dejstvo, da je J. D. Vance obetavni kandidat za prihodnje volitve.

5. Avtentičnost “nesproščenih”

Avtentičnost je ideal, ki smo ga prej kot konservativcem navajeni pripisovati liberalcem. Češ, treba je biti avtentičen, poslušati sebe in svoja čustva, ne pa slediti tem ali onim družbenim normam, ki jih živ bog ne razume in so nasploh zoprne.

Hote ali nehote — in ali ne pride avtentičnost vedno nehote? — je bil v okviru tokratne izbire avtentičen Trump. Še tem bolj, če si njegovo specifično persono primerjal s predstavnico “avtentičnih”. Kamala Harris se je kot predstavnica avtentičnosti razkrila kot predstavnica praznega besedičenja. Češ, saj je dovolj, če sem “avtentična”, sproščena, priljudna in “dobrega srca”.

Ne. Avtentičen si lahko, če imaš kaj povedati. Sama po sebi pa je avtentičnost prazna.

Ameriške volitve so pokazale, da so avtentični tisti, ki na avtentičnost ne dajo veliko. Tisti “nesproščeni”. Vedno bolj nestrpni puritanski “tolerantizem”, poln neizrečenih, a zapovedanih dogem, je razodel nesproščeni in neavtentični značaj tabora “sproščenih” in “avtentičnih”. Celo mojster avtentičnega nastopa sam, guru Obama, se je v prisiljenem uprizarjanju samoumevnosti podpore več kot očitno nekompetentni kandidatki izkazal kot prazen performer. Prav žalostno ga je bilo gledati in opaziti, da je šlo samo za to. Za performans.

Da, te volitve so pokazale, da je holivudska sproščenost passé. Zdaj je čas za resnost, za zgodovino. In za veselje.

Skratka …

Trumpova druga zmaga je začetek resničnega konca liberalizma kot zraka, ki ga dihamo. Totalitarizem nesvobode mišljenja jenja. Trump nas vrača v predmodernost — ali v res pravo postmodernost, v kateri kot politična skupnost ne rešujemo več vesolja pred trpljenjem in grehom, kakor se je namenila moderna doba. Ta izziv je naloga Jezusa Kristusa in njegove Cerkve. Seveda v sodelovanju s politiko.

Namesto tega se kot politične skupnosti spet ukvarjamo z “dolgočasnimi” naravnopravnimi obveznostmi, o kakršnih je svoje dni pisal že Filozof: kako omogočiti politični skupnosti čim boljše pogoje za razcvet. Kako zagotoviti moškim pogoje, da bodo lahko dobri moški, dobri možje, dobri očetje, dobri vladarji. Kako zagotoviti ženskam pogoje, da bodo lahko dobre žene, dobre matere, dobre učiteljice, dobre umetnice. Da bodo otroci na varnem. Da bodo deležni dobre edukacije. Da bo postali dobri ljudje. Da bo država varna.

Da, malo skromnejši cilji. Politika je pač samo politika. Amerika je le Amerika. Ni Rim.

Finalni disclaimer

Dandanes se je popularno istovetiti s političnim in zgodovinskim dogajanjem, kot da bi samo od tam lahko pričakovali rešitev. Zato samo še opomba: tudi če Trump ne bi zmagal, bi bilo razlogov za praznovanje toliko, da jih ne bi mogli prešteti na noge stonoge. Klasična krščanska prazničnost, pač.