Avtor v knjigo opisuje svoje pohajkovanje med lokali, kot so (bili) Mesing, Pod skalco, Rio, Šumi, Union in Pri Mraku, kjer srečuje Gregorja Strnišo, Tarasa Kermaunerja, Vitomila Zupana in Marjana Rožanca.

Peter Božič (1932–2009) je bil med 2. svetovno vojno z družino preseljen v Nemčijo, kjer je bil priča bombardiranju Dresdna. Po vojni je obiskoval gimnazijo v Mariboru, a je bil leta 1951 obsojen protidržavnega delovanja. Pozneje je v Ljubljani študiral gozdarstvo, nato slavistiko, a ni dokončal nobenega študija. Preživljal se je kot laborant, knjižničar in učitelj, večino časa pa s pisanjem kot samostojni književnik. Kot angažiran intelektualec je po osamosvojitvi postal tudi politično dejaven. Med njegova najbolj znana dela sodijo romani Izven, Jaz sem ubil Anito, Očeta Vincenca smrt ter drame Križišče, Obisk stare mame, Panika, Španska kraljica in Šumi.

Peter Božič: Ko oblasti sploh ni

Ni boljše metafore za jesen, kot so novembrski dnevi v Ljubljani, ko se ves južni del mesta dobesedno utaplja v potokih dežja ob pločnikih, saj kanali vse te vode ne morejo več požreti.

Takrat, leta 1951, ko se te zgodbe začenjajo, sem živel v baraki veterinarske bolnice, moji sostanovalci, bilo jih je pet, so bili študentje nekakšne višje veterinarske šole, ki tedaj še ni bila fakulteta.

V sobi je bilo na enem koncu šest postelj, na drugem pa miza, kjer smo risali programe, in seveda peč, zraven pa obvezen zaboj s kurjavo. To smo hodili krast v bolnišnično klet, saj redni obrok, ki smo ga dobivali, ni zadostoval niti za dve uri toplote na dan. Moj sosed, Novogoričan Humar, je bil najbolj težavno bitje na svetu. Drug drugemu sva šla grozno na živce, jaz njemu, ker sem redno pozno ponoči prihajal domov in ga skoraj zmeraj zbudil s svojim kolovratenjem, ki takrat, kadar sem bil nabasan, ni bilo niti malo obzirno, on pa meni, ker je odhajal že navsezgodaj v šolo, vstajal je ob pol sedmih in vsakokrat še v postelji izcuzal dve surovi jajci in tisto cuzanje je bilo za moja občutljiva ušesa tako grozljivo, da sem se takoj povsem razhudil in zaradi mačka tudi trpel neskončne bolečine od skomin. Njegovega cuzanja, ki je trajalo pol primorske zgodovine v novi in stari Jugoslaviji in pod fašizmom, nihče ne bi tako junaško prenašal, kot sem ga jaz.

Nekega večera sem se mu maščeval tako, da sem tedaj, ko se mi je kar dovolj pijanemu ob pomisli na to, kako bo zjutraj cuzal svoje "jejce", obrnil želodec, vzel njegove čevlje in jih napolnil s svojim kozlanjem. Toda ko sem se zjutraj zbujal in nisem vedel, kaj se je v moji pijanosti dogajalo prejšnji večer, sem se, ko je sosed odšel, vendarle spomnil na čevlje. In ugotovil, da so bili žrtve mojega maščevanja moji lastni čevlji.

Nič kaj obetavni začetki življenja v tisti baraki v južnem delu mesta, ki je na enak, skrajno neokusen način plaval v deževni svinjariji, bruhajoči iz prenapolnjene kanalizacije.

Ko sem se do kraja razhudil, sem sklenil, da se prebijem do središča mesta.

Notranje zadeve

Začel sem se soočati z nalogami, ki sem jih odlagal že petnajst let in iz zadrtega odpora do vsega, kar je imelo kako zvezo z Notranjimi zadevami, kot se je nekaj desetletij reklo policiji, nisem dvignil osebne izkaznice in sem organom ves čas izjavljal, da še nisem star šestnajst let, o čemer niti niso dvomili. S tem pa je bila povezana cela vrsta zapletov. Naprimer, ker nisem bil prijavljen na policiji, so me vsake toliko časa, kadar mi kak policaj ni verjel, da še nimam šestnajst let, odpeljali na policijo, in potem je trajalo nekaj dni, da so me izpustili iz zapora. Zaradi tega sem se zmeraj, kadar sem se pozno ponoči zadrževal zunaj v lokalih, skrival pri zakotnih mizah ali pa v velikih družbah in izginil kot kafra po nejavnih in skritih poteh do Mestnega loga, kjer sem v baraki živel.

Tam pa sem imel stalne neprijetnosti z Valdi, to je bila nekakšna sekretarka, agresivna in ohola, ki je skrbela za plačilo in plačevanje stanarine in seveda za to, ali si imel vse papirje v redu. Valdi je pozabljala, da sem ji rekel, da sem osebno izgubil in da traja nekaj časa, da dobiš na Mačkovi duplikat, včasih pa, ko me je srečala na hodniku, ji je le padlo na pamet, da je z menoj nekaj v temelju narobe, in se je spomnila, da sploh nisem prijavljen.

Potem se je začelo. Valdi je poslala nekaj svojih študentov na lov za menoj, enkrat sem se pred njimi skril celo v omaro in našli so me, ker so se od mojega tresenja tresla njena vrata. Tresel pa sem se od živčne preobremenjenosti zaradi napornega življenja med stalnimi pohodi po ljubljanskem centru in srečanji z Gregorjem, Venom, Hudečkom in Stanekom, ki so bila alkoholno zmeraj silno intenzivna, in med nočnim počivanjem do poznega jutra ter med komaj nekaj urami, v katerih sem se za tisto mizo na sredi mučil — takrat še samo z dialogi, da bi jih obvladal, za prozo, ki jo bom pisal pozneje.

Prav poseben večer

Vse to, zlasti pa še jutro samo, ki niti pravo jutro ni bilo, je bilo v popolni naravni harmoniji s poezijo Kajetana Koviča, ki je bila tiste čase brevir, kradel sem posamezne izvode v Šentjakobski čitalnici, tale pesem pa je obstajala kar brez papirja v spominu.

V vagonu tretjega razreda neke zimske noči stojita ljubimca, bleda od ljubezni in plinskih luči.

Midva sva srečna, srečna, srečna bila, tako srečna bila.

Jutro je, tako kot zmeraj, prezgodnje in neprespano in medlo zaznamovano še z nečim od včeraj.

Midva sva srečna, srečna, srečna bila, tako srečna bila.

Iz cele pesnitve in cikla sem v spominu skoval zase čisto novo pesem, Kovičevo seveda, in si z njo ponazarjal svoja jutra, ko se je brez tistega refrena o tem, da sva srečna, kar štirikrat srečna bila, prepletalo dogajanje v baraki s tem, kar je medlega ostalo od včeraj.

Včeraj pa je bil prav poseben večer.

Mnogo jasnejši je bil od prejšnjih, je bila moja prva in zadnja misel, ko se še zmeraj nisem odpravil v dež, ki je padal zmeraj bolj na gosto.

Bil sem namreč v Mesingu kot vsak večer, saj je bil Mesing lokal na promenadi, kamor sva skoraj obvezno vsaj za nekaj časa zašla z Gregorjem Strnišo. Pri tem je vztrajal Gregor toliko časa, dokler je bila tam za pultom natakarica Anita, prava lepotica, mlada in pravzaprav naših let in pozneje sem jo v Kavi videval vsaj še tri desetletja in nazadnje pred nekaj leti še v Delikatesi, ko je bila še zmeraj kar se da lepa gospa. Nekaterim izjemam lepota nikoli ne mine, še gube in ostarela koža čakajo do konca svojih dni, če se sploh kdaj pojavijo. Mesing je imel balkon, kjer je bilo kar nekaj mizic, do njega so vodile od konca pulta strme polžaste stopnice, vse skupaj pa je bila res mojstrovina arhitekture in mojstrstvo notranje opreme. To so seveda pozneje uničili, kot so tako ali tako vse. Mesing smo pravili zdajšnjemu Opera baru zaradi tega, ker je bilo vse obito z medenino, pult pa kar ves obložen z njo.

Anita, Anita …

No, to je manj zanimivo, tudi takrat ni bilo, v sami konici zrenja je bilo le tisto, kar sva z "balkona" videla pod haljo, ki jo je imela Anita poleti ogrnjeno zelo plahutajoče in se je dalo videti mimo prsnih bradavičk skoraj do popka. Ta najina razgledna točka je bila osrednja os najinih obiskov predvsem zato, ker takih razglednih objektov sicer ni manjkalo, toda vic je bil v tem, da je to bilo Anitino, ki je bila prijazna, toda tako nedostopna kot Sofija Loren. Na ta način sva z Gregorjem Strnišo Anito lepo posvojila, se z njo spustila v seksualen odnos, in bila je najina, tako da sama ni o tem vedela nič, pa tudi pomagati si ne bi mogla, ko bi kaj vedela.

To najino seksualno udejstvovanje v Mesingu je sčasoma seveda izgubilo šarm, Mesing je postal navada, Anita pa vsaj štiri desetletja do danes, ko to pišem, moja dobra prijateljica in znanka.

Anita je tedaj stregla dvema gostoma, ki je nista občudovala nič manj kot midva, čeprav nista vedela za naju, pa tudi tega ne, kako je mogoče priti do takih intimnih razmerij z Anito tukaj gori na balkonu.

Bila sta Taras Kermauner in Dominik Smole, in niti sanjalo se jima ni, da sta nadzorovana, medtem ko kar iz vodoravne linije občudujeta njen izrez. Vse življenje nisem videl lepše natakarice, kot je bila Anita. Oba spodaj pač nista mogla vedeti, da ju tudi slišiva, in ne samo to, da ju tudi poznava in veva, da je eden Taras Kermauner, ki je že dovolj razvpit v kulturniških ali bolje pisateljskih krogih, in Dominik Smole, ki ni tako razvpit, pa sem vseeno kradel v Besedi nadaljevanja, kjer nastopa Maruša Rdečelaska, ki je nisem poznal, čeprav je v tistih v Šentjakobu ukradenih listih nastopala tako prepričljivo, da mi ni in ni hotelo iz glave, da je Maruša Rdečelaska pravzaprav sestra bobnarja Golažka, ki je igral zvečer oziroma ponoči v baru Nebotičnik, prej pa je bobnal v Riu na vrtu, Golažek mi jo je tudi predstavil in z njo skoraj vso družino, kar je imelo zame kar konkretne posledice, toda šele čez leta sem spoznal, da Maruša Rdečelaska ni bila Golažkova sestra in moja posledica ali poledica, temveč je to bila popolnoma druga, vsega rešpekta vredna gospa, ki se je še kako vpletla tudi v mojo zgodovino teh let.