Ker je Švica politično razdrobljena konfederalna tvorba, sestavljena iz 26 samostojnih kantonov z neposredno, od spodaj navzgor utrjeno demokracijo, imajo Švicarji zelo malo skupnih imenovalcev. Niti niso narod v pravem pomenu besede, saj so mešanica alpskih ljudi, ki govorijo štiri jezike in imajo — vsaj zadnjega pol tisočletja — dve veri, v zadnjem stoletju pa se je šestim milijonom domačinov pridružila še četrtina tujcev z vsega sveta, največ iz Sredozemlja in z Balkana.
Eden teh redkih skupnih imenovalcev je zagotovo 1. avgust, edini švicarski državni praznik. 
Prvi avgust je ljudsko praznovanje — skoraj praviloma s piknikom, pečenim mesom in ognjemetom —, ki obeležuje dogovor, sklenjen na jasi Rütli ob Vierwaldstätterskem jezeru avgusta 1291. Takrat so si namreč zaprisegli pomoč, zavezništvo in sodelovanje prvi trije kantoni: Schwyz, Uri in Unterwalden. Točen datum dogodka ni znan, vemo pa, da je bilo enkrat v začetku avgusta leta 1291.

1291 + 700 = 1991

Letošnjega švicarskega državnega praznika nisem praznoval na kakšni švicarski jasi, temveč na prazniku primerno okrašeni terasi na hrvaški obali. In ravno na ta dan sem naletel na kolumno Mihe Mazzinija z naslovom Zakaj nočemo biti Švica?.
Mazzinijeve trditve o Švici načeloma držijo, vendar je njegov zapis preveč splošen, poln stereotipov in napisan nekako od daleč. Kot če bi med znanci in na potovanju skozi Švico nabral nekaj anekdot, jih spravil v berljivo celoto ter objavil z namenom, da … — no, nisem razumel njegovega namena.

Reformacija in protireformacija

Slovencem so večji del teh 700 let vladali tuji monarhi, namreč Habsburžani. A kdo so bili predniki cesarice Marije Terezije in cesarja Franca Jožefa? To so bili švicarski veleposestniki iz kantona Aargau, ki so jih kmalu po združitvi prvih treh kantonov izgnali v Avstrijo. Švicarji že takrat niso prenašali povzpetništva ali plemiškega širjenja vpliva oblasti in posesti.
Slovenci niso imeli moči, da bi ohranili svoje srednjeveške vaške skupnosti, utemeljene na neposredni demokraciji, kakršno hranimo v spominu na obrede ob Knežjem kamnu. Švicarjem pa je uspelo takšno obliko demokratične skupnosti obdržati in razvijati ves čas do danes.
Protestantizem je v Švici imel zelo pomembno vlogo. Calvin, Zwingli in drugi reformatorji so v večini kantonov premagali katoličane in jih prisilili v sobivanje z reformirano družbo. Ta je Švici dala močan pečat.
Primož Trubar je bitko s slovenskim katoliškim klerom izgubil, zato je moral v izgnanstvo v Nemčijo. Šele tam je pisal in objavljal prve slovenske knjige.
Švicarji so po krvavih minivojnah med seboj in s sosedi — predvsem z Italijani in Francozi — na Dunajskem kongresu leta 1815 dobili nevtralnost in ozemeljsko nedotakljivost. Nekateri kantoni so se Švici pridružili še kasneje.

Kaljenje v socializmu

Slovenci smo začeli postajati narod šele sredi 19. stoletja s tabori in s spremljajočimi upori nemški prevladi v šolstvu, gospodarstvu in kulturi. Svetovne vojne 20. stoletja so Švico obšle, v tem času pa se je gospodarsko in ekonomsko razvijala in v tem stoletju po zaslugi nevtralnosti in pribežališča kapitala z vsega sveta postala ena najrazvitejših in najbogatejših držav na svetu.

Od spodaj navzgor

Zakaj v 80. in na začetku 90. let slovenski pomladniki in nekdanji komunisti niso zmogli zgraditi lastne države od spodaj navzgor? Zakaj niso iskali korenin za novo državo v vaških skupnostih in tradicijah z Gosposvetskega polja?
Če bi res želeli postati druga Švica, kot je bilo velikokrat slišati, bi morali ubrati pot, ki bi iz Slovenije v stotih ali dvestotih letih — ali v sedemstotih naredila drugo Švico. Najprej bi se morali strinjati, da so občine in dežele (ki jih še vedno ni) temeljne družbene in politične enote. Po vsej Sloveniji bi poenotili samo najbolj nujne skupne reči. Vsaka krajevna skupnost, vsak občina, kraj, mesto, dežela bi morala postati odgovorna za svoj razvoj, ki bi lahko bil tudi drugačen od razvoja druge občine, mesta, dežele … Med posameznimi enotami bi morali razvijati tekmovalnost in konkurenco. Stranke in gibanje bi se politično razvijala od spodaj navzgor. To velja tudi in predvsem za pobiranje davkov.
Vsega tega v Sloveniji ni bilo. Že kmalu po osamosvojitvi je nastala mogočna centralizirana državna tvorba, ki je moč in oblast združila v navidez dvodomnem, v resnici pa v enodomnem parlamentu, pa seveda v koalicijski vladi vsemogočnih strank in deloma v predsedniku države. Na lokalni ravni so predsednike občinskih skupščin zamenjali župani, ki so marsikje postali lokalni šerifi z veliko pooblastili.
Je to okolje, v katerem bi lahko uspešno utrjevali mlado, krhko demokracijo? Skušnjav je bilo preveč. Preveč je bilo ljudi, ki so politiko razumeli kot dokazovanje moči in premoči interesov. Tega se je začelo nabirati občutno preveč.
Trideset let po osamosvojitvi je Slovenija — kot ugotavlja Mazzini — znova pred razpotjem. Naj vendarle gre po švicarski poti? Ali naj se dokončno obrne v smer omejene, avtoritarne demokracije, ki jo zadnje čase v Evropi poosebljata Viktor Orbán in poljska konservativna desnica? V Sloveniji pa seveda Janez Janša.

Oblast so vsi

Obnašanje v prometu, odlaganje smeti in brezpogojno upoštevanje tišine po 22. uri, kar omenja Mazzini, so preveč preprosti primeri, da bi razumeli švicarsko družbo. Tudi v Sloveniji že dolgo vozi večina ljudi po predpisih, ločuje smeti v ustrezne kontejnerje in po 22. uri ne zganja hrupa v soseskah.

Politika konsenza

Mazzini točno ugotavlja, da sta obe družbi zelo egalitarni. Vseeno pa imam občutek, da v Sloveniji po nastanku lastne države nismo znali presoditi, kje so najbolj pomembne in ključne točke razvoja samostojne države. Vodilnim politikom, kakršna sta bila Kučan in Drnovšek, se je zdela najbolj pomembna politična mednarodna uveljavitev, torej članstvo v EU in v zvezi NATO, pozneje tudi v evroconi. Vzporedno s tem je potekalo razmeroma uspešno gospodarsko izvijanje iz primeža balkanskega trga …
V drugi vrsti parterja pa je politično udejstvovanje prinašalo večini starih in novih kadrov — ki so bili tako ali tako eni in isti — predvsem privilegije, lastninjenje, korupcijo in bogatenje na račun tega, kar so ljudje v nekih drugih časih ustvarjali z družbenim delom. Slovenci nismo razumeli, da bi morali tudi v novih razmerah ohraniti vrednote družbenega dela in jih prilagoditi tržnemu, kapitalističnemu družbenemu redu, kjer bi na strani lastnikov kapitala odgovornost morala premagati klientelizem in kleptomanijo. To seveda velja predvsem za privatizacijo družbenega premoženja.
Slovenci nismo razumeli, da bi lahko drugo Švico ustvarili samo s politiko konsenza, z izgradnjo države od spodaj navzgor, z utrjevanjem neposredne demokracije na vseh ravneh, s počasnim lastninjenjem družbenega kapitala, z iskanjem odgovornih in moralno čistih ljudi za politične položaje od krajevne skupnosti pa do predsednika države — ki ga sploh ne bi potrebovali, če bi izbrali švicarski model.
Če bi se zgledovali po Švici, nikdar in nikomur ne bi dovolili koncentracije velike politične moči na čelu države, vlade, mesta in vasi … Odrekli bi se predsedniku države. Vlada bi bila kolektivni organ brez predsednika. Namesto županov bi imeli predsednike občinskih svetov. Politika bi morala ostati častno in prostovoljno delo — tam nekje po osmi uri zvečer.

Brez zaveznikov

Ne delajmo si utvar. Mednarodnih zaveznikov na takšni poti Slovenija seveda ne bi imela. Švicarski tip neposredne demokracije je za politično gospodarske elite po Evropi in po vsem svetu najbolj nevarna družbena tvorba. Na politiko, v kateri vsi ljudje vsak dan odločajo o pomembnih rečeh v vasi, mestu, kantonu in državi, je težko vplivati, še težje pa je celotno prebivalstvo s podkupninami in privilegiji pritegniti v korupcijo.
Samo svež slovenski primer: Če za projekt nove vlade potrebuješ deset poslancev, jih je veliko lažje kupiti, kot če za to recimo potrebuješ dvesto tisoč anonimnih glasov.
Če bi se Slovenci odločili za švicarsko pot v samostojnost, bi bili na svetu sami. Toda če dobro razmislim: kadar je v zgodovini slovenskega naroda šlo za odločilne poteze, je bil ta narod vedno povsem sam, obdan večinoma s sovražniki.

Švicarska pot

Na švicarsko pot lahko torej Slovenci stopijo kadarkoli. Zavedati se morajo samo, da bodo poleg omenjenih mednarodnih težav največ sovražnikov našli kar doma. Med poslanci v parlamentu, v vladi, v predsedniški palači, med vodilnimi ljudmi političnih strank in gibanj, v županskem lobiju — skratka po vsej politični pahljači. V Švici je politika predvsem trajna odgovornost in dolžnost, v Sloveniji pa gre že dolgo za privilegije in koristoljubje — čemur lahko rečete tudi korupcija.
Zato v Švici 1. avgusta praznujemo vse to, kar sem zgoraj opisal. Švicarski državni praznik je spontan in sproščen. Na jasi Rütli je vsako leto ljudska zabava. Trenutni predsednik zvezne vlade — spet enak vsem drugim okrog njega — pove nekaj vzpodbudnih in kritičnih stavkov o stanju v švicarski družbi in njenem položaju v zapletenem svetu. Proslav za elito Švica ne pozna, saj tovrstne politične kvazielite sploh nima. In to že več kot 700 let.