Ko to pišem, je preštetih 99,98 odstotkov volilnih glasov nedeljskih referendumov. Prešteti glasovi kažejo, da je na zakonodajnem referendumu slavila stran, ki je bila proti. Pa tudi na referendumu o ukinitvi prispevka za RTV. Na referendumu o odvzemu volilne pravice državljanom tretjih držav in na referendumu za pogojevanje socialne pomoči z opravljanjem družbeno koristnega dela pa je zmagala vladna stran. Torej stran, ki je glasovala za. Prvega od teh dveh je dobila z nekaj več kot 55 odstotki glasov, drugega pa z nekaj več kot 60 odstotki.

To pomeni, da je bila vladna stran poražena. Jasno je seveda, da bo vlada izide referendumov razglašala za svojo zmago. Za zgodovinsko zmago. To bi naredila neglede na rezultate. Ker ta vlada deluje kot agitatorski stroj. Ki ima svoje manipulatorje. Ki vse, kar se zgodi, interpretirajo v svoj prid. Kot lastno zmago. A resnica je obratna — vlada je bila poražena.

“Usodna napaka”

In to najmanj iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je bil edini referendum, ki vlado obvezuje, zakonodajni referendum o preiskovalni komisiji. Za ta referendum je v nedeljo šlo. In ta referendum je vlada izgubila. Torej bo morala vlada novi zakon o preiskovalni komisiji umakniti. Kar bo komentirala kot usodno napako. Ki bo preprečila preiskovanje korupcije v Sloveniji. Še posebej Golobove. In korupcije njegove vlade.

A to seveda ne drži. Korupcijo je mogoče preiskovati in preganjati tudi po že veljavni zakonodaji. Če kdo to hoče. Če kdo to res želi. Nepreganjanje korupcije torej ni stvar tega, ali nek zakon manjka. Recimo nov zakon o preiskovalni komisiji. Korupcija je stvar tega, da slovenska družba v velikem delu še vedno deluje po logiki ekonomije daru. V tej ekonomiji pa dar ni moralno sporno in koruptivno dejanje. Ampak moralno dejanje. Moralna vez. Celo obveza.

Logika obdarovanja

Kar vlada zelo dobro ve. Saj tudi sama deluje po logiki ekonomije daru. Seveda, ko gre za njene naše. Ko gre za naše naše, pa je ista logika darovanja, po kateri deluje vlada,  kriminalizirana. In razglašena za korupcijo.

Iz tega sledi dvoje. Prvič, da je treba vprašanje korupcije v Sloveniji resno antropološko proučiti. In predvsem indigenizirati. In drugič, da je treba uveljaviti iste vatle za vse politične strani. In tabore. Nič nimam proti, da se razišče vprašanje korupcije v Golobovi vladi. In pri samem Golobu. Toda po isti logiki in z isto resnostjo, pedantnostjo in netoleranco preiskati tudi korupcijo v slovenski desnici. V sedanji Janševi vladi. V vseh Janševih vladah. In pri Janši osebno. Tako kot pri Golobu.

Dokler ta vlada — ali kdorkoli, ki tako navdušeno kritizira korupcijo v Sloveniji — tega ne bo storila, je govorjenje o boju proti korupciji samo prodajanje megle. Za katero tisti, ki jo prodajajo, upajo, da bo prikrila dejansko stanje. In to je, da v korupciji v Sloveniji sodelujejo vse politične strani. Morda res ne vsi posamezniki. Vendar je splošno razširjena. In to zato, ker sta dar in protidar del vsakdanje moralne in socialne slovenske prakse. Poglejte sebe. Če hočete koga nevtralizirati ali spraviti na svojo stran, ga pretvoriti iz sovražnika v nesovražnika ali iz grozečega v negrozečega, mu nekaj date. Nekaj darujete. Date mu dar. Darilo. To delajo tudi politiki. Seveda v veliko večjem obsegu. Z mnogo večjimi vložki. In tudi z mnogo večjimi dobički.

Proti “volji ljudstva”

Drugič pa je jasno, da je vlada izgubila referendume tudi zato, ker je bila poražena pri pobudi o ukinitvi RTV prispevka. Čeprav izid tega referenduma za vlado ni obvezujoč, bi se v primeru zmage v svoji manipulatorski maniri takoj zakadila v sprejemanje zakona o ukinitvi o RTV prispevka. In to prikazala kot uresničevanje referendumske volje volivcev.

Tega zdaj ne bo mogla. Zakonu o ukinitvi RTV prispevka se vlada sicer ne bo odrekla. Neskladje z večinsko odločitvijo bo interpetirala kot dejstvo, da referendum o RTV prispevku ni bil zakonodajni. Da je izid ne obvezuje. Da ga lahko ignorira. Da torej lahko dela, kar hoče. Toda poraz na tem referendumu je za vlado vseeno boleč. Ker z njm ni dobila pokritja za ukinitev prispevka. Ko ga bo ukinjala, bo to delala v nasprotju z izidom nedeljskega referenduma. Torej proti “volji ljudstva”. Kot to danes radi rečejo v slovenski politiki.

“Kdor ne dela, naj ne je!”

Da je vlada dobila preostala dva referenduma, pa za vlado ni nikakršna zmaga. Čeprav bo spet govorila tako. Tudi tokrat iz najmanj dveh razlogov.

Prvi je, da sta ta dva referenduma bila motivacijska. Njun namen je bil, da na volišča pripeljeta dovolj desnih volivcev, ki bodo na vseh glasovnicah avtomatično obkrožili za. Ker so jim tako naročili desni politiki. In katoliška cerkev. Kar se očitno ni zgodilo.

Drugi razlog pa je, da sta drži zoper tiste, ki ne delajo, in zoper Neslovence del slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice. Prva je celo predmet slovenskih pregovorov. Recimo: “Kdor ne dela, naj ne je!”. Druga drža pa je del slovenske homofobičnosti. Zgodovinsko gledano, ta je bila bistveno orodje za ohranitev slovenske etnične skupnosti v vsej zgodovino. Kot tudi reakcija na dejstvo, da so Slovencem vedno vladali tujci. Torej Neslovenci. Slovenski sovražniki. Odtod drža, da so vsi Neslovenci potencialni sovražniki.

Pretvorba potencialnih sovražnikov v dejanske sovražnike je v resnici zelo majhna pretvorba. Na tokratnem referendumu o volilni pravici državljanov tretjih držav na lokalnih volitvah je bila za to morda zaslužna vlada. A za nič več. Vlada je zgolj uporabila nekaj, kar že obstaja.

Ključni socialni in politični akter

Če preskočimo konkretne izide posamičnih referendumov, pa je vlada izgubila tudi v socialnem in političnem smislu.

Pokazalo se je namreč, da vlada — tudi v primeru, ko uporabi oz. aktivira različna slovenska sovraštva in odklonilne drže in na tej osnovi spravi na volišča svojo bazo — še vedno nima večinske podpore. Potrjena je bila torej teza, da je slovensko volilno telo večinsko nedesno. In nejanšistično. To je ključna zmaga nedeljskih referendumov.

Pokazalo pa se je tudi, da je nedesno volilno telo — tudi ko ga aktivira zgolj civilna družba — zmožno premagati desnico. Premagati vlado. Janšizem. Pri tokratnih referendumih se je med volivci resno aktivirala samo civilna družba. Stranke opozicije so bolj ali manj spale. Toda kljub temu je bil zakonodajni, za vlado edini obvezujoči referendum dobljen. Kar je naslednja ključna socialna in politična zmaga nedeljskih referendumov.

Iz tega sledi, da je civilna družba še enkrat v zgodovini Slovenije postala ključni socialni in politični akter. Tako ključen, da lahko konkurira politični in socialni moči vlade. In politični in socialni moči menda levih političnih strank. Kar pa seveda ne prvi ne drugi strani ni pogodu.

Obetajo se zanimivi časi

Iz vsega tega je jasno, da se nam obetajo socialno in politično zanimivi časi. Protivladni boji se namreč šele začenjajo. Pred nami je referedum o intervencijskem zakonu. Pred nami je kulturna revolucija v javnem sektorju. In še marsikaj. In treba je reči: protivladni strani se je uspelo znova organizirati. Uspešno organizirati. Seveda s prizadevanjem civilne družbe. Če se jim bodo končno pridružile še domnevno leve politične stranke, se nimamo česa bati. Zmaga nad janšizmom je zagotovljena. Če ne, bodo leve politične stranke še enkrat dokazale, da jih v resnici ne moremo resno jemati kot leve. Ampak kot za kabinetno, salonsko levico. Ki ji gre za položaje. Pisarne. In povzpetništvo. Ne pa za izboljšanje razmer v družbi.

Za izboljšanje razmer v družbi je treba stopiti iz pisarn in parlamenta. In iz kabinetov. Za to si je treba umazati čevlje.