Ena od reči, s katero v Sloveniji nimamo sreče, je organizacija državnih proslav. Od osamosvojitve do danes nobeni oblasti ni uspelo izoblikovati primernega standarda, kakšne naj bodo državne proslave. In predvsem tega, kakšen mora biti njihov umetniški in socialni nivo.

Proslave, ki so jih organizirale leve vlade, so praviloma dosegale višji profesionalni in strokovni nivo od tistih, ki so jih organizirale desne vlade. Obenem pa se te “leve” proslave pogosto niso mogle izogniti vtisu posiljenega intelektualizma in umetniškosti. Zato so pri gledalcih včasih vzbujale občutek sprenevedanja. Celo poziranja. Kar za proslave ni bilo dobro. Niti kot popotnica, niti kot spremljava.

Domačijskost in preproščina

Za proslave, ki so jih organizirale desne vlade, pa je značilno neupoštevanje strokovnih in umetniških standardov. Te proslave so bile eksplicitno ljudske. Oziroma domačijske. Torej po okusu obiskovalcev vaških zabav in veselic. Izbor pesmi, izvajalcev in drugih sodelujočih je praviloma slonel na všečnosti ljudem, ki živijo zunaj večjih mest. Ki praviloma niso kaj prida študirali. Ki ne berejo. Vsaj ne knjig ali zahtevnejše literature. In katerih preferenca, ko gre za umetniške vsebine, je sveta preproščina. Nikakor ne razmislek. Kaj šele resen razmislek.

Ko smo izvedeli, da bo letošnjo proslavo državnosti spet dobil v roke Pirkovič, je bilo jasno, da se nam obeta še en primerek domačijskosti in preproščine. Seveda v duhu slavljenja domovine. Kar je ključna tema Pirkovičevega pesnikovanja. Kadar se mu slučajno ne zazdi, da lahko parira Svetlani Makarovič.

Zasuti z domoljubjem

In res, Pirkovič ni razočaral. V proslavi nas je zasul z domoljubljem. Ki ga je konkretno podprl tudi kot tekstopisec besedil mnogih na proslavi izvajanih pesmi. Kar je že samo po sebi problem, saj to lahko razumemo kot privatizacijo državne proslave za promocijo lastnega domovinskega pesnikovanja. Če je nekdo scenarist proslave, bi bilo po resnih profesionalnih standardih pričakovati, da naloge ne bo izrabil za promocijo lastnega kvaziumetniškega dela.

Toda desne vlade ne upoštevajo teh profesionalnih standardov. To že vemo. Kot že vemo tudi to, da so proslave desnih vlad — še posebej po Pirkovičevi zaslugi — prezentacija kiča. Glasbenega. Plesnega. Vizualnega. Oblačilnega. In še katerega.

Tudi tu Pirkovič ni razočaral. Temeljna glasbena spremljava je bilo citranje citrarke, oblečene v stilu Barbie. Pirkovič nam je tokrat sicer prihranil najbolj kičaste slovenske razglednice. Ni pa nam prihranil glasbenega in plesnega kiča. Ki je bil na nivoju osnovnošolskih proslav iz druge polovice 20. stoletja v Jugoslaviji.

Konstrukcije

Seveda pa nas tudi Janša ni razočaral. Svoj govor je znova uporabil za predstavitev lastnega pisanja slovenske zgodovine. Če je Pirkovič v desnih vladah dežurni domovinski pesnik, je Janša v teh vladah dežurni zgodovinopisec. Nič zato, ne enega ne drugega relevantne stroke ne priznavajo. Tem slabše za stroke, to je njihova zmota. In sramota. Ne pa Pirkovičeva in Janševa.

Poleg Janševe konstrukcije novejše slovenske zgodovine, po kateri so bila obdobja prosperitete obdobja desnih vlad, obdobja stagnacije in nazadovanja pa obdobja levih vlad, je Janša tudi tokrat prikazal svojo nepoznavanje oz. zlorabo strokovnih kriterijev. Najbolj očitna je zloraba BDP kot dokaza za razvitost Slovenije. BDP je rasel pod desnimi vladami, kar je dokaz, da so desne vlade Sloveniji zagotovile razvoj. BDP ni rasel pod levimi vladami, kar je dokaz, da leve vlade niso prispevale k razvoju Slovenije.

Seveda vsi, ki vsaj nekaj malega vemo o problematiki razvoja, vemo, da BDP ni univerzalni pokazatelj razvoja. In razvitosti. Celo med ekonomisti ne več. In da razvoja ne moremo enačiti s prizadevanji za višjim BDP. Že kar nekaj časa je jasno, da se razvoj družbe oziroma države meri s številnimi drugimi kazalniki. Ki pa jih Janša ni omenjal. Ker desnim vladam niso v prid. Danes je celo v EU, ki je izrazita kapitalistična tvorba, razvoj mišljen kot trajnostni razvoj. Ki ga Janša ni omenjal. Ker njegova vlada ne namerava skrbeti za trajnostni razvoj. Ampak samo za rast BDP.

Seveda pa Janša ni razočaral tudi v tem smislu, ko je govoril o enotnosti Slovencev. Znova je dokazal, da je enotnost Slovencev za njegove pojme podpiranje njegovih projektov. Enotnosti ni nikoli razumel kot enotnosti v različnosti. Ampak kot opuščanje različnosti za to, da vsi podpirajo to, kar v družbi hoče sam.

Spet ta Bog

Pirkovič in Janša pa nista razočarala še v eni ključni podrobnosti: na državni proslavi je spet dobil svoje mesto Bog. V govorjenju o Sloveniji kot božji kreaciji. V govorjenju o duhovnikih, ki skrbijo za naše duše. (Za mojo ne. Sem ateistka.) V govorjenju o tem, da naj Bog blagoslovi Slovenijo. Čakala sem, da bo kot nenapovedani tretji govornik na proslavi nastopil eden od slovenskih katoliških velikašev. Tokrat nam je bilo to prihranjeno. Je pa vprašanje, kako dolgo bo še tako.

Vse omenjeno je pustilo slab priokus. A je treba omeniti še dve stvari, ki sta nelagodje stopnjevali do neznosnosti.

Prva zadeva navijaško vzdušje. Tokratna proslava je potekala v duhu pravkaršnjega svetovnega prvenstva v nogometu, kjer navijači pač javno — z vzklikanjem, žvižgi in ostalim — podpirajo svoje moštvo. Med publiko na proslavi so prevladovali podporniki desne vlade, ki so glasno navijali za svoje moštvo. To se je pokazalo že ob prihodu Lotriča in Janše na proslavo. Oba sta bila deležna spodbudnega ploskanja. Na katero je Janša odgovoril v duhu Klakočar Zupančičeve: z mahanjem na rdeči preprogi.

Navijanje se je nadaljevalo tudi med proslavo. Najbolj očitno, ko so izžvižgali Pirc Musarjevo, ko se povedano ni skladalo z Janševimi intencami. Najbolj glasno so navijači žvižgali, ko je govorila o nevladnem sektorju. Nismo pa videli, kako je Janša ob tem navijaštvu užival. Kamera ga ni pokazala.

Njena zmaga in njegov poraz

Je pa pokazala Pirc Musarjevo. Natančno. Od blizu. In treba je reči: spoštovana gospa predsednica, kapo dol! Pirc Musarjeva — s katero se v številnih pogledih ne strinjam — je odreagirala profesionalno. Zbrano. In pripravljeno. Predvsem pripravljeno. Dokazala se je kot profesionalna predsednica RS. Oseba, ki je proslavo spremljala z mano in ki ni apriorna zagovornica Musarjeve, je stvar ocenila takole: “Ampak ona je kvalitetna predsednica! Bolj kot Pahor!”

Točno. Njej namenjeni žvižgi so bili v resnici njena zmaga. Če je v slovenskem političnem imaginariju kriterij dobrega predsednika Drnovšek, se je Pirc Musarjeva s svojo reakcijo na izvižgavanje dokazala kot njegova vredna naslednica.

Po drugi strani pa je bilo navijaštvo Janševih podpornikov na proslavi Janšev poraz. Bilo je dokaz, da je Janševa podpora navijaški duh. Kar je za politika slaba, zaskrbljujoča novica. Navijanje pa je bilo tudi praktičen dokaz, kaj Janševo govorjenje o vključevanju v praksi pomeni. Namreč javni linč vsakogar, ki ne dela tega, kar hoče on. Janša ni s svojimi navijači nikakor naredil koraka k poenotenju Slovenije in Slovencev. Ampak še en korak h krepitvi delitve Slovencev. K vzpostavljanju neenotne Slovenije.

Roko na srce, to Janši ustreza. Samo razdeljena, neenotna, v konfliktih izčrpavajoča se Slovenija namreč omogoča avtokratsko totalitarnega voditelja, kakršen je Janša. Janši danes ne gre na roko pandemija, ki bi opravičevala njemu ljube avtokratske in totalitarne politične prakse. Zato je treba ustvariti drugo vrsto krize, ki bo legitimirala takšno delovanje. Janša je na proslavi dokazal, da s pomočjo navijačev prizadevno dela na ustvarjanju takšne krize. In tej krizi se reče militantna razcepljenost Slovenije.