Ne bom govoril o ansamblu Bijelo dugme, niti o gledališki predstavi Tanje Ribič, temveč o nategu, ki si ga je v zadnjih 15 letih privoščil dr. Semir Osmanagić z znamenitimi piramidami (oz. »piramidami«) v Visokem v Bosni.
Osmanagić je bil pred 20 leti potujoči hobiarheolog in hobiantropolog. Skratka, turist, ki si je v svojih arheološko-antropoloških fantazijah dajal duška že prej, ko je obiskoval piramide od Egipta mimo Srednje in Južne Amerike (Mehika, Peru, Čile …) pa do Kitajske.
Poznavalcu zgodovine, arheologije, antropologije, pa tudi psihologije oz. psihopatologije se je moral Osmanagić že takrat zdeti sumljiv. Njegove nanašalne blodnje s histrionično-narcističnim pridihom so bile v rangu fantazij kakšnega dobrega pisatelja fantazijskih spisov ali znanstvene fantastike — recimo Julesa Verna ali vsaj švicarskega raziskovalca Ericha von Dänikena.

Epicenter balkanske gluposti

Osmanagićeva posebnost pa je v tem, da on svojih fantazij oz. arheološko-antropoloških halucinacij ni zapisal v ZF knjigi, temveč jih je uturil v znanost.
Da bi bila parodija še večja, je aprila 2005 v rodni Bosni vendarle našel primerno okolje in območje — namreč hribovje z dolino — in s primerno naivnimi domačini, pa tudi s tujimi volonterji in naivnimi turisti. Tu je lahko apliciral vse svoje dotedanje znanstveno-fantastične teorije. Visoški »bazen piramid« si je Osmanagić dobesedno izmislil ali bolje rečeno izželel.
Za nameček pa se te »piramide« nahajajo še v epicentru balkanske gluposti in raznoraznih nadmudrivanj. Sem gravitirajo tudi naivni Slovenci. Za Bosance smo namreč klientela turistov »sa puno para« — naravnost idealni za nateg, kakršen se dogaja v Visokem že skoraj 15 let.
Če pred kratkim ne bi bil gost Jasmine Kandorfer v oddaji Klepet ob kavi (na TV3) in če ne bi prej (psiho) analiziral nekaterih njenih norih gostov — tudi Semirja Osmanagića —, mojega nedavnega potovanja v »deželo visoških piramid« ne bi bilo. Tako pa sem s skupino prijateljev, ki zaupajo mojemu znanju in kritični misli, šel kar na kraj zločina. Tja, kjer se dogaja ta množični nateg.

Visoko se razvija

Če bi radi dojeli, kako se v resnici (in v detajlih) dogaja sociologija neke potegavščine, se zapeljite do mesta Visoko, pol ure vožnje od Sarajeva. Ne bo vam žal!
Nateg z vsemi svojimi derivati in franšizami se mi zdi resnično zdi fascinanten. Še toliko bolj, ker je Osmanagić v Cankarjevem domu, po skoraj triurnem predavanju doživel prave ovacije. Svetovni prvak v konspiratizmu in »reptilski« guru David Icke je za Osmanagića mala riba.
Po vsem tem, kar sem videl v Visokem, moram reči, da se mi Bosanci sploh ne zdijo več (tako) glupi. Še več: pregovorna Mujo i Haso se mi s Fato vred zdita po vsem videnem in slišanem prava genialca.
Potem ko je Osmanagić leta 2005 lokalno brdo Visočica razglasil za piramido, torej umetno tvorbo, se mestece Visoko lepo razvija. Turistična industrija »otimanja para« cveti. To seveda bazira na naivnosti turistov, ki zadnja leta vedno bolj iščejo (in »dobijo«) neko bio/orgonsko/či energijo, vključno s Schumannovo rezonanco in »skalarnimi valovi« …
Od začetka so turisti samo gledali okoliške hribe, za katere so verjeli, da so piramide. Toda zdaj, ko se hočejo zadevati in polniti svoje bio akumulatorje z energijo, turizem še bolj cveti. Visoko se razvija! Stojnice so polne spominkov, ki jih prodajajo Balkanci od vsepovsod, ne samo Visočani. Najbolj prefinjeno napadalen se mi je zdel nek Bolgar, ki je prodajal (in mimoidočim, predvsem ženskam, celo podarjal) energetske kristale.
Najbolj gredo v promet (energetske) mini piramide in na piramide asociirani spominki. Ponujajo tudi še energetske delavnice, masaže, energetske sprehode … Turisti na vsakem koraku v bližini »piramide Sonca« in bližnjih tunelov (ki so jih arheološki volonterji sami izkopali, »črpajo (zdravilno) energijo« … Takšne koncentrirane naivnosti se pri nas — mislim v radiju 1000 kilometrov — ne najdeš na enem mestu. Morda kvečjemu v Medžugorju …
Recimo ji Fata
Kontekst sociologije natega je zame teoretska poslastica, celo naslada. Z nekakšnim latentno sadističnim užitkom rad motrim človeško neumnost. Poleg psihopatije je prav človeška neumnost (in naivnost) najbolj fascinantna.
Turistični vodiči in vodičke v Visokem suvereno nategujejo turiste. Očitno jih je Osmanagić tako zelo zmanipuliral — in jih verjetno tudi spodobno plačuje —, da stojijo za vsako izrečeno besedo, ki jo servirajo turistom. Tako je bilo videti.
Prva vodička — recimo ji Fata —, ki smo jo poslušali, ko nas je vodila skozi tunele, je suvereno odrecitirala Osmanagića brez plonk ceglca. Vehementno je operirala s podatki, ki sem jih že neštetokrat slišal od samega guruja. Vsaj 20 ur predavanj in intervjujev in vse, kar se da njegovega prebrati.
Resda je naredila nekaj zdrsov: po Osmanagićevih trditvah teče 21 metrov pod betonom — monolitom, skalo, imenovano K2 — vodni tok, medtem ko je Fata rekla, da 20 metrov. Stranice enakostraničnega trikotnika — gre za razdalje med vrhovi »piramid« Sonca, Zmaja in Meseca — so po Osmanagiću dolge 2180 metrov, ona pa je rekla, da so dolge 2200 metrov.
No, Google Maps je pri mojih osebnih meritvah pokazal precej neenakostranični trikotnik. Tudi ko sem s kompasom na licu mesta meril ploskve »piramide Sonca« — torej hriba Visočica —, se stranice niti približno ne ujemajo s stranmi neba, kot vehementno trdi Osmanagić. Dokazljivih zmot in zdrsov oz. nategov je v Osmanagićevih interpretacijah še malo morje.

Recimo mu Mujo

Simpatično udaren in zagnan je bil nek mlad (in prepotenten) vodič — recimo mu Mujo —, ki je trdil, da so tako imenovani »Teslovi« skalarni valovi, (domnevno) močno zaznavni v »piramidi Sonca«, dvakrat hitrejši od svetlobne hitrosti.
Osmanagić sicer nateguje ljudi z drugačnim podatkom, da so skalarni valovi desetmilijardkrat hitrejši od svetlobne hitrosti. (Zato da so piramide kot »energetske mašine« najbolj prikladne za komunikacijo med galaksijami, osončji, zvezdami, planeti).
Videti je bilo, kot da ta zagnani vodič ne verjame, da so skalarni valovi tako hitri, in je hotel Osmanagićev nateg zato malce omiliti, mogoče zgolj nezavedno.
Toda potem sem dotičnega Mujota sprovociral z vprašanem: »Mladiću, pa vi stvarno vjerujete u to što govorite turistima?! Pa nismo svi Slovenci tako glupi, da bi vjerovali ovoj fotki na koju so naknadno nacrtali svjetlosnu liniju iznad Visočice!«
Ker sem malo tudi kontaminiran s sadizmom, sem hotel pač videti, kako se bo Mujo znašel in odreagiral na mojo provokacijo. Skliceval se je namreč na fotografijo »piramide Sonca«, na katero so naknadno vrisali nekakšen svetlobni snop, nek laserski žarek, usmerjen v nebo, v vesolje — češ, tu se lepo vidi ta skalarna energija.
No, mladenič se je užaljeno in napadalno branil, kot da se je ustrašil za svoj biznis, v smislu: »Nemojte sad! Ako nas razkrinkate, odu pare!«
Trdil in utrjeval je svoje še naprej in utemeljeval Osmanagićev nateg še bolj udarno, testosteronsko, falično, celo malce nesramno in nevljudno — seveda v svojevrstnem objemu nezavednih procesov in obrambnih mehanizmov z racionalizacijo na čelu.

Sesuvati iluzije in biznis

Pa nič zato. V tistem trenutku sem sociologijo natega dojel še bolj kompleksno. Spoznal sem, kako se je v skoraj 15 letih Osmanagićevih nebuloz, beri: nanašalnih blodenj iz registra teorije zarote in kolektivnega natega, psihoza zažrla v vse, ki tam kujejo biznis in si pri tem z leti zgradijo celó identiteto.
Uradne stroke — arheologija, geologija, antropologija … — so domala obmolknile. Čeprav se v zdravih strokovnih krogi ve, da v Visokem ni nobenih piramid in energij in da so Osmanagićevi volonterji sami izkopali tunele. (Nekaj votlin je izdolbla najbrž tudi voda.)
Tisti pa, ki se ukvarjamo s socialno psihologijo (skozi psihoanalizo), pa vemo na to temo povedat še kaj več. Semir Osmanagić deluje kot verski guru. Njegovi (arheološki) volonterji, ki so zdaj postali del ekipe kot turistični vodiči, so delovali po paradigmi verske sekte. Šele pozneje so v sekto vstopili še tisti, ki si skozi turizem služijo svoj vsakdanji kruh. V Visokem spodobno zaslužijo celo berači.
Zagotovo pa obstajajo tudi odpadniki in skeptiki, ki so se ob norem navalu turistov nehali držati za glavo in se čuditi tem neumnostim.
Čeprav psi lajajo in kak osamljen volk kot jaz celo tuli, gre karavana naprej. In po svoje je tako prav. (Poudarek je na »po svoje«) Če so ljudje tako naivni, da nasedajo nekemu histrionično-narcističnemu guruju, kvaziarheologu in/ali psevdoantropologu, naj se potegavščina nadaljuje. Naj se kar kujejo milijoni iz turistične norosti, vključno s slovensko.
Zato je malce perverzno z »arheologijo norosti« ljudem sesuvati iluzije in biznis. Me kar malce vest peče.