Odštevanje do (prve) referendumske nedelje se izteka. In vemo: referendum je v Sloveniji redko samo odgovor na vprašanje, zapisano na glasovnici. To bo tudi prvo merjenje temperature po marčnih volitvah. Preizkus trdnosti nove oblasti, kondicije opozicije in predvsem sposobnosti obeh blokov, da podpornike spravita na volišča.

Na prvi pogled koaliciji kaže dobro, bolje. Zadnja raziskava Mediane je pri vseh štirih vprašanjih izmerila več odgovorov za kot pa proti. Dodatna vprašanja, s katerimi je koalicija obtežila odločanje o zakonu o parlamentarni preiskavi, so sestavljena tako, da nagovarjajo primarne politične reflekse: zakaj bi nekdo prejemal pomoč in nič delal, zakaj bi tujci odločali o naših občinah, zakaj bi morali obvezno plačevati RTV?

Zunanji izvajalci

Politično in pravno pa je najpomembnejši četrti oktobrski spopad — referendum o noveli zakona o parlamentarni preiskavi, ki so ga nasprotniki poimenovali referendum proti politični policiji. Ta je edini od vseh štirih zavezujoč in pri njem je tekma tudi najbolj odprta.

Za opozicijo (in civilno družbo) ne bo dovolj, da v javnosti ustvarja vtis nevarnosti političnega pregona. Za zavrnitev zakona potrebuje večino oddanih glasov in zavrnitveni kvorum. Opozicijske stranke, za katere se je po volitvah zdelo — z delno izjemo Levice —, da so padle v povolilni ler oz. letargijo z odtegnitvenim sindromom (od oblasti), bodo videle, kje so. Sindikati in civilna družba lahko odpirajo fronte, zbirajo podpise in nosijo kampanjo, vendar opozicijske vloge ni mogoče dolgoročno oddajati zunanjim izvajalcem. 

Agenda

Janez Janša igra znano igro. Ob jasnem kurzu, ki ga ima, na mizo polaga tudi “mrtve mačke”: RTV, tujce, socialne prejemnike, kulturne in identitetne spore. O tem se govori, ob tem se družba deli, zaradi tega se izgublja pogled na dogajanje v ozadju.

Tam pa oblast prevzema kadrovske, gospodarske, energetske in institucionalne vzvode. Medtem ko javnost razpravlja o simbolih, se razmerja moči spreminjajo pri nadzornikih, upravah, denarju in informacijah. Teče demontaža šolskega sistema. Vlada je postavljena trdno, verjetno celo bolj od Janše 1.0 leta 2004. Odhoda državnih sekretark na ministrstvu za zdravje, vrnitev Tee Košir v poslansko skupino Demokratov (ki je tudi omenjala grožnje) in umiki vidnih ljudi z vrha stranke niso nepomembni. So simptomi, da imajo Demokrati z Logarjem — ponastavljenim na tovarniške nastavitve SDS —, najslabšo perspektivo v tej vladi in nosijo največ tveganj za celoten projekt.

Toda Janševa večina ni ogrožena. Agenda napreduje hitro. Niti morebitni neuspeh na treh posvetovalnih referendumih je pravno ne bi ustavil. Rezultat bi si lahko razlagala po svoje, ga relativizirala ali uporabila za novo politično polarizacijo.

Resnejše tekme

A po oktobrski predigri pridejo novembra resne tekme: referendum o zakonu o interventnih ukrepih in lokalne volitve. Pri “razvojnem” oz. “razkrojnem” zakonu ne bo šlo za simbole, ampak za davke, prispevke, pokojnine, socialno kapico, javne blagajne in razvojni model. Padec zakona bi pomenil poraz za jedro vladnih prizadevanj. Oblast bi prikrajšal za pomemben paket ukrepov in načel njeno zgodbo o hitrosti, učinkovitosti in kompetentnosti. In ker bi zakon v primeru zavrnitve za leto dni blokiral vsebinsko nasprotne rešitve, posledic ne bi bilo mogoče odpraviti z običajnim parlamentarnim manevrom.