Danska pesnica Pia Tafdrup je pripravila pregleden izbor svoje poezije iz devetnajstih pesniških zbirk, ki jih je izdala v letih od 1981 do 2022. Zbirka Med vedno in nikoli je njeno drugo delo v slovenščini: leta 2004 je v dvojezični izdaji izšel prevod pesniške zbirke Kristalni gozd, v kateri se prepletajo intimna doživetja z judovsko simboliko, dediščino njenih staršev.

Zbirka vključuje avtopoetični esej Hoja po vodi, v katerem Pia Tafdrup leta 1991 oriše proces svojega pesniškega ustvarjanja. V predstavljeni poetiki zagovarja univerzalno vrednost intimnih doživetij, skoraj nezavedno izpisanih pesmi.

Pia Tafdrup (1952) je ena najpomembnejših in pogosto prevajanih danskih pesnic. Leta 1998 je bila gostja Vilenice, leta 2005 je nastopila na Trnovskih tercetih. Je članica Danske akademije za književnost in nosilka viteškega reda Dannebrog.

Pia Tafdrup: Hodim po vodi • Oris poetike, 1991

Moja poezija se poraja med dvema poloma, med lakoto po življenju in strahom pred smrtjo, afektom in mislijo, jezikom in molkom. Proces ni nikoli enak, vendar je — drhtavo razpet med skrajnima točkama — prežet s prepričljivo nujnostjo, ki se le redko da razložiti drugače kot: Nič drugega ne znam, zato moram delati prav to.

Pred pesmijo se pojavi nemir: spontane, nereflektirane in povsem iracionalne faze, ki jih vodijo neznane energije. Noči brez spanca in tresavica, hipna razdraženost, melanholija, agresija in druga konfliktna stanja. Ne zgodi se pogosto, da pesem vznikne iz harmoničnih okoliščin. Pred nemirom pa sta nadvse pomembna čakanje in neskončna potrpežljivost. To obdobje se lahko zavleče, a je v vsej svoji nevidnosti še kako ključno. Potrpežljivost je povezana tudi s ponižnostjo, v kateri se mogoče nahaja celo dejanski začetek pesmi?

Fazo predartikulacije z njenimi različnimi stopnjami zlahka podcenimo ali nahaja celo prezremo, vendar je od tega dogajanja odvisno, ali se bo iz amorfnega stanja sploh izoblikovala pesem. Oziroma: le malokatere pesmi so brez te faze, saj se z njo sproži skoraj neznosna stopnja pozornosti. Lahko je kratka ali dolga, komaj zaznavna, vendar je ravno tu odprtost za vse, kar sili pod razdraženo plast kože, tu se dogajajo nenadni potopi pod površino misli. Šele pozneje se izkaže, da je bil nemir uvod v prihod nečesa novega.

Stanje predartikulacije me lahko zgrabi tako močno, da ko končno pišem, ne čutim več, da sem to jaz. Kot omrtvičenje, omama. Deluje nekdo drug ali nekdo drug v meni, nekaj drugega ali nekaj drugega v meni, jaz pa to samo spremljam. Piše nekaj, kar je več kot jaz, ali nekaj, kar obstaja tudi v meni. Tega dogajanja ni mogoče razložiti — od tod omotica, stvar pa je v tem, da dosežeš tisto točko v procesu, ko pozabiš lastno osebnost in zmoreš odmisliti zasebno.

Poul la Cour je po navdihu francoskega simbolizma ta pojav poimenoval depersonalizacija: “V vsaki veliki poeziji je navzoč element depersonalizacije. Ne obvladuje vas z individualno duhovnostjo, temveč vas presvetljuje z brezosebnim duhom.” Inger Christensen je ta pojav imenovala derealizacija. Oba izraza stremita k istemu, dotikata se temeljnega vidika vsakega pesniškega ustvarjanja: posplošitve subjektivnega. Po Mallarméju je depersonalizacija estetska in metafizična razsežnost, v kateri intelekt zapusti prostor v pesmi, da nastopi njen lastni univerzum — ali kot pravi Rimbaud o pesniškem subjektu:

“Jaz je nekdo drug. Če se baker zbudi kot trobenta, ni za to nič kriv. To mi je jasno: priča sem razcvetu svoje misli: gledam ga, poslušam ga: potegnem z lokom: simfonija se premakne v globinah ali v trenutku skoči na oder.” — Pismo Paulu Demenyju, 15. maj 1871.

In drugje:

“Napačno je reči: Mislim. Morali bi reči: Misli se me.” — Pismo Georgesu Izambardu, maj 1871.

Poskus neposredne poti do reprezentativnega bo privedel zgolj do nejasnih pesmi. Šele ko se osebno dvigne nad zasebno, lahko nastopi splošno. T. S. Eliot je poudarjal, da niso bistvena naša čustva, temveč vzorci, ki jih ustvarjamo s svojimi čustvi. Jaz pa pravim: Angel prebiva onkraj subjektivnega.

Nekoč mi je na razstavi med ogledovanjem slik iz 18. in 19. stoletja neki moški rekel: “Tako klasično telo imaš. Ko gledam te slike, ga prepoznam povsod.” S to ljubezensko izjavo je želel povedati naslednje: te študije telesa zajemajo vse ljudi — ali vsaj polovico človeštva, vse ženske. Umetniška upodobitev telesa je več kot le posamezno telo, je izraz njegovega bistva.

Ravno tako mora biti pesem več kot pišoči subjekt. Je gibanje navznoter, ki vodi mimo subjektivnega k univerzalnemu, podobno kot Jungove misli o kolektivnem nezavednem. Nekako se pričakuje splošno mesto, ki ga mora doseči poezija, hkrati pa pesem obstaja tudi zaradi svoje specifičnosti. Čemu naj bo, če ne diši po koži?

Umetnost nikoli ne more biti umetnost, če se v njej ne obdeluje zasebna snov in se tudi najtemnejši dogodki ali najbolj pretresljive izkušnje ne preoblikujejo v svetlobo. Pesem nima lastne vrednosti, dokler ne izstopim iz nje. Brati jo je treba neodvisno od moje individualnosti, kar pomeni, da v njej ne smem biti zasebno. Specifično ne sme dušiti univerzalnega. Pesem za bralca postane resnična šele takrat, ko ta lahko naveže odnos z njo.

Dejstvo, da pesmi ne smem zapreti, ne pomeni, da je veljavna le, če ima širino: Bolje, da zadene peščico globoko kot mnoge plitvo. Univerzalnost in širina sta kakovostno različni kategoriji.

Navdih je vdor sil, ki daleč presegajo to, kar sicer poznamo tako telesno kot duševno. Videla sem posameznike, ki so tik pred smrtjo premogli silovite, skoraj nadčloveške energije. Čeprav so bili bolni in onemogli, so bili na lepem sposobni izjemno težkih fizičnih dejanj, kot je premikanje skoraj nepremičnih predmetov. Navdih je na svoj način temu ustrezna osupljiva fizična preobrazba. Nekaj podobnosti izkazuje tudi z najbolj prežemajočo zaljubljenostjo, z žalostjo ali strahom, vendar je ta energija usmerjena v nekaj drugega.

Ni mogoče ugotoviti, ali sile, ki se sprožijo, izvirajo od znotraj ali od zunaj. Včasih obsedenost traja samo nekaj sekund, včasih pa obsega daljša časovna obdobja. Nekaj se hoče poroditi, ampak zakaj skozi mene? — In zakaj hočem, da bi se to porodilo? — Kar se včasih trudim priklicati, sploh ne pride. Namesto tega vznikne nekaj nepričakovanega. Vedno se dogaja nekaj čudežnega. Nisem orodje v rokah koga drugega, temveč prostor, kjer lahko to nekaj zraste. V tem stanju lahko doživim, da pesmi pišejo mene.

V trenutku navdiha ne vidim le dlje in jasneje kot običajno, temveč tudi drugače in razsvetljeno čuječa. To stanje razkriva, kako mikroskopsko malo običajno vidimo in zaznavamo. Vendar je vsakokratno odprtje uma v razsežnost, ki pripada navdihu, mogoče le za kratek čas.

Navdih je razodevanje neke celote, so trdili romantiki in njihovi nasledniki. Če ne celote, pa vsaj hipnega uzrtja povezave med vsem tistim, kar se sicer pojavlja ločeno, bi dodala. Romantiki so znali uvideti že dani red. Danes zmoremo zgolj hipno ustvariti red v kaosu, saj celovitost ni več očitna.