Tako kot pogosto rada pišem o socialnih poškodbah, ki so jih moji študenti deležni skozi douniverzitetno šolanje, rada pišem tudi o tistih, ki s svojim delom in razmišljanji presegajo povprečje. Naredijo nekaj več. Nekaj, zaradi česar sem na njih ponosna. Ne samo za kratek čas, ampak tako rekoč vedno. Kljub vsako leto bolj zaskrbljujočemu povprečju je še vedno zelo dobrih, celo izrednih študentov vsaj nekaj. Prav danes mi je eden od njih pisal v zvezi s slovenskim obravnavanjem tako imenovane “romske problematike”. Takole piše:

Pismo o tako imenovani “romski problematiki”

Zadnjih nekaj dni in tednov v medijih opažam povečano diskusijo o tako imenovani “romski problematiki” v Kočevju in drugih občinah. Dejanska problematika je način pokrivanja te problematike. Če gledam na to optimistično in medijem pripišem ignorantnco glede tega, kar delajo, je problematična; če jim od njih pričakujem odgovornost, pa ni nič več in nič manj kot ksenofobna in rasistična.

Že sam naziv tega, kar pokrivajo, torej “romska problematika”, ne samo meji na rasizem, ampak je že samo po sebi rasistično. Že uporaba “Romi” namesto “žaljive” besede “cigani”, ni nič drugega kot platituda tolerantnosti, ki si jo liberalni mediji — in s tem mislim na Pop TV, Planet TV, TV Slovenija in podobno — ne na “liberal media”, o katerih govori Trump, da ne bo pomote — lepijo kot zlato zvezdico, da pokažejo, da so strpni. Kar zadeva vsebino, ki jo obravnavajo, pa je enaka, kot če bi gledal Nova24TV ali bral Demokracijo. Gre za obravnavanje problematike samo z ene strani. Prikazani so vidiki občine in vlade. Samo na TVS je bilo opaziti, da so se vsaj malo potrudili prikazati problem s strani Romov samih. In vredno je omeniti, da se je Večer po mojem tega najbolje lotil z reportažo o mariborskih Romih.

Zdi se mi, da gre s strani vlade in občin za totalno nerazumevanje romske kulture in običajev in za željo po popolni asimilaciji Romov v našo družbo. Povedano drugače, za željo po poslovenjenju Romov in de facto uničenju njihove kulture.

Sam imam prijatelje, ki so Romi. V šolo sem hodil z njimi, lomili smo kruh skupaj, bil sem pri njih doma, povabljen sem bil na njihove poroke in proslave ob praznikih. Lahko rečem, da do neke mere razumem njihovo kulturo. To niso bili “nečisti” ljudje, kot jih opisujejo v medijih, niso bili niti neizobraženi. Večina mojih prijateljev je izobraženih glasbenikov. Nekateri so fiziki in inženirji. Eden je asistent na univerzi. Toda čeprav so vključeni v družbo, niso izgubili svojih korenin in tradicij. Pozimi sedijo zunaj okrog ognja in pojejo pesmi. Organizirajo dogodke, kjer z odprtimi rokami kažejo svojo kulturo in tradicije. Kljub vključenosti v družbo se v njo ne asimilirajo, ampak ostajajo Romi.

S tem hočem povedati, da ne govorimo o ljudstvu, ki nima potenciala ali sposobnosti za integracijo. Ne govorimo o kulturi, ki ni skladna z našo. Govorimo o ljudstvu, ki ima to sposobnost, da se lahko, če so za to dani pogoji, v družbo integrira brez asimilacije.

Zdi se, da vlada in občine ne razumejo romske kulture. To do neke mere razumem, če že ne oprostim. Ne oprostim pa obnašanja medijev. Njihovo delo je, da opozarjajo na takšna dejstva. Njihovo delo je, da vladi povedo, da so Romi ljudstvo, ki ima bogato kulturo in običaje. Njihovo delo je, da opozorijo na dejstvo, da je nasilje jezik ljudi, ki nimajo glasu. Njihovo delo je, da širši publiki povedo, da v 21. stoletju — v razviti, “demokratični” in relativno bogati članici EU — v naši Republiki Sloveniji živijo ljudje, ki že deset let nimajo tekoče vode, in ki se za njo borijo. Da imamo ljudi, ki svojih otrok ne pošiljajo v šolo, ker so ti otroci označeni kot “umazani”. In če sem lahko malo nesramen: ti otroci so umazani, ker nimajo dostopa do tekoče vode.

V pogovorih s kolegi sem večkrat naletel na besedno zvezo “prikrit institucionalni rasizem” ali pa “prikrita institucionalna ksenofobija”. Če si otrok migrantov (kot jaz) ali migrant (kot moja mati in veliko mojih prijateljev in znancev), ta ksenofobija ni prav nič prikrita. Včasih se zdi, da je del vsakdana.

Ampak ko gre za Rome in zdajšnjo “romsko” problematiko, je to še bolj očitno. Zakaj že deset let ne dobijo pitne vode? Ker imajo hiše zgrajene na kmetijskih območjih. To je odgovor občine. Okej, kako dolgo bi po vašem trajalo, da se območje, na katerem stojijo hiše, redefinira kot stanovanjsko? Predvidevam, da ne deset let. In predvidevam, da če bi tam živeli Slovenci, ki govorijo slovensko — in niso rjave polti —, bi se jim zemljišče legaliziralo in voda priklopila že zdavnaj.

Mediji torej pokrivajo “romsko problematiko” odkrito rasistično in ksenofobno. Bi to bila potem “slovenska problematika”, če bi tam živeli in delali Slovenci, kot živijo in delajo Romi? Ali morda “kočevska problematika”? Dvomim, da bi bili Slovenci tako drzni v hujskanju k sovražnosti in nasilju, kot so zdaj, ko gre za ljudi, ki nimajo niti kulturnega, niti političnega, še manj pa ekonomskega kapitala — če uporabim Bourdieujevo in Webrovo definicijo moči. Gre za odkrito ksenofobijo in rasizem.

Če uporabim dejstva, ki sem se jih naučil pri vaših urah in predavanjih, gre za totalno onemogočanje zbiranja kulturnega kapitala in za onemogočanje družbene mobilnosti. Za božjo voljo, otroci ne morejo v šolo, ker nimajo doma vode, da bi se umili! Gre za popolno ohromitev ljudstva na področju zbiranja kakršnegakoli kapitala. Gre za sistemsko uničenje njihovih življenj.

Če se izrazim hiperbolično, lahko to, kar delamo Romom, definiram kot genocid. Kot “kaznivo dejanje, storjeno z namenom uničenja narodnostne, etnične, rasne ali verske skupine, v celoti ali delno”. (Tako genocid definira OZN.). Če definiramo omejitev dostopa do pitne vode kot kaznivo dejanje — in po ustavi tako je — in če sprejmemo dejstvo, da je cilj omejevanja pitne vode poskus asimilacije ali uničenja romske kulture, potem je to, kar delamo Romom, genocid. To jim namreč očitno delamo zaradi barve kože in etnične identitete. Ne pa zaradi tega, ker imajo hišo zgrajeno na kmetijskem zemljišču. Danilo Türk jo je tudi imel, pa je imel pitno vodo.”

Žal ne razumejo

Z vsem zapisanim se lahko samo strinjam. Nimam kaj dodati. Človek bi si lahko samo želel, da bi tudi slovenski politiki in odločevalci razumeli, kar razume moj študent. 

A žal oni ne razumejo. Tako zelo popolnoma in do konca ne razumejo, da gre vse, kar počnejo in kar načrtujejo početi v zvezi s tako imenovano “romsko problematiko”, v povsem napačno smer. Njihovo razumevanje “romske problematike” izkazuje nevarno zmes neznanja, predsodkov, nadutosti in neumnosti, ki ne more rezultirati v nič drugega kot v poslabšanje “romskega vprašanja”. Ki postaja sodobna, slovenska verzija “židovskega vprašanja”.

Politiki in odločevalci sploh ne razumejo, kaj je integracija. Tako kot v primeru migrantov tudi v zvezi z Romi ne ločijo integracije od asimilacije. Ko govorijo, da se zavzemajo za integracijo, se v resnici zavzemajo za asimilacijo. Za Rome to pomeni, kar sem zapisala že pred leti: “Dober Rom je samo poslovenjen Rom!”

Smešno in tragično je gledati, kako poslanci v parlamentu predlagajo sprejemanje zakonodaje, ki kot kriterij nesankcioniranja Romov postavlja asimilacijo Romov. Vsak neasimilirani Rom pa mora biti po mnenju teh predstavnikov neizobražene slovenske politične elite sankcioniran. Na vse mogoče načine. Seveda tudi finančno.

Problem so posamezniki

Da ne bo pomote: seveda ne zagovarjam incidentov nasilja posameznih Romov nad drugimi, naj bodo Romi ali Slovenci ali kdorkoli drug. A v zvezi z omejevanjem teh družbenih praks bi bilo vendarle treba upoštevati osnovne strokovne argumente.

Družbeno nesprejemljivo in tudi nevarno je, da slovenski politiki in odločevalci na osnovi individualnih incidentov posameznikov kriminalizirajo celotno etnično skupnost in/ali kar celotno romsko kulturo.

Naj povem jasno: problem ni niti romska kultura niti Romi nasploh. Problem so določeni Romi. Posamezniki. Enako kot so problem določeni Slovenci. Posamezniki. Njihovo individualno vedenje. Glede tega je treba vzpostaviti enake kriterije za vse posameznike. Neglede na to, kakšne etnične pripadnosti je tisti, ki jih izvaja.

Nacionalistični slovenski otroci

A žal smo v Sloveniji še daleč od tega. Samo primer: ko so slovenski osnovnošolci iz nižjih razredov v eni od elitnih slovenskih osnovnih šol pretepli svojega neslovenskega sošolca tako, da je končal na urgenci, o tem ni poročal noben medij. Če bi to dejanje naredili Romi, bi iz tega nastala javna afera in bi v parlamentu prav gotovo sprejemali najrazličnejše zakone. Ker pa so to dejanje naredili nacionalistični slovenski otroci, dejanje sploh ni bilo zaznano. Ker je to dovoljeno.

Hočem povedati, da je v multietničnih družbah — in slovenska to hočeš-nočeš postaja, kljub strahovom in/ali politični propagandi slovenskih nacionalistov — nedopustno kriminalizirati kogarkoli na osnovi etnične pripadnosti in/ali kulture. Tega sem se naučila, ko sem živela v prototipu vseh multietničnih družb, v havajski družbi. Če se prakticira takšna praksa, to vodi v zaostrovanje etničnih konfliktov in v naraščanje nasilja, temelječega na etničnem izločevanju.

V multietnični družbi niti etnična pripadnost niti kultura ne smeta biti problem. Problem je vedno individualno vedenje posameznikov, ki krši predpisane in sprejete kodekse medsebojnega vedenja. Pri tem je ključno, da morajo biti ti kodeksi in standardi isti za vse. In tudi sankcije za kršitve morajo biti iste za vse. 

V družbi ne morejo veljati dvojna merila. Ena za Slovenčke, druga pa za vse, ki to niso. Tudi za Rome. Kar je trenutna družbena in politična realnost Slovenije.  

In da bo jasno: ta realnost je zelo nevarna. Ne samo za Rome. In druge Neslovence. Ampak predvsem za Slovence. Privilegirani namreč vedno nase povlečejo srd deprivilegiranih.