Sedem zgodb, ki so podobne basnim, a to niso, družbenokritično odraža vzdušje po 1. svetovni vojni: lakoto, revščino, hlapčevanje in upor, pa izstopajoče, a hitro zatrte posameznike in prevlado gospodarjev ter bogatenje bogatih …

Glavni junaki zgodb Josipa Ribičiča končajo tragično. Pripovedi iz življenja kokoši in petelinov ne nakazujejo smiselnih sprememb. Nagovarjajo pa nas s temami, s katerimi se lahko poistovetimo še danes.

Josip Ribičič (1886–1969) se je rodil v Baški na Krku. Oče je bil Dalmatinec iz Omiša, mati Marija pa je bila iz Gorenje vasi nad Kanalom. Kot zavedna Slovenka je moža, sina in tri hčere naučila slovenščine.

Osnovno šolo je Josip Ribičič obiskoval v Ligu nad Kanalom in leta 1909 maturiral na učiteljišču v Kopru. Kot učitelj in ravnatelj je deloval v Trstu in na Goriškem. Leta 1925 pa so ga politične razmere pod fašizmom prisilile, da se je z družino umaknil v Slovenijo. Z ženo Rozalijo sta poučevala na osnovni šoli v Rakeku (1925—1929), pozneje pa v Ljubljani. Leta 1942 so ga zaprli zaradi sodelovanja z OF.

Po vojni je služboval na Ministrstvu za prosveto in urejal mladinsko revijo Ciciban (1945–1947). Bil je med ustanovitelji založbe Mladinska knjiga in mladinskega lista Kurirček.

Njegova najpomembnejša dela so Miškolin, Nana, mala opica, Kraljestvo čebel, Trije na pohodu in druge zgodbe in V kraljestvu palčkov.

Josip Ribičič je utemeljitelj slovenske moderne pravljice, ki jo je kot pisec popeljal v evropski vrh, s svojim uredniškim delom pa je zasnoval slovenski mladinski periodični tisk. Nekatere revije, ki so začele izhajati pod njegovim vodstvom, so žive še danes.

Ejti Štih (1957) od leta 1982 živi in ustvarja v Boliviji v mestu Santa Cruz de la Sierra. Ukvarja se s slikarstvom, kiparstvom, keramiko, grafiko in gledališčem. Njena likovna dela so družbeno angažirana in gledalca nagovarjajo z jasnim sporočilom in grotesknimi podobami. Ilustracije za Kokošji rod so kot niz slik nastale v dogovoru z dediči Josipa Ribičiča in so bile javnosti predstavljene na samostojni razstavi v Galeriji Stolp na blejskem gradu in v Peterokotnem stolpu na ljubljanskem gradu. Kokoši in petelini Ejti Štih izražajo žalost in veselje, ponižnost in upornost, jezo in obup, potrtost in zmagoslavje.

Josip Ribičič: Kokošji rod

Ko se je mlad petelin, ki so mu dali ime Nadloga, prvič ločil od materinega krila, je skočil na plot, da si ogleda domovino. Gledal je in gledal — čim dalj je gledal, tem bolj se je čudil.

"Mati!" je vzkliknil in se obrnil k stari putki, ki je skrbno grebla ob plotu.

"Kaj je, sinko?" je vprašala mati in brskala dalje.

"Mati," je ponovil Nadloga, "kako, da živimo tu v dolini, kamor malokdaj zasije sonce? Saj tudi tam na sončnem griču živijo petelini in kokoši!"

"Tako je usojeno, pomagaj si!" je vzdihnila mati.

"Kako usojeno? Pa bi se odpravili še mi na grič!"

"Kaj bi na griču? Naši gospodarji žive tam! Tam ni prostora za nas. Le poglej jih, kako so rejeni in močni. Okljuvajo te in razmesarijo!"

Začudil se je Nadloga: "Kako, gospodarji? Kaj je gospodar?"

"Gospodar?" se je zamislila mati. "To je pač gospodar! Tisti, ki ukazuje svojim hlapcem in deklam, obsojenim na to dolino, kamor so nas pognali."

"Pa zakaj so nas pognali v dolino?" je poizvedoval mladič.

"Tako je bilo: Pred davnimi, davnimi časi smo bili vsi enaki, vsi smo živeli v slogi in miru; vsi na griču, božjemu soncu najbližje. Pa se je zgodilo, da je naši rodbini zmanjkalo živeža. Najstarejši član je šel zato k sosedu in ga prosil: 'Posodi mi zrn, da nasitim otroke.ʼ In je dejal sosed: 'Posodim, a vrneš mi z dvojno mero!ʼ Prihodnjega dne je šel najstarejši zopet prosit. Pa je dobil novo mero na posodo; a moral je obljubiti, da vrne trikratno. In tako se je godilo dolgo vrsto dni. Kar pravi sosed nekega dne: 'Sedaj pa vračaj!ʼ

Dolga se je bilo nabralo toliko, da ga še danes nismo vrnili; že moj ded je vračal in tvoj ranjki oče je vračal in jaz še vračam. Morali smo v temno dolino; oni pa, iz sosedovega rodu, žive od naših povračil. Nič ne delajo, samo nas preganjajo in tepejo, ako zamudimo rok. Desetero bratcev si imel, pa so vsi pomrli, ker sem morala nositi tudi njihovo hrano na grič. In tako se godi vsem materam v dolini! Le poglej, koliko jih je; vsa dolina jih je polna. Vsi delajo in se pehajo za gospodarje na griču."

Globoko v srce si je Nadloga zapisal materine besede. Zresnil se je in vse veselje, ki ga prinaša mladost, je izginilo iz njegovih oči. Ničesar več ni vprašal, vse je sam razumel, vse sam spoznal. Skočil je s plota in se lotil dela. Iz zarje pozno v noč je spravljal zrna na kup, dan za dnem stradal in trpel. A ko je bil kup zrn že velik, da mu je segal čez glavo, je vprašal mater: "Ali je dovolj?"

"Dovolj!" je vzdihnila izmučena in zdelana mati.

In sta odnesla zrna na grič pred gospodarja:

"Tu imaš, gospodar," je spregovoril Nadloga. "Tvoja pravica je krivična, a obljuba dela dolg! Preštej, če je dovolj!"

Gospodar, debel petelin, je zazehal in poklical svojega biriča: "Preštej, birič!"

Birič, suh, črn petelin, ki se je neprestano priklanjal gospodarju, je preštel in dejal: "Prav je!"

"No, dobro!" je povzel gospodar. "Le pojdi. Kako ti je ime?"

"Nadloga."

"Grdo ime, a kaj mi mar! Le pojdi v dolino, pa povej tam doli, naj se tudi drugi podvizajo z vračilom!"

"Ne, gospodar," je odgovoril Nadloga, "v dolino ne grem več! Tu ostanem! Hočem, da je moja mati bližje soncu, ko umre! Dovolj je trpela, dovolj prestala! Naj počiva po težkem služenju!"

"Ho, ho," se je zasmejal gospodar. "Glej ga, Nadlogo! Na griču bi se rad šopiril! Kakšnega rodu pa si? Kri iz doline, ki hoče na grič!"

In je poklical svoje biriče.

Prišli so vsi črni in grdogledi in so zapodili Nadlogo z materjo vred v dolino.

Nadloga je molčal in se nastanil v dolini.

"Saj bi bilo krivično, če bi jaz živel na griču, medtem ko se drugi trudijo in pehajo v dolini," je pomislil. "Šel bom med svoje in jih učil novo vero: vero pridnosti in ljubezni. Tako bo vsem hkrati sijalo sonce."

* * *

Nadloga je šel in učil novo vero. Poslušali so ga dolinci, poslušali in končno rekli:

"Tebi je lahko govoriti, ker si prost vseh dolgov. Ljubezen, enakost! To je prav in lepo, a tja na grič pojdi oznanjat novo vero, ne nam."

"Za novo vero so vaša ponižana srca bolj dovzetna kot njihova, ki so zakrknjena od brezdelja in preobjedanja. Zato pridigam najprej vam. Tudi nanje pride vrsta."

"Medtem pa nas pomorijo do zadnjega. Čemu nam bo potem tvoja svoboda, ki jo oznanjaš? Le poglej, kaj počnejo z enim izmed naših mladeničev, ki jim je ukradel zrno, ker je bil lačen," so odgovorili trpini iz doline in pokazali na grič.

Tam se je vršila sodba. Pred gospodarjem in tropom njegovih privržencev je stal šibek petelin in čakal obsodbe.

"To se ne sme zgoditi! Kdor ima pogum, naj gre z menoj!" je odločil Nadloga in odhitel na grič.

Na tisoče dolincev mu je iz radovednosti sledilo.

"Kaj hočete?" je vprašal gospodar.

"Pravico!" je odgovoril Nadloga.

"Prav!" se je nasmejal gospodar. "Boste vsaj vedeli, kaj je pravica! Tale mladič je ukradel zrno iz naših zakladnic, zato mu bodo biriči izkljuvali oči. Tako, sedaj jo poznate, pravico!"

"To ni pravica, gospodar," je zavpil Nadloga. "Krivica je! Lačen je bil in je ukradel zrno. Zrno je bilo krivično, ne pa dejanje. Kajti s krivico si si ga pridobil. Nehaj, gospodar! Kajti sodni dan je blizu. Odpri svoje zakladnice, da bodo last vseh! In živeli bomo skupaj v miru in ljubezni, vsi blizu božjemu soncu."

"Kaj gobezdaš?" se je razhudil gospodar in pomignil biričem. A preden so birič lahko prijeli Nadlogo, se je zgodilo, da so dolinci spregledali, prešteli svoje moči in navalili z vso silo na mogočnike.

Ubili bi jih, če jim Nadloga tega ne bi preprečil: "Ne, bratje, ne posnemajte jih v zlobi in krivici!"

"Tako?" se je oglasil najstarejši izmed dolincev. "Ali naj se jim morda še zahvalimo za vse storjene krivice? No, prav! Ne bomo jih umorili, a v dolino z njimi! V potu in trudu naj si iščejo hrane, njihovi otroci naj umirajo od lakote, kakor so umirali naši."

Nadlogovo ugovarjanje ni pomagalo. Gospodar in njegovi so morali v dolino.

"Pijani so zmage, streznili se bodo," je pomislil Nadloga in je čakal. A ni dočakal. Pa je stopil pred nove gospodarje griča in dejal: "Bratje in sestre, krivico sejete! Bojte se sodnega dne, ki gotovo pride. Pognali ste rod v dolino, pa ste vedeli, kakšno je trpljenje v dolini. Ponižani so, kakor ste vi bili ponižani, nesrečni, kakor ste vi bili nesrečni. Naj bo dovolj! Pojdite k njim in jim pokažite pot na grič."

"Ta je njihov!" so se razjezili novi gospodarji. "Zapodimo ga preko meje! Lastno kri je zatajil!" In skočili so na Nadlogo in ga okljuvali in razpraskali. Ko je krvavel iz nešteto ran, so ga zapodili na cesto.

Šel je Nadloga žalosten po cesti, tujim krajem nasproti. Pa ga sreča modrijan petelin.

"Kam gre tvoja pot, mladič?" ga vpraša.

"Zapodili so me," je odgovoril Nadloga in mu povedal svojo zgodbo.

"Ej, krivo si učil!" je dejal modrijan. "Pokazal si sonce, še preden so bila njihova srca za to godna. Pokazal si krivico, še preden so spoznali pravico! Namesto da bi zbrusil srca, si zbrusil kremplje." In modrijan je šel svojo pot.

"Grešil sem, ni bila prava pot. In sedaj sem sam!" je vzdihnil Nadloga in legel v jarek, da umre.

"Nisi," je dejala mati, ki je našla pot za njim. "Nisi sam, sinko moj! Daj še svoji materi malo prostora."

Legla je k sinu in z njim čakala smrti.