Živimo v svetu, ki se hitro spreminja — in to praviloma na slabše. Eden od manj zoprnih trendov v tem vrtincu so popkulturni fenomeni, ki izbruhnejo od nikoder in hitro izginejo. Vmes pa so povsod. Gangnam Style, ice bucket challenge, fidget spinner — tista plastična vrtavka, brez katere si nekaj časa nismo mogli predstavljati borbe proti stresu — in druge stvari, ki jih še danes najdemo pozabljene pod posteljo ali v najbolj zakotnem kotu kuhinjskega predala. Čeprav takšno minljivost pogosto pripisujemo internetu in družbenim omrežjem, so podobni pojavi obstajali že v analognih časih.

Pred desetletji so vas na postajah podzemne železnice v zahodni Evropi redno pričakale v živopisane odeje odete skupine južnoameriških muzikantov, ki so z andskimi piščalmi in bobni razveseljevale mimoidoče. Potem so kar naenkrat izginili. Sam sem imel vedno občutek, da so zgolj postavali, kadili in se zajebavali, igrati pa začeli šele, ko sem se pojavil izza vogala — in takoj prenehali, ko sem jim izginil izpred oči. Najbrž to ni bilo res, a verjamem, da veste, o čem govorim.

“Kje si kupil te čevlje?”

Podoben občutek sem imel nekajkrat, kadar sem se v svoji profesionalni karier srečeval s političnimi predstavniki iz Bosne in Hercegovine. Recimo konec 90. let, kmalu po podpisu Daytonskega sporazuma, je v Strasbourg na povabilo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope prišla delegacija predstavnikov Bošnjakov, Hrvatov in Srbov iz BiH. Ne spomnim se več vseh imen, vem pa, da je Republiko Srbsko zastopal Momčilo Krajišnik, ki je bil znan po svojih gostih obrveh, za katere bi skorajda potreboval orožni list, in po tem, da je nekaj let pozneje moral v Haag.

Takrat sva bila v zgradbi Sveta Evrope samo dva zaposlena, ki sva razumela vse jezike delegacije. Poleg mene še Amar Osim, sin zadnjega selektorja jugoslovanske reprezentance Ivice Osima. Ker je Amar popoldne igral nogomet v bližnjem klubu, sem spremljanje delegacije prevzel jaz. Čeprav sem se jim lepo predstavil, jim očitno ni kapnilo, da razumem vse, kar govorijo. Ko smo v sejni sobi čakali na prihod parlamentarcev, so politiki iz BiH postavali, kadili (takrat se je v prostorih Sveta Evrope še lahko kadilo) in se med seboj zajebavali: “Kako kaj sin?” — “Imaš še vedno tisti vikend pri Trebinju?” — “Kje si kupil te čevlje?” In podobno. Vse skupaj je spominjalo na sceno iz filma Danisa Tanovića Nikogaršnja zemlja.

Ko pa so se odprla vrata in je vstopila delegacija evropskih parlamentarcev, se je njihovo obnašanje v hipu spremenilo. Z energijo, ki bi jim jo zavidali tudi južnoameriški glasbeniki z berlinske železniške postaje, so se politiki iz BiH začeli zmerjati in peteliniti, vsak v obrambo interesov svojega naroda. Po nekaj urah prerekanja so imeli evropski predstavniki vsega dovolj in odšli. Najprej je nastala tišina, nato pa vprašanje: “Kam gremo na večerjo?”

Sejdić-Finci

Podobnim prizorom sem bil priča tudi petnajst let kasneje, v času pogajanj, ki jih je vodil takratni evropski komisar za širitev Štefan Füle. Priznati mu je treba, da je vložil veliko energije, da bi dosegel izvajanje sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Sejdić-Finci. Strasbourško sodišče je namreč leta 2011 odločilo, da Daytonska ustava krši človekove pravice, ker kandidiranje za člane predsedstva BiH dovoljuje samo predstavnikom treh konstitutivnih narodov. Sejdić kot Rom in Finci kot Jud sta spadala med “druge” in sta se za potegovanje za najvišje politične funkcije v državi lahko obrisala pod nosom. Dolžina kolumne mi ne omogoča, da bi se spuščal v vse pravne podrobnosti tega zapletenega primera. Naj povem samo, da kljub vsem naporom sodba še danes, štirinajst let pozneje, ostaja neizvršena.

Dodik

V tistem času sem prvič srečal Milorada Dodika. Na sestanek v Bruslju je prišel z večurno zamudo, v spremstvu takratne predsednice vlade Republike Srbske Željke Cvijanović. Namesto opravičila jo je pokroviteljsko objel čez ramena in vprašal: “Ali poznate tisti vic o blondinki, ki pride v lekarno in vpraša, ali imajo test za nosečnost? ‘Imamo,’ odgovori lekarnar. Ona pa: ‘A so težka vprašanja?’”

Smejali so se predstavniki Bošnjakov, smejali so se Hrvati, Mile se je od smeha držal za trebuh. Smehljala — čeprav bolj kislo — se je tudi njegova predsednica vlade.

Kdor ugane barvo njenih las, dobi piškotek.

Car

Nazadnje sem podobno sceno doživel v Sarajevu, na sedežu predstavništva Evropske komisije. Razgovori so trajali ves dan in vso noč, v nekem trenutku, verjetno zaradi preutrujenosti, se je celo zdelo, da smo blizu dogovora. Glavni zabavljač je bil spet Dodik. Predlagal je, da se v ustavo namesto etničnega kriterija uvede teritorialno načelo: iz Federacije dva, iz Republike Srbske eden. “Zaradi mene lahko pri nas kandidira tudi Kitajec,” je rekel in se od smeha prijel za trebuh. “Če bodo moji Srbi glasovali zanj, jaz s tem ne bom imel težav.” Nato pa je odkorakal pred zgradbo, kjer so že nekaj čakali premraženi in lačni novinarji, in poslal svojega šoferja po čevapčiče za vse. “Mile je zajeban, ampak je car,” mi je s polnimi usti zaupal sarajevski novinar.

Takšne so moje izkušnje z Miloradom Dodikom. Kaj to pomeni, ne vem. Cinik bi morda posumil, da so napetosti in blokade v BiH manj posledica nerešljivih vprašanj med državljani kot pa osebnih interesov tistih, ki naj bi jih zastopali. Kaj pa vem. Bosna pač.

Na srečo imamo v Sloveniji bistveno višjo raven politične kulture in integritete. Politika je pri nas transparentna, vse povezave in zavezništva ter napetosti in razprtije pa so vsem na očeh. Hvaležni smo lahko, da nikomur ne pade na pamet zaigrati konflikt iz preračunljivosti in lastnih interesov. Saj nismo na Balkanu.