Münchenska varnostna konferenca bi nas morala zelo skrbeti. Ne samo zato, ker se je njen uradni naslov, ki je obetal dialog oz. pogajanja za mir, izkazal za čisto zavajanje. Aktivnosti zahodnih voditeljev na konferenci so tako v zvezi z vojno v Ukrajini kot z vojno v Gazi pokazale, da Zahodu ni mar za dialog.

Že v ukrajinski vojni smo videli, da je Zahod prodaja orožje. Kuje dobičke vojaške industrije. Ne goji pa dialoga. Dialoga za mir. V primeru Gaze je stvar še hujša. Zahod — vključno z EU in Slovenijo — namreč mirno gleda, kako Izrael izvaja načrtovano pobijanje Palestincev. Palestincem v Gazi je Izrael najprej ukazal, naj zapustijo severni del Gaze in se umaknejo na jug, kjer da bodo varni. Zdaj je tam več kot milijon Palestincev, ki pa jih Izrael očitno namerava v čim večjem številu pobiti.

Perspektiva Palestine

Izgovori, da gre za pripadnike Hamasa, so izviti iz trte. Izrael pobija otroke, ki prav gotovo niso člani Hamasa. Matere. Ženske. Porodnice. Novorojenčke. Bolnike. Itd. Že nekaj časa je jasno, da Izraelu ne gre za obračun s Hamasom. Čeprav tako govori. In čeprav bi jim to prišlo prav, če bi jim uspelo. Ampak v resnici gre Izraelu za to, da reducira število Palestincev v Gazi na najmanjše možno število. Da bo Palestincev po koncu vojne v Gazi tako malo, da ne bodo imeli nobenih pravic. Še najmanj pravice do lastne države.

Neglede na zaskrbljujoče stanje pa zahodni voditelji v Münchnu niso izoblikovali nobenega predloga za dialog. Niti v zvezi z Ukrajino niti v zvezi z Gazo. Kaj šele, da bi dejansko začeli dialog s Putinom ter s Hamasom in Netanjahujem. Ali da bi zoper slednjega sprejeli ukrepe, podobne tistim, ki jih zaradi vojne v Ukrajini izvajajo proti Rusiji. Namesto tega so v Münchnu odkrito pozivali k oboroževanju. Ker da bo Evropa v kratkem v vojni z Rusijo. Gre za med evropskimi voditelji očitno že uveljavljeno paranoidno idejo, da vojna z Rusijo bo. V nekaj letih. Treh do sedmih. Kar je seveda zaskrbljujoče. In zastrašujoče.

Voda, radio, baterije

Zastrašujoče je, da evropski voditelji te ideje jemljejo za čisto resnico. Namesto da bi bili zaradi lastnih paranoidnih idej zaskrbljeni. Še bolj zastrašujoče pa je, da so Münchensko varnostno konferenco evropski voditelji kot Ursula von der Leyen, Olaf Scholz itd. izrabili kot priložnost za predstavitev svojih idej o nujni militarizaciji in o pripravljenosti državljanov na po njihovem neizbežno vojno z Rusijo. Pri tem je bil verjetno najbolj neverjeten Scholz. Ki je svetoval Nemcem, naj si pripravijo zaloge vode in nakupijo radijske aparate na baterije, ker bo oboje ključno za preživetje prvih 36 ur vojne. Jedrske vojne?

Obenem pa nobenih pogovorov. Nobenega dialoga, da bi nevarnost vojne v Evropi odpravili. 

Stvar bi bila komična, če bi ne bila srhljiva. Res nas mora biti strah. Strah zato, ker se Evropa pospešeno oborožuje. In kot vemo iz zgodovine — za katero danes otroke učijo, da jo je treba pozabiti, ker za današnje čase menda ni več aktualna —, je oboroževanje Evrope, še posebej pa Nemčije, bilo praviloma vedno povezano z novo vojno.

Strah bi nas moralo biti tudi zato, ker oboroževanje podpirajo voditelji evropskih držav. Ki odkrito govorijo ne samo o tem, da mora Evropa nameniti več denarja za nakup orožja. Ampak tudi o tem, da je treba okrepiti evropsko orožarsko industrijo.

Včasih so to še prikrivali …

Nekateri sicer nismo nikoli dvomili, da so politiki v vrhovih evropske politike — recimo Ursula von der Leyen — osebno močno povezani z orožarsko industrijo. Da s svojim delovanjem skrbijo (predvsem) za njene interese. In da vodijo politiko v skladu z interesi orožarske industrije. Toda v preteklosti so te navezave vendarle prikrivali. Danes pa jih ne prikrivajo več. Evropski politiki kot podaljški orožarske industrije njene interese osebno in odkrito zastopajo. Jih javno obelodanjajo. In nas pri tem še prepričujejo, da je oboroževanje evropskih držav v našem interesu, interesu državljanov in državljank Evrope. Ne pa vojaških in političnih elit, ki z vsako vojno — tudi z vojnama v Ukrajini in v Gazi — ne samo bogatijo, ampak krepijo svoj položaj. In moč. Oboroževanje Evrope namreč koristi njim. Ne nam.

»Proti EU bogatih in privilegiranih elit«

Zato se mi zdijo letošnje evropske volitve prvič v življenju pomembne. Pomembne zato, ker sem prepričana, da bi morala slovenska civilna družba na njih sodelovati. Glas ljudstva. Slovenski »mirovniki«. In vsi ostali, ki smo še zmožni misliti s svojo glavo. Ki še premoremo zgodovinski spomin in strokovno znanje, ki ga uporabljamo za kritično refleksijo dogajanja okoli nas. Vsi mi bi morali oblikovati neodvisno listo. Predlagam delovni naslov: »Proti EU bogatih in privilegiranih elit«.

Z listo bi morali nastopiti na letošnjih evropskih volitvah v Sloveniji. In narediti vse, da v Evropski parlament pošljemo najmanj enega neodvisnega in strokovno podkovanega poslanca. Ki ne bo delal po direktivah svoje stranke. In strankarskih navez v evropskem parlamentu. Ampak bo v evropskem parlamentu odpiral ključna vprašanja državljanov in državljank EU.

Vprašanje miru in vojne je eno teh ključnih vprašanj. Kot je jasno dokazala Münchenska varnostna konferenca, mora biti vprašanje miru naslovljeno s strani njenih državljanov in državljank EU na najvišji ravni. Politične elite tega ne bodo storile. Politične elite nas vodijo v vojno. Zato moramo to storiti državljani in državljanke EU sami.

Ob tem sem prepričana, da v EU ni malo ljudi, ki še gojijo zgodovinski spomin na vojne v Evropi. Ki niso indiferentni do trenutnega oboroževanja Evrope. Ki temu trendu nasprotujejo. Prepričana sem, da so v EU milijoni ljudi, ki so proti novi vojni v Evropi. Ki bi se pridružili iniciativi za ohranitev miru. Za mirovna pogajanja glede vojne v Ukrajini. Za sprejetje konkretnih ukrepov, ki bi zaustavili izraelsko klanje Palestincev v Gazi.

Kar manjka, je samo še artikulirana pobuda, ki bi se ji tako misleči ljudje v EU pridružili. Danes je namreč jasno, da nekaterih vprašanj — predvsem vprašanja vojne in miru — ne moremo več prepuščati vladam posamičnih držav. To so preveč pomembna vprašanja, da bi jih lahko prepuščali vladam.

Sicer smo opleli

Razlogov za to je več. Naj omenim samo tri. Prvi je dejstvo, da so nacionalne vlade zaradi finančne odvisnosti od EU samo podaljški njene politike. Ker pa je EU v tesni navezi z orožarsko industrijo, tudi nacionalne vlade uresničujejo — čeprav samo posredno —, interese prav te industrije.

Drugi razlog je splošno znano dejstvo, da v vojnah praviloma umirajo navadni državljani in državljanke vojskujočih se držav. V vojnah ne umirajo politične elite. Ne umirajo vlade. Politične elite in vlade praviloma vedno poskrbijo zase. Ceno njihovih politik pa plačujejo z življenjem običajni ljudje.

Tretji razlog pa je dejstvo, da vprašanj vojne in miru nikoli ne morejo biti rešena na nacionalni ravni. Gre za mednarodna vprašanja. Vprašanja vojne v Ukrajini, vojne v Gazi in grozeče vojne v Evropi ne bodo rešena na ravni nacionalnih vlad in nacionalnih držav, članic EU. Ampak bodo rešena na evropski ravni.

Zato bi morali imeti tisti, ki vojnam nasprotujemo, tam svoje predstavnike. Sicer smo opleli.