Večkrat sem že povedala, da sem rojena 29. novembra. Kot Irena Svetek in Vlado Kreslin. Na naš največji praznik v Jugoslaviji. Jaz sem v Jugoslaviji živela do svojga štirinajstega leta, pol pa odcepitev in svašta. In men se je zdel v Jugi vse okej. Logično, bla sem še otrok in itak te starši pedenajo. Morja, smučanja, vse. Edin po ta dobre cunje smo mogli it v Italijo. In men se je kot otroku zdelo vse super, sej druzga razen Jugoslavije nisem poznala.

In pol zdej sprašujem mal starejše: a je blo boljš v Jugi al je boljš v Sloveniji? In vsi mi rečejo, da so vsi imeli stanovanja, službe, zdravstvo zrihtano, nobenih brezdomcev nisi videl naokol. Ampak ni se pa smelo vsega govorit. Dobr, mi otroc smo lahk svašta govorili. Glih nas je brigala politika. Itak nas noben ni resno jemal. Ko dans, k me ne briga politika in me ne jemljejo resno.

Enkrat je moj fotr povedal vic v zbornici. Političen. A ga niso šle takoj kolegice učiteljce prijavit. Stric je napisal en članek za Teleks in takoj izgubil službo. Še leta kasnej ni mogu dobit službe nikjer. Jaz si sploh ne predstavljam, da ne morš govort, kar hočeš. Al pa. Ker počas gremo spet v isto smer. Sama cenzura povsod.

Diktator al ne

In pol vprašam folk, a je bil Tito za njih diktator al ne. In spet dva pola takoj. Eni, da itak, ta drugi pa, da nam je vse dal. Pol pa štekaj. 

Živel je ko lord, to vem. Razkošje v nulo. Avti, Galebi od bark, Richard Burton in Elizabeth Taylor na obisku. In cel svet je vedel zanjga. In na pogreb je blo baje največ državnikov. Vsi so prišli.

In pol vprašam folk za Goli otok. Kaj je blo pa tist točno? In spet mnenja razdeljena. Ker jaz še zdej ne vem točno, kdo je sploh pristal na Golem otoku. Un, k je govoru neprimerne vice?

Jaz se pa morja v Jugi spomnim. In sam enkrat smo mel eno v razredu, k nimela keša za na morje in smo drugi zbrali. Dans pa vprašanje, kok jih je v razredu, k morja sploh ne vidjo, folk pa tud ne zbira keša za njih. Ampak takrat na morje hodit je blo top. Sfukane prikolice in sami Čehi naokol.

Sami se vprašajte

Mi smo hodili vsako leto v kemp v Valovine pri Puli. Valovine so na nasprot kempa Stoja. Morje zakon, folk prijazen. Zdej ne vem, kako je, ker na Hrvaškem nisem bla na morju že ene deset let. In še takrat sem eno v kiosku čist zmedla. Vsakič, ko sem pršla kej kupit, sem govorila v drugem jeziku. Al špansk al italijansk al anglešk, na konc hrvašk in pol še slovensk. Una je sam gledala, če sem kakšna težka bipolarna motnja.

Kakorkoli, po mojem mamo vsi mal nostalgije po Jugoslaviji. Karkšnakoli že je bila. Čeprov so ble realno tud creepy fore. Kle na Primorskem, kjer sem že dva mesca, so na koncu naše brajde hruške. In že Italija. Pet minut peš mam do tja. In pred hruškami je nek stražni stolp še iz unih časov. Otroci smo točno vedeli, da do hrušk ne smemo, ker sta bla v stražnem stolpu dva vojaka s puškami in stražila mejo, da ne gremo čez. Nam je blo to takrat normalno, če zdej pogledam, pa ni blo normalno. Ampak takle smo mel. Če je pa zdej boljš, se pa sami vprašajte.