Dejstvo je, da je evropski model demokracije resno ogrožen. Tudi vojaško. Zato je treba okrepiti naše odvračalne sposobnosti. Dejstvo pa je tudi, da naš model demokracije ni ogrožen samo vojaško, zato nas tudi zelo povečane investicije v obrambne kapacitete ne morejo zaščititi pred drugimi grožnjami, ki lahko pripeljejo do tega, da se bo naš demokratični sistem sesul od znotraj. Ne da bi kdorkoli proti nam sprožil en sam strel.

Na letošnjem Blejskem strateškem forumu sem sodeloval na panelu z naslovom Propad demokracije: Smo že tam ali šele dobro na poti?.

S provokativnimi naslovi in temami na takšnih dogodkih seveda ni nič narobe. Prav nasprotno: sodelujočim otežujejo pobeg v udobno izmenjavanje puhlic in cirkularno trepljanje po ramenih. Težava je v tem, da naslov ni bil samo provokativen, temveč v resnici odslikava stanje duha med mnogimi zagovorniki demokracije v današnji Evropi in svetu. Seveda še vedno zagovarjamo demokracijo in verjamemo vanjo, obenem pa se vse bolj obnašamo, kot da je že crknila — in da smo glede tega popolnoma nemočni. Lejte, tako pač je, kaj hočemo, se bo pač treba prilagoditi. Zadnja obhajila bomo spedenali s popuščanjem, prilizovanjem in normaliziranjem tistih, ki so nam demokracijo spravili na mrtvaško posteljo.

Dobronamerni razsvetljenci

Pa ne, da bi bilo z diplomacijo in dialogom kaj narobe. Težav v svetu ne morejo reševati samo dobronamerni in podobno misleči razsvetljenci. Da bi odpravili krize in ustavili vojne, se je treba pogovarjati in pogajati tudi — in predvsem — s tistimi, ki imajo moč, da to storijo. Ampak ne kakorkoli in ne za vsakršno ceno. Danes je med njimi veliko takšnih, ki se nam upravičeno fržmagajo.

Vem, da se bo ob tem marsikomu kolcnilo, ampak glede tega bi se bilo dobro spomniti besed nekdanje ameriške državne sekretarke Madeleine Albright. Ta je pogosto poudarjala, da morajo biti diplomacija in pogajanja trdna, načelna in zasidrana v vrednotah, ne zgolj v popuščanju. Ali z drugimi besedami: ne samo realpolitik, ampak tudi moralpolitik.

Kaj bi sploh branili?

Ampak preden se začnemo pogovarjati, kako bi branili, poglejmo, kaj bi sploh branili.

Demokracija je raztegljiva kot žvečilni gumi. Tako kot svobodo, tradicijo, kulturo in poštenje si jo lastijo vsi, razlaga pa si jo vsak po svoje. Demokracija niso samo volitve. Te imajo tudi v Iranu. Niso sicer svobodne in poštene, je pa njihov izid včasih bolj negotov kot v nekaterih drugih državah, ki se imajo za demokracije.

Model, na katerem smo po drugi svetovni vojni v Evropi izgradili doslej najdaljše obdobje (relativne) stabilnosti, miru in gospodarske uspešnosti, temelji na vladavini prava ter na ustavno in zakonsko zagotovljeni zaščiti človekovih pravic in političnih svoboščin. Posameznike in družbene manjšine ščiti pred arbitrarnostjo in zlorabo izvršne oblasti. Ta model zahteva dosledno spoštovanje neodvisnosti sodstva ter svobodo in neodvisnost medijev in civilne družbe.

Včasih smo temu rekli liberalna demokracija, zdaj pa je ta izraz nekako iz mode. Na desnici je ne marajo, ker dobijo mozolje ob omembi kakršnegakoli liberalizma, na levici pa zato, ker jo zmotno povezujejo z neoliberalno ekonomijo, ki svobodo kapitala postavlja nad svobodo in pravice posameznikov. Kar je škoda.

Zamegljenost razumevanja, za kakšno demokracijo se zavzemamo, koristi zgolj tistim, ki nam v tej megli prodajajo vse mogoče, kar z evropskim modelom demokracije nima veliko skupnega ali pa je z njim celo v nasprotju.

Liberalno in neoliberalno

Odnos med liberalno in neoliberalno politiko je sicer zelo pomemben. Delujoča liberalna demokracija zahteva visok nivo socialne varnosti. Drugače rečeno, ljudje morajo imeti materialne dokaze, da je demokracija sposobna in pripravljena prepoznati in upoštevati njihova legitimna pričakovanja glede socialnih pravic, zaposlovanja, zdravstvenega sistema, izobraževanja, okolja in varnosti.

Verjetno ni treba posebej razlagati, da ti cilji niso prioriteta neoliberalne politike, ampak prav nasprotno. Ko se glede socialnih pravic zalomi in ko se vse večji del prebivalstva znajde v ekonomski in socialni stiski, podporo demokraciji hitro zamenjata negotovost in strah pred prihodnostjo. Te negativne emocije pa potem izkorišča avtoritarni populizem v svojih prizadevanjih za prevzem oblasti in preoblikovanje družbe in sveta, v katerem živimo. Nič več mednarodnega prava, nič več spoštovanja človekovih pravic, nič več solidarnosti in človečnosti, nič več svobode — samo gola in neobrzdana demonstracija moči, navznoter in navzven.

Investicije v demokratično okolje

Delujoča liberalna demokracija zahteva tudi investicije v demokratično okolje — torej v izobraževanje in druge oblike podpore aktivnemu državljanstvu in civilni družbi. Demokratične institucije ne morejo delovati brez državljanov, ki razpolagajo z znanjem, veščinami, priložnostmi in motivacijo, da aktivno sodelujejo in sooblikujejo demokratično politiko. Ne samo na volitvah. Demokracije ni brez kvalitetnih in neodvisnih medijev, ki uživajo zaupanje javnosti. Nobelova nagrajenka za mir, filipinska novinarka Maria Ressa upravičeno pravi, da v trenutku, ko v družbi ni več soglasja o dejstvih, demokracije ni več. To je situacija, s katero smo že soočeni. Namesto informacijskega okolja, v katerem bi državljani imeli dostop do kvalitetnih, na dejstvih slonečih informacij, smo soočeni z dezinformacijskim kaosom družbenih omrežij, ki ni nastal organsko in naključno, ampak kot rezultat naklepnega rušenja z jasnimi (in zelo nedemokratičnimi) ekonomskimi in političnimi interesi. Tudi rešitev ne bo prišla sama od sebe, ampak zgolj z učinkovito, tudi ekonomsko podporo kvalitetnim medijem in z izobraževanjem za medijsko pismenost.

Zaupanja državljanov v demokracijo ni brez etičnosti in odgovornosti politike, ki se v svojem delovanju sklicuje na demokratične vrednote. Dvoličnost, brezbrižnost in nemoč velikega dela zahodne politike do dogajanja v Gazi ne samo podaljšujejo trpljenje in umiranje Palestincev, temveč tudi spodkopavajo zaupanje in podporo demokraciji.

Demokracija danes ni v krizi samo zato, ker jo njeni sovražniki vojaško ogrožajo od zunaj, ampak predvsem zato, ker smo z nedoslednostjo, neučinkovitostjo in dvoličnostjo politike, ki ima sicer polna usta demokratičnih vrednot, ustvarili idealne možnosti za razraščanje nezadovoljstva, strahu, jeze in delitev, ki jih nedemokratične sile od znotraj in od zunaj spretno podpihujejo in izkoriščajo za rušenje demokratične družbe in njenih institucij v Evropi.

Dovolj defetizma!

Ne, demokracija še ni umrla. Prenehajmo z defetizmom in apatijo! To je samo voda na mlin njenim nasprotnikom. Po drugi strani pa se demokracija iz te resne krize ne bo pobrala sama od sebe. Tudi braniti je ne moremo samo s puškami, droni in tanki. V današnjem svetu je povečanje naših obrambnih sposobnosti žal nujno potrebno. Ampak dokler ne bomo prepoznali in odpravili globljih vzrokov za vse večje državljansko nezadovoljstvo nad demokracijo, ne bomo varni.

Evropskih obrambnih sposobnosti ne moremo in ne smemo krepiti samo z investicijami v orožje, ampak tudi z bistvenim povečanjem vlaganj v izobraževanje, socialno varnost, okoljsko zaščito in regulacijo digitalnega sveta in umetne inteligence. Vse to, kar bo v skladu z demokratičnimi načeli zagotavljalo njihovo spoštovanje, pa tudi razvoj gospodarstva in medijev. Vse to je tudi z varnostnega vidika tako pomembno, da bi moralo biti del investicij, ki jih od nas zahteva Nato. V tem primeru tudi ne bi smeli imeti težav, da pridemo do petih odstotkov — pa tudi krepko čez.

Če bo demokratična politika to zmogla in če bo obenem dokazala, da je pri teh najpomembnejših vprašanjih današnjega sveta sposobna delovati bolj pogumno, odločno in etično, potem smo lahko glede prihodnosti demokracije manj črnogledi. Čeprav jaz sam ostajam zelo zaskrbljen optimist.