Roman nemškega pisatelja Stephana Schäferja — njegov prvenec, a že mednarodna uspešnica — 25 zadnjih poletij pripoveduje zgodbo o razsvetljenju, ki ga doživi pripovedovalec ob naključnem srečanju s kmetom Karlom. Srečata se namreč človeka, ki si ne bi mogla biti bolj različna. Pripovedovalec živi pod pritiskom in svoje življenje doživlja kot neskončen seznam opravil, medtem ko Karl dan za dnem sortira krompir — in razmišlja. Ko Karl svojega gosta sooči z dejstvom, da mu je ostalo še približno 25 poletij, se oba podata v pogovor o velikih vprašanjih življenja: zakaj toliko časa namenjamo delu namesto ljudem in stvarem, ki so nam resnično pomembni? Od kod vzamemo pogum, da uresničimo lastne sanje? In zakaj se pravo življenje pogosto začne šele, ko spoznamo, da imamo samo eno?
Stephan Schäfer nas spodbuja, da odgovore na ta vprašanja poiščemo v sebi. 25 zadnjih poletij je topla, globoka pripoved, ki nas nagovori v naši hrepenenjski želji po življenjskem ravnovesju, nas odpelje h Karlu in na njegov dom, k jezeru in na krompirjevo njivo — k zgodbi o prijateljstvu, o preveč in premalo v življenju. In o vprašanjih, na katera bi vsi tako radi našli odgovore.
Stephan Schäfer (1974) je nemški novinar in medijski direktor. Njegov roman 25 zadnjih poletij je preveden v številne jezike. Z družino živi med Hamburgom in obalo reke Schlei.
Stephan Schäfer: 25 zadnjih poletij
Ne spomnim se več vsake malenkosti, recimo, ali sem tistega dne nosil dolge ali kratke hlače in drugih vznemirljivih podrobnosti. Dveh stvari pa ne bom nikoli pozabil. S kakšno neutrudno radovednostjo mi je Karl brez dolgega uvoda začel postavljati vprašanja o mojem življenju. In s kakšnim uživaškim spokojem je ob tem prelival kavo v bel porcelanast vrč z rožnatimi cvetlicami in razpokano glazuro. Hotel je vedeti preprosto vse: od kod sem, koliko otrok imam, kako je ime moji ženi, ali so moji starši še čili in zdravi, kaj nas ob koncu tedna vabi na podeželje. Pokazal je resno, empatično zanimanje zame kot osebo, za mojo družino, moje življenje. Brez skritih namenov, brez zadržkov. Brez trozvočja površinskih: moja hiša, moj avto, moja barka. Karl je po eni uri vedel več o meni kot moj šef po desetih skupnih letih v pisarni. Najini življenji, tako se je zdelo, ne bi mogli biti bolj različni — pa vendar sem se počutil razumljenega.
Sčasoma sem ga tudi jaz malo potipal z vprašanji. Izvedel sem, da je kmetijo kupil pred dobrimi tridesetimi leti. Da njegova žena vzreja konje in poučuje jahanje. Da imata skupaj pet otrok in deset vnukov. In majhnega črnega psa po imenu Rilke. On sam pa se v kmetijstvu zanima samo za eno temo: krompir. “Moja usoda,” je poudaril med smehom. Tako se je nadaljevalo, enkrat je vprašal on, drugič sem odgovarjal jaz. In spet obratno. V tej kuhinji sem bil povsem prisoten — in vsi moji načrti in navidezne dolžnosti so bili daleč stran.
Po približno osemindvajseti izmenjavi in zagotovo tretji skodelici kave sem moral na stranišče. “Tam zadaj desno,” mi je Karl pokazal pot. Kakšen nenavaden človek, kakšno posebno jutro, sem pomislil, ko sem odpiral vrata kopalnice.
List z verzi je bil s štirimi risalnimi žebljički pritrjen na steno kopalnice prav tja, kjer imajo drugi običajno ogledalo, neposredno nad umivalnikom, v višini oči. Besedilo je bilo ročno napisano na preprostem belem listu, razločno in čitljivo. A tudi če ne bi bilo, bi ga znal odrecitirati z zaprtimi očmi. Te vrstice sem znal skoraj na pamet. Tiho sem si jih zašepetal. “Če bi znova živel svoje življenje, bi skušal storiti več napak. Ne bi poskušal biti tako popoln, bil bi bolj sproščen. Bil bi nekoliko bolj nor, kot bil doslej, in marsičesa ne bi jemal tako resno. Ne bi živel tako zdravo. Več bi tvegal, več potoval, opazoval sončne zahode, splezal na več gora, več bi plaval v rekah. Bil sem eden tistih razsodnih ljudi, ki so vsako minuto življenja preživeli smotrno; seveda sem izkusil tudi trenutke sreče, a če bi začel od začetka, bi si prizadeval le še za lepe trenutke. Če še ne veš – iz tega je stkano življenje; samo iz trenutkov. Ne pozabi na zdajšnjega. Če bi še enkrat živel, bi hodil bos od zgodnje pomladi pa vse do pozne jeseni. In več bi se igral z otroki, če bi imel še vse življenje pred sabo. A glejte … star sem 85 let in vem, da bom kmalu umrl.”
Te besede naj bi zapisal argentinski pisatelj Jorge Luis Borges tik pred svojo smrtjo. Meni pa te vrstice niso pomenile konca dolgega življenja,
temveč začetek velike ljubezni. Na dan najine poroke nama jih je z ženo prebral župan majhne južnotirolske vasi na planinski jasi visoko nad Bolzanom. Medtem ko je na vrhovih gora kopnel še zadnji sneg minule zime, so v vasi v dolini tistega dopoldneva v sijočem soncu pokopali majhnega dečka, ki ga je zbil turistični avtobus, ko se je peljal s kolesom. Umrl je očetu v naročju, še na kraju nesreče. Ljubezen in žalost – v enem samem dnevu, ločeni le z nekaj višinskimi metri. Moja mati je jokala, prijatelji so se držali za roke in obljubili smo si, da bomo znali ceniti dragocene trenutke. Da bomo Borgesove besede spremenili v dejanja. Življenje nam ne bo ušlo iz rok. Nikoli.
Kako zelo smo bili naivni.
Zdaj, mnogo let pozneje, sem se soočil s temi znanimi verzi iz preteklosti v neki tuji kopalnici. Če bi se človek lahko s polovico obraza nežno nasmehnil in z drugo tiho jokal, bi bil to pravi trenutek.