Ta ponedeljek so na nacionalni, torej Janševi televiziji z neprikritim veseljem objavili zadnje rezultate javnomnenjske raziskave o podpori Golobovi vladi. Podpora Golobovi vladi je (spet) padla. Ob tem je SDS tudi prvič po Golobovi zmagi na volitvah po podpori volilcev prehitela Gibanje Svoboda.

Voditelj Odmevov Luka Svetina — Janšev aparatčik, ki je bil tudi eden od voditeljev Pahor-Janševe proslavi ob dnevu državnosti — je rezultate poskušal na vse kriplje prikazati kot konec Golobove vlade. Kot novo politično krizo, iz katere lahko Slovenijo spet in še enkrat reši samo On in samo On. Torej JJ. Njegov Veliki Šef. Njegov Veliki drugi.

Po politični liniji

Stvar seveda ni tako preprosta, kot si predstavlja Svetina. Njemu ni bilo nikoli jasno, kako je mogoče, da je s svojimi sposobnostmi sploh postal voditelj Odmevov. Razen po politični liniji. Spomnimo se ga po poraznih prvih nastopih. Po njegovi nesamozavestni frizuri, pri kateri še kar vztraja. Po njegovi velikonočni domislici: “Pred nami so dnevi, ko je na vrtu cvet, na veji ptica, na mizi pa potica. Želim vam blagoslovjene velikonočne praznike.” In še po marsičem.

Tudi ni jasno, kako lahko pri vsem, kar je kot voditelj doslej že prikazal — oziroma pri vsem, česar ni prikazal —, še vedno vodi Odmeve. Ali pravzaprav je jasno: slovensko družbo določa domačijska logika, v domačiji pa se ne nagrajuje kvaliteta dela, ampak pripadnost. In njegova pripadnost — kot smo videli na Pahor-Janševi proslavi in kot se lahko vsak dan prepričamo v oddajah, ki jih Svetina vodi — je jasna. Kot je jasna in dokazana tudi odsotnost kvalitete dela. Skratka, domačijskost na delu! Še enkrat. Nič posebnega.

Tudi ti, Brutus?

Tega pa seveda ni mogoče očitati samo Svetini. Isto lahko očitamo marsikomu in marsikje. Tudi Golobovi vladi.

Če bi bila na Golobovem mestu, padca javnomnenjske podpore pod podporo SDS ne bi jemala preveč lahkotno. Že res, da ima Golob (zaenkrat še) stabilno in zanesljivo večino v parlamentu. Vendar bi bilo modro, če bi se Golob in njegova vlada, pa tudi parlamentarna skupina Gibanja Svoboda zavedali, da gre za preteklo podporo. Za podporo, ki je dejansko ni več. Fluidni del levega volilnega telesa — torej tisti del, ki jih je dejansko izvolil in jim dal triumfalno večino — danes Goloba ne podpira več. In ga najverjetneje tudi ne bo več podprl na prihodnjih volitvah.

Ideja o dveh zmagovitih mandatih, o katerih je po zmagi navdušeno govoril Golob, je danes že utopija. Utopija pa je tudi pričakovati, da bo Golob stabilno in brez težav končal ta mandat. To ne pomeni, da ga ne bo končal. Pomeni pa, da ga bo končal z bistveno večjimi težavami, kot si je to predstavljal še nedolgo nazaj. In kot si to predstavlja zdaj.

Fluidni del

Zakaj? Zato, ker je fluidni del levega volilnega telesa, ki je Goloba izvolil, v velikem delu tudi tisti del, ki se je javnega političnega delovanja naučil na ulicah. Ki se je naučil, da ima moč. Ki se je naučil, da zaradi njega lahko vlade padajo.

Prvič smo se tega naučili, ko smo s političnim delom na ulicah odstavili Kanglerja. In nato še Janšo. Itd. Zgodovinska lekcija je jasna: navidez nevidni, neopredeljivi, neartikulabilni del slovenskega volilnega telesa — tako zelo praktično poimenovan “civilna družba” —, ki praviloma vedno podpre novi obraz, ima bistveno večjo moč, kot bi si politična elita želela. Ima tudi bistveno večji vpliv na to, kdo sedi v parlamentu in kako dolgo sedi v parlamentu, kot bi si politična elita želela.

Če bi bila torej na Golobovem mestu ali na mestu poslancev Gibanja Svoboda, bi me zelo skrbelo, da ima danes največjo politično podporo spet JJ oz. SDS. In bi začela v zvezi s tem tudi ukrepati.

Kvadratura kroga kvazilevih

Kot vse dosedanje kvazileve vlade je tudi Golobova pred skorajda nerazrešljivo kvadraturo kroga. Če želi okrepiti svojo podporo v fluidnem delu levega volilnega telesa, mora začeti realizirati levi del svojega političnega programa. Recimo v zdravstvu. Kar pa je v nasprotju z osebnimi interesi ministra za zdravje. Ki hoče postati družbeno plačan svobodni zdravnik.

Bešič Loredan je oseba, ki se ji lahko Golob v največji meri zahvali za padec politične podpore. Ministrova v nebo vpijoča nesposobnost — skupaj z Golobovim zatrjevanjem, da minister še vedno uživa njegovo zaupanje — je politični fiasko posebne vrste, ki bi zahteval podrobnejšo analizo.

Če bi Golob bil moder, bi interpelacijo izkoristil za to, da ministra za zdravje odstavi. Zamenja. Z nekom, ki bi dejansko okrepil delovanje javnega zdravstvenega sistema. Ne pa sprejemal in izvajal ukrepe, ki navidez delujejo kot ukrepi, ki bodo rešili javno zdravstvo, za katere pa vsi, ki vsaj približno razumejo delovanje tega sistema, vnaprej vedo, da ga bodo samo še bolj rušili. Kar je po letu dni Loredanovih ukrepov dokazano.

V tem smislu bi bila Golobova odstavitev Bešič Loredana utemeljena. Opozicija ima prav: minister za zdravje je nesposoben, ker v letu dni ni rešil niti enega samega ključnega problema v zdravstvu. Od začetka je obljubljal ukinitev čakalnih vrst — tako rekoč v nekaj dneh! —, zdaj pa je pristal na izjavi, da se na kratki rok ne dá nič narediti.

Vlada ne potrebuje ministra za najbolj kritični resor, ki javno razlaga, da se ne dá nič narediti. Potrebuje ministra, ki trdi, da se dá že danes marsikaj narediti. In je to tudi pripravljen narediti.

Še več moči

Toda Golob ne bo odstavil Bešiča Loredana. Da bi s tem vsaj začasno rešil sebe. Vlado. Poslansko skupino. Levico. In še koga. Ne. Brez gledanja v stekleno kroglo lahko napovemo, kaj se bo zgodilo ob interpelaciji: Bešiča Loredana bo koalicija složno podprla in si tako še dodatno oslabila podporo volilcev. Minister bo interpelacijo preživel in dobil še več moči za rušenje javnega zdravstva. In to moč bo uporabljal, kot jo je uporabljal že zdaj. Z njo bo krepil moč in interese tistih, ki želijo javno zdravstvo sprivatizirati. In tem bo samo še povečal jezo levih volilcev. Ta del volilnega telesa bo takoj, ko se bo tega kdo spomnil, spet začel kolesariti proti vladi. Najmanj to.

Nenačelni kompromisi in dileme

Položaj vlade je v tem smislu podoben položaju Levice. Da je Mesec izgubil večinsko podporo članov stranke, je pričakovano. Kot je pričakovano tudi, da Mesec sklepa nenačelne kompromise, če ne želi škoditi vladi. In sebi.

In če bo na čelo Levice prišel nekdo drug, bo dilema ista: ostati zvest programu Levice in zato v marsikateri točki bolj dejavno delovati proti Golobu ali ne. Če ostaneš zvest programu, destabliziraš vlado. Če nočeš destabilizirati vlade, moraš izdati lastni program. Kar pomeni, da izgubiš podporo stranke.

Levica je v praksi poskusila že obe strategiji. Prvo pri Šarcu. Drugo pri Golobu. Obnesla se ni nobena. Levica še vedno ne zna razrešiti kvadrature kroga. Golob pa očitno tudi ne.