Recite, kar hočete, ampak sam menim, da si naš retroaktivno nikoli pravnomočno obsojeni predsednik Državnega zbora zasluži doktorat. Okej, častnega. Da ne bo spet težav s plačilom. Če že ne na Filozofski fakulteti, bi mu morali vsaj na FDV priznati zaslugo, da je s parolo “moč ljudem”, s katero njegova stranka naskakuje slovenski politični prostor, proizvedel najbolj koncizno definicijo populizma. Vrhunski politologi o tem pišejo knjige, ga razlagajo in razčlenjujejo do obisti — Stevanoviću pa uspe vse povedati v dveh besedah: “moč ljudem”.

Definicija populizma

Zakaj je to definicija populizma?

Populist je vedno tisti, ki si jemlje pravico, da edini zastopa voljo in interese ljudstva. Ljudstvo je v populistični paradigmi homogena in amorfna gmota, ki misli in čuti kot eno. In populistični vodja je edini, ki ve, kaj ta amorfni narod želi in potrebuje. Samo on zna in zmore in ima pravico uveljavljati ljudsko voljo: “moč ljudem”.

Karkoli Stevanović naredi ali zagreši, je v interesu naroda. Druga floskula, na kateri populizem gradi svojo oblastno paradigmo, je namreč “globoka država”. Populizem vedno gradi na ustvarjanju vtisa, da se bori proti elitam. In kdo vse je del te famozne “globoke države”? To so vsi, ki kritizirajo Stevanovića. Njegovi politični nasprotniki. Mediji, ki opravljajo svoje delo. Civilna družba, ki se bori proti populizmu. Vsi tisti, ki delajo proti ljudem in jim jemljejo moč.

Za družbena omrežja

To seveda ne pomeni, da med nasprotniki populistov, kakršen je Stevanović, ni ljudi in političnih skupin, ki bi jim bilo mogoče marsikaj očitati. Ampak populizem se ne ukvarja z detajli. Z izjemo površnega kaj-pa-onizma svoje kritike ne gradi na specifičnih obtožbah. Populizem ne gradi na vsebini, ampak na plemenski polarizaciji. Narod proti “globoki državi”. Mi proti njim.

Stevanoviću je treba priznati, da je populizem očistil vsakršnega pretvarjanja in retorike, ki bi vsaj poskušala dajati vtis, da še obstaja nek okvir minimalne politične razumnosti, dostojanstva, logike in dejstev. Na obtožbe in kritike ne odgovarja z nasprotnimi dejstvi in argumenti. On se preprosto usede v svoj avto in posname filmček za na družbena omrežja v slogu “spet me nekaj obtožujejo”, “same laži”, “zarota globoke države”, “zaprli jim bomo pipice”, “strah jih je”, “mater jih jebemo v glavo” itd.

Postracionalno in postvrednostno

V Sloveniji smo priča naklepnemu pobebavljenju političnega in družbenega prostora. Gre za postracionalno in postvrednostno politikantstvo v najbolj primitivni obliki. Logika, dejstva in doslednost so elitistični koncepti, s katerimi se “globoka država” bori proti “malemu človeku”.

To ne pomeni, da imam gospoda Stevanovića za bebca. Bog ne daj. Gre za skoraj nikoli pravnomočno obsojenega skoraj doktorja s skoraj plačanim doktoratom. Gre za človeka, ki je skoraj nemudoma izključil poslance svoje stranke in v evropsko institucijo skoraj poslal skoraj inženirja, ki skoraj nikoli ni plačeval svojih delavcev. Gre za človeka, ki je danes skoraj prvi človek v državi.

Pa naj še kdo reče, da skoraj še nikoli ni zajca ujel. Ne, gospod Stevanović ni neumen, samo pokvarjen je.

Vici se pišejo sami

Če gospod Stevanović po čem odstopa od običajnega profila slovenskega populista, odstopa v tem, da ni nacionalist. Vsaj ne slovenski. Da se razumemo: njegovo pajdašenje in simpatije do srbskih nacionalistov in avtoritarcev niso etnični, temveč etični problem. Letošnjo poslanico ob dnevu suverenosti Republike Slovenije je napisal človek, ki ne more in ne more priznati, da se je v Srebrenici zgodil genocid, in ki je v prostorih Državnega zbora sprejel politika iz Republike srpske z vprašljivo preteklostjo. Predsednik Državnega zbora koketira s kokardami, ki so jih na kučmah nosili modeli, ki so 1. decembra 1989 v Ljubljani hoteli organizirati miting “istine” — pardon: Resni.ce. Pred taistim parlamentom, ki mu danes predseduje on sam.

Vici se pišejo sami. Ampak niso zelo smešni.

Polna usta vrednot

Kako smo prišli tako daleč?

Najprej so tu volivci, ki ne kljub vsemu povedanemu, ampak prav zaradi tega podpirajo “politiko” Zorana Stevanovića. Tudi njih nimam za bebce. Po eni strani je razumljivo, da ima veliko ljudi poln kufer politike, kakršno so opazovali in doživljali v več kot treh desetletjih slovenske izkušnje z demokracijo. Ponovno se izkazuje, da populizem spretno izkorišča pogosto upravičen gnev nad nesposobnostjo, nedoslednostjo, pohlepom, koruptivnostjo, narcisizmom in — da! — tudi elitizmom politikov vseh barv. Ti sicer imajo polna usta demokratičnih vrednot, visokoletečih obljub in priseganja na lastno integriteto. Daleč od tega, da bi bili vsi isti. Je pa res, da je bilo neistih doslej bistveno premalo.

Pokazati sredinec

Deloma lahko razumem ta gnev, to čustveno potrebo ponižanih in razžaljenih, da politikom pokažejo sredinec. Pa vendar tem ljudem predlagam, naj poleg čustev začnejo uporabljati tudi razum. Ne zdrave pameti, ki je postala nalepka za vsako svinjarijo in predsodek, ampak razum, ki je sposoben kritičnega razmišljanja in ki se začne s kritičnim odnosom do lastnih stališč in informacij, na katerih ta stališča temeljijo. Ne počnite tega zaradi mene, počnite to zaradi sebe. Mnogi volivci v Ameriki, ki so še včeraj goreče podpirali Trumpa, danes na boleč način spoznavajo, da njihov glavni problemu ni bil, na katerem stranišču bodo lulali transseksualci. Problem je bila populistična elita, ki je s ščuvanjem proti posameznim družbenim skupinam odvračala pozornost od lastnega početja, koruptivnosti in nesposobnosti. Enako se bo zgodilo tudi v Sloveniji. Prej ko bomo začeli kritično razmišljati, manj bodo posledice boleče.

Bratje v oportunizmu

Stevanovićev uspeh v slovenski politiki pa je omogočila tudi druga skupina ljudi, do katerih gojim še bistveno manj razumevanja.

To so najprej sedanja koalicija oz. njegovi politični partnerji, ki so se bili pripravljeni spajdašiti s komerkoli, da bi se zavihteli na oblast in se na oblasti tudi obdržali. Politične stranke in posamezniki, ki so se ujeli v to past in so zdaj prisiljeni opravičevati vsako novo afero in aferico, ki jih prostodušno in redno producira vrli predsednik Državnega zbora, se morajo zavedati svoje vloge pri razkrajanju in poniževanju slovenske demokracije. To niso stvari, ki se bodo čez noč pozabile. Prej ali slej bo za to izstavljen račun.

Pa da ne bom klestil samo po koaliciji. Čeprav je opozicija danes ogorčena nad početjem predsednika Državnega zbora, se ni mogoče izogniti vtisu, da so bili po volitvah vsaj nekateri tudi sami pripravljeni z njim sodelovati. Tej zgodovinski sramoti se očitno niso izognili zaradi lastnih etičnih zadržkov, ampak jih je pred njo rešil Stevanović sam, ker se je odločil za boljšo ponudbo. Pa vendar nosijo svoj del odgovornosti za pobebavljenje države in politike tudi oni.

Oblast za demokracijo ali obratno?

Ker verjamem v slovensko demokracijo, ostajam zaskrbljen optimist. A časa ni več na pretek. Nekatere stvari lahko pustijo trajne posledice. Zadnji čas je, da se politiki — ki se imajo za tako odgovorne — začnejo odgovorno tudi obnašati. Na katerikoli strani že so.

Pomemben korak v tej smeri bi prineslo zavedanje, da je dolgoročno tudi zanje bolje in varneje žrtvovati oblast kot pa demokracijo.