Kratke zgodbe Lene Kregelj pod skupnim naslovom Zato sem torej prišla opisujejo vsakdanje življenje preprostih ljudi. Celo do te mere, da nas pedantno opominjajo na vrsto detajlov, ki jih v imenu večjih težav radi spregledamo ali pa kot nekaj bistvenega ostajajo očem skriti. V središču avtoričinega pisanja so osnovni odnosi, ki se pletejo, zapletajo in včasih tudi uspešno razpletajo v službah, doma ali neredko v medprostoru spoznavanj in zmenkarij.

Lena Kregelj (1984) je pisateljica, diplomirana komunikologinja in doktorica socialne psihologije. Poklicno se ukvarja z raziskovanjem samomorov na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani. Njena najljubša oblika literarnega ustvarjanja so kratke zgodbe, ki jih redno objavlja na svoji spletni strani, v literarnih revijah in na spletnih platformah. Zanje je prejela že nekaj literarnih nagrad. Ko ne piše, se ukvarja s slikarstvom. Knjiga Zato sem torej prišla je izšla pri Beletrini.

Lena Kregelj: Zato sem prišla • Igra

Gladka kovina temnomodrega avtomobila tiste znamke, ki je draga na diskreten način, me je predrzno oplazila po nogi, ko sem se prebijala po ozki poti do velikanskih vhodnih vrat. Medtem ko sem čakala na predzadnji stopnici, sem si v naglici nanesla šminko posebne zamolklo rdeče barve, ki je malce spominjala na kri. Nekaj se je je kljub dolgoletni praksi ličenja brez zrcala zamazalo čez rob in začutila sem njeno lepkost. Ravno sem se začela otirati z rob­čkom, ko je brneč zvonec velikih težkih vrat pretresljivo naznanil, da lahko stopim naprej.

Elegantno, s počasnimi in mačje opreznimi koraki, ki so jih spremljali rezki odmevi mojih petk, sem previdno stopila na hodnik. Bil je dolg kot nekakšen tunel, ki vodi do svetišča. Na koncu poti so se odprla vrata, nič kaj hitro, ampak počasi in preudarno. Med njimi je vzravnano stal on, suveren in mrk, zlit z resnobno hladnostjo prostora.

“Prišla si.”

Skoraj neopazno sem se nasmehnila in upala, da mi bo, zadržan, kot je bil, podal vsaj roko. Namesto tega mi je slekel plašč, ki se ga je še držal januarski hlad. Hladen kot januar je bil tudi on, pa vendar so mu moji koraki vdano sledili. Vodil me je v dizajnersko oblikovano dnevno sobo, na sredi katere je stala večja miza mahagonijeve barve. To mora biti ta miza, kjer bova sedla, sem pomislila. Na njej je bila buteljka rdečega vina z zavezanim belim prtičem. Družbo sta ji delala dva vinska kozarca v obliki tulipana, sijoča in brez trohice sledov pranja.

Instinktivno sem zasedla stol, ki je omogočal pogled na celoten prostor, in se naslonila nazaj. Dajala sem videz sproščenosti, ko so mi lasje zastirali rahlo priprte oči, pramene las pa sem si malomarno metala nazaj na ramena.

Zavedala sem se svojega plitkega diha. V prsnem košu se je ugnezdila zoprna napetost in samo malo me je potolažila misel, da je bil on s tresočimi rokami videti še bolj razburjen kot jaz, čeprav je bil verjetno prepričan, da nemir dobro skriva. Ko je premišljeno zavzel položaj nasproti mene, sva si končno lahko zares pogledala v oči.

Njegove so bile prozorno modre, vodene, a prodorne. Ugotavljala sem, ali so pogled zaostrile obrvi, ki so se kljukasto risale nad vekami, ali pa je bilo to zaradi temne obrobe njegovih šarenic. Eno stran ustnic je imel privihano, kot bi izražal rahel cinizem, a je bil zanj vendarle še premalo izkušen. Odločila sem se, da gre za obrambno držo, svojevrstno vzvišenost, ki jo je občasno pomešal s prijaznim smehljajem, da bi zmehčal strogost svojega nastopa.

Pogled med nama je trajal predolgo, nenapisana pravila socialnih interakcij so narekovala, naj eden od naju že spregovori. Presenetilo me je, da zadrege ne rešuje z govorjenjem, zato sem se pustila zazibati v prijeten občutek, da mi zaenkrat nič ni treba.

“Vino?” me je vprašal in ga začel točiti v kozarec, kljub temu da mu še nisem odgovorila. Nogi sem pomaknila vstran, da sta se prikazali izpod mize. Opazil je lahko vzorec črnih najlonk. V pletenih vijugah se je plazil po mojih nogah vse višje nad koleni, dokler ni izginil pod ravno prav dolgim krilom. Eno nogo sem v ritmu lahno gugala naprej in nazaj.

Vrat steklenice je odmaknil z roba kozarca in v trenutku neopreznosti se je po mizi polila kapljica vina. Brezbrižno jo je pustil, da je izstopala na sicer brezhibno zloščeni površini. Trdo je odložil steklenico, da je zvok stekla na mahagoniju preglasno odjeknil po dnevni sobi.

“Vsaka poteza ima posledice,” je nenadoma rekel.

Zdrznila sem se in se takoj nato zavedela, da sem hipoma izgubila vso svojo naravno privlačnost. S široko odprtimi očmi sem bolščala vanj, moja ramena so zakrčeno kazila sicer vzravnano držo. Barva glasu, s katero je spregovoril, je bila nenavadna, besede je izrekel počasi, skoraj srhljivo.

“Kako to misliš?” sem izdavila.

Oglušujoča tišina se je naselila med naju, dokler na mizo ni položil svojih dolgih klavirskih prstov, na videz hladnih in koščenih. Z njimi je pobobnal po lesu, nič nervozno, zelo potrpežljivo.

Zastrmel se je vame in odgovoril: “To, da si prišla sem.”

Če ne bi bil tako resen, bi bil lahko spogledljiv. Tako pa se njegova glava ni nagnila vstran, nič se ni smehljal in svojih trdo izgovorjenih besed ni poskušal omehčati z novimi, prijetnejšimi, ki bi sprostile napeto vzdušje.

Začutila sem, da me s svojim nastopom premaguje. Bila sem popolnoma vodljiva.

“Razumem.”

Nič nisem razumela.

Odšel je od mize.

Končno sem imela priložnost, da si bolje ogledam okolico. Težke, neprosojne zavese so zastirale okna na način, ki ni dopuščal pogleda na zunanji svet. Poleg mahagonijeve mize so se v prostoru nizali robustni predmeti, kosi starega pohištva, ki so se kitili z izrezljanimi vzorci. Na večji steni se je raztezala kopija slike znane slikarke, obdana s pozlačenim okvirjem. Dišalo je po terpentinu.

Že po nekaj trenutkih se je impozantno vrnil v prostor. V štirih dolgih korakih je bil pri mizi, v rokah pa je nekaj držal. Na mizo je vrgel pravokoten predmet, da je zamolklo tlesknilo, in vprašal:

“Igraš poker?”

Znala sem igrati navdušenje in sogovorniku dati občutek, da je poseben. Če je bila situacija primerna, sem spustila tudi kakšno solzo ali dve. A vendarle igranje pokra še ni prišlo na seznam mojih znanj.

“Ne …” sem oklevajoče odvrnila.

“To je lahko prednost,” je pojasnil in se odločil namesto mene.

Gladke, še čisto nove karte je z eno potezo vzel iz ovitka. Potem jih je mešal kot rokohitrc. Očarano sem ga opazovala, saj je bilo kaj videti; dovršeni gibi so nizali snope kart znova in znova, jih premeščali, spet vtikali nazaj v kupček, dolgi prsti pa so jih v enakomernih časovnih intervalih ravnali v pravilno obliko.

Ko je končal, je položil kupček na mizo in ne da bi me pogledal, ukazal:

“Privzdigni jih.”

Z drhtečo roko sem segla nadnje in jih razdelila na dva dela, a se je desni kupček naglo podrl. Karte so se kot padajoče domine razprostrle po mizi. Zdrznila sem se in osuplo ugotovila, da me poskuša razorožiti z igranjem igre, ki jo je zagotovo obvladal. V meni je prebudil iskro jeze.

Potem sem se na stolu uporniško vzravnala in zavzela dostojanstveno držo. Z zagonetnim nasmeškom sem pospremila svoj navihani pogled in nedolžno zaprosila:

“Bi mi razložil pravila igre?”

Poezija je bilo poslušati zven njegovih besed, ko je zbrano in natančno opisoval umetnost igranja. Poudaril je, da je tisto nekaj in najvažnejše, kar pospremi golo statistično znanje o verjetnosti kombinacij kart, mešanica lahnih gest, drobnih trzljajev oči in barve glasu, s katero spregovori igralec. Zrl mi je naravnost v oči in govoril še o pomembnosti pozicije. Ni enako, ali si na vrsti prvi ali pa samo slediš.

Opazovala sem njegove roke, ki so jemale karte s kupčka, jih dvigale visoko v zrak in mi jih kazale. Še povsem sveža pikova dama je delala družbo srčevemu fantu, sledili so jima križeva dvojka, karina osmica in srčev as.

Zadnjo karto je tako pritisnil na mizo, da so mu pordeli prsti.

“To je dobra karta. Če dobiš asa, greš v igro ne glede na vse.”

Takrat sem ga za trenutek videla v drugačni luči. Njegov obraz je dobil odtenek nekakšne mehkobe, oči so mi želele nekaj povedati. Že naslednji hip pa se je zopet zbral in nizal karto za karto, pravilo za pravilom, dokler se ni, ko mi je vse povedal, naposled ustavil.

Bila sem pripravljena.

Pritisnil je gumb na glasbenem stolpu, ki je bil v neposredni bližini mize, na dosegu njegove roke. Po prostoru se je razlezla prijetna, a malce skrivnostna klasična glasba. Iz zvoka klavirja sem poskušala razvozlati, za katerega skladatelja gre, in za hip sem v melodiji zaznala zvok dežja. Je prihajal od zunaj? Ozrla sem se čez ramo, a hitro ugotovila, da zrem le v temne zavese.

Utesnjenost v prsnem košu mi je preprečevala, da bi vdihnila s polnimi pljuči. Nato sem plašno pogledala svoji karti, ki sta pravkar zadrsali na mojo stran mize. Soigralca sem ošinila s pogledom, a njegov obraz ni ničesar izdajal. Izpod ostrih obrvi je motril svoji karti.

Potem se je vse odvrtelo zelo naravno. Stavila sem in mešala karte, včasih sem ga resnobno gledala, spet drugič pa z glasnim smehom zaigrala navdušenje in igrala hitro, hlastno. Z uravnavanjem ritma igre, ko sem si občasno vzela dolge minute za premislek, sem soigralca nekoliko zmedla, a se je že naslednji trenutek zbral in zabrisal vse sledove ranljivosti. Popolnoma sem pozabila pravila igre, namesto tega sem se prepustila zvokom čudovite glasbe. Iz rok so mi polzele srčeve in pikove podobe in včasih sem jih komaj ujela v dlani ter jih odtlej trdno držala pri sebi. Žetoni so žvenketajoče padali na zloščeno mizo in sredi nje ustvarjali nenavaden kaos.

Bežno sem ošinila stensko uro in osuplo ugotovila, da igrava že dobro uro. Naslonila sem se nazaj in si vzela trenutek odmora, da si malce zbistrim misli od norega plesa kart. Na moji strani mize je bilo precej več žetonov kot na njegovi, nad čimer sem se zadovoljno naslajala.

Z vso silo sem potlačila hehet, ki je prihajal nekje z dna mojega želodca.

“Zagotovo imam začetniško srečo,” sem povedala v opravičilo, a svojo poved naglasila malce vprašalno. Prostor se je nenadoma zdel nekoliko manjši in v njem se je naselila nejevoljna tišina.

Nič ni odgovoril, da bi me s tem odrešil moje nedokončane misli. Samo pustil je, da je obvisela v zraku.

Premetavala sem karte in mrzlično razmišljala, kaj se pravzaprav greva. Spomnila sem se zagonetnih obrazov, ki sem jih včasih videla na televiziji, zakritih z očali, skrivajočih se za dolgimi bradami. Sedeli so za ovalno mizo in predano igrali svojo igro, kot da gre za nekaj najpomembnejšega na svetu. On je bil eden izmed njih! Seveda, ne razume mojih naivnih, nelogičnih potez, naglice, glasnega krohota, nepričakovanih premorov. Pred njim sem se vrtela kot vrtavka, zdaj v eno, zdaj v drugo smer, pa malo vstran in spet nazaj, in ko je najmanj pričakoval, sem se ustavila.

Nato sem se spet zavrtela, tokrat še hitreje: “Višam tvojo stavo.”

Naenkrat sem imela občutek, da vidim skozi njegove karte, njegove oči pa so moja ugibanja le potrdile. Postal je nejevoljen, na čelu se mu je zarisala globoka ravna guba.

“Oh, spet zmaga,” sem rekla mirno in tiho, da ga ne bi pretirano razburila — ali pa je bil to spet del moje igre?

Njegov prisebni pogled je takrat izginil, spremenil se je v veliko bolečino, stalila sem voščeno svečo, od katere je na koncu ostala le lužica. V soju zmage sem se zmagovalno nasmehnila in prvič v tem večeru so moje ustnice silile tako daleč narazen, da se je pokazal niz mojih zob. Z malomarno kretnjo sem si vrgla lase nazaj na hrbet, kot bi se mi zmaga ne zdela pomembna, pa vendarle sem se ravno s tem izdajala; žarela sem.

Obvladovala sem prostor, poteze, še zrak, ki sva ga v razburjenju dihala. Naenkrat je bilo vse moje, zmage so se vrstile druga za drugo. Bil je v silnem krču, vedno več časa si je jemal za vsako potezo, na njegovi strani mize pa se je kupček žetonov vztrajno manjšal.

V temačno intimo prostora se je med najino igro zalezlo še nekaj drugega, nekaj, česar si nisem uspela razjasniti. Slutnja se je zlagoma ovijala okoli mojega vratu in me ljubkovala, ko sem svojega soigralca sum­ničavo motrila z očmi. Njegovi koščeni prsti so za hip ujeli pridih miline, ali pa je to bila le senca poklapanosti zaradi poraza? Prepogosto si je popravljal pramene iznad obrvi, kot bi s kretnjami želel odgnati silovite misli. Naenkrat sem začutila naboj med nama, ki je, kljub temu da tega nisem mogla videti, orosil stekla, slika na steni je oživela v vsej barvitosti, zrak je postajal soparen in težak.

Končno sva se spet pogledala, ne da bi naju ločevala igra. V meni se je vzbudilo nerazložljivo čustvo, ki ni izviralo iz zmagoslavja ali vznesenosti nad igro, ampak iz nečesa drugega, pomembnejšega.

Takrat je vse svoje žetone počasi porinil na sredino mize in rekel:

“All in.”

Namesto da bi jih zgrabila, sem polagoma vstala in si nežno popravila krilo. Z roko, ki je še pred nekaj urami začrtala šminko na mojih ustnicah, sem podrsala po gladki mahagonijevi mizi in počasi stopila korak naprej. Približevala sem se mu, prepustila sem se najini igri, ki se še ni končala. V mislih so mi odzvanjale njegove besede: “Vsaka poteza ima posledice.” Morda sem kakšno nevede celo zašepetala.

Tedaj je nebrzdano, sunkovito vstal in me zgrabil za roko, v njegovem vodenem pogledu sem videla ogenj.

Zato sem torej prišla.