Dandanes se iz Maribora v Ljubljano ne vozim več tako pogosto kot nekoč. Na srečo. Nazadnje sem namreč doživela to, o čemer vsi poročajo: stanje v koloni na avtocesti, ki vožnjo zavleče na dve uri in več. Seveda sem zamudila. Zato sem sklenila, da se bom v prihodnje v Ljubljano vozila po stari cesti. Da bom vsaj vedela, kdaj bom v Ljubljani. Čeprav baje tudi to ni več res. Da se je bolje peljati po stari cesti, je prišlo na misel mnogim. Tako da zdaj tudi stari cesti včasih nastajajo zastoji.

Skratka: zastoji so povsod. Kakorkoli že se pelješ. Ne veš, kdaj boš v Ljubljani. In ko si tam, stojiš še na obvoznici. Kar človeka spravi ob živce. Še bolj pa te — vsaj mene — spravi ob živce govorjenje, da je to zdaj pač “nova realnost”. Da se moramo navaditi, da bomo na avtocesti stali. Ne pa se po njej vozili.

“Nova realnost” in “nova realnost”

V družbi se stalno srečujemo z “novimi realnostmi”. Biti moramo opremljeni z dovolj visoko stopnjo elastičnosti, potrpljenja, smisla za humor in še česa, da se lahko z “novimi realnostmi” za silo soočamo. Vendar mi naj bo dovoljeno pripomniti, da je med “novimi realnostmi” in “novimi realnostmi” razlika. Več razlik.

Ena od njih je, ali so “nove realnosti”, ki nam otežujejo življenje — in onemogočena mobilnost je v sodobnih družbah ne samo oteževanje življenja, ampak tudi velik ekonomski strošek —, intencionalno proizvedene. Ali niso. Če so namerne, je za njih nekdo kriv. In bi za njih moral odgovarjati. Pa ne odgovarja.

Tu se pojavi zanimiv razkorak med odgovornostjo posameznikov in odgovornostjo države. Če boste recimo kot posameznik nenamerno povzročili prometno nesrečo, boste za to odgovarjali. Posameznik za svoja dejanja odgovarja. Država pa ne. Niti v primeru, če nekaj naredi intencionalno. Država recimo lahko uniči mobilnost po lastnem teritoriju, pa za to ne bo odgovarjala. Ne ona sama ne kdo drug. Recimo ministri. Predsedniki vlad.

In to je po mojem problem. Resen problem.

Predvidljivi trendi

Ne sprejemam razlage, da na avtocestah stojimo v kolonah zato, ker imamo danes Slovenci več avtomobilov kot v preteklosti. Seveda jih imamo. A to je bil predvidljiv trend. Tudi ne sprejemam razlage, da so v Ljubljani kolone zato, ker se vsi hočemo z avtom pripeljati tako rekoč do vrat česarkoli, kamor smo namenjeni. Seveda se hočemo. A tudi to je bil predvidljiv trend. In te trende bi nekdo na ravni države moral predvideti.

Še najmanj pa pristajam na razlago, da smo za neznosne razmere na slovenskih cestah krivi Slovenci sami, ker ne uporabljamo drugih prevoznih sredstev.

Seveda jih ne uporabljamo. Ker jih ni. V Ljubljano se iz Maribora danes težko pripelješ v razumnem času z vlakom. Še težje se v večernih urah vrneš z vlakom iz Ljubljane v Maribor. Da bi se lahko iz Maribora z vlakom pripeljal do Kopra, je pa sploh misija nemogoče. Ker pač ni vlaka, ki bi vozil tako, kot vlak normalno vozi. Da torej ni treba sredi poti izstopiti z vlaka in se naprej peljati z avtobusom. Ta oblika prevoza “z vlakom” — sicer bolj znana iz neevropskih družb —, namreč ni tisto, kar sama razumem kot vožnjo z vlakom. Vožnja z vlakom je zame kot otroka socializma to, da sedem na vlak na vstopni postaji in z njega izstopim na izstopni postaji.

Gotovo bo kdo rekel, da se ne znam prilagoditi “novi realnosti”. A v tem primeru se nočem prilagoditi. Ker mislim, da ni naša naloga brezkonfliktno prilagajanje na vse “nove realnosti”, ki jih proizvede država s svojim neodgovornim delovanjem.

Uslužbenci

Zato mislim, da je treba državo in njene uslužbence klicati na odgovornost. Današnji prometni kaos je zakuhala slovenska postsocialistična država. Zaradi neustrezne politike danes nimamo letalskega prevoznika. Zaradi neustrezne politike praktično nimamo več sodobnega in delujočega železniškega prevoza. Zaradi neustrezne politike danes nimamo ustreznega avtocestnega omrežja. In zaradi nedelujoče države danes nimamo urejenega javnega prometa v mestih.

Polomija, ki se imenuje javni promet, je odgovornost države. Ne državljanov. To je zakuhala država. Ne državljani. Ki se pač moramo voziti z avtomobili povsod, ker drugače nikamor ne pridemo. To govorim iz lastnih izkušenj. Sama sem se do ukinitve večernih vlakov InterCity Slovenija vedno vozila v Ljubljano z vlakom. Na vlaku sem lahko brala, spala, opravljala administrativna dela, popravljala naloge študentov itd. Ne pa zapravljala čas za volanom zato, da nekam pridem. Z avtom sem se začela voziti v Ljubljano šele, ko je bilo to nujno. Predvsem zaradi nočnea vračanja v Maribor. Ko sem sprevodnice vprašala, zakaj so ukinili nočne ICS vlake, so mi povedale, da zato, ker niso bili rentabilni.

Naglavni greh

In to je naglavni greh države, ki ga zdaj plačujemo državljani. Slovenska država oz. konkretni politiki, ki so jo vodili, so bili vedno tako podizobraženi, da niso vedeli, da javni promet ni nikjer — niti v razvitih državah — tržna, profitonosna dejavnost. Gre za dejavnost, ki občasno in na določenih relacijah sicer lahko prinaša profit, na drugih relacijah pa je vedno nerentabilna.

A to ne pomeni, da je nerentabilne linije javnega prometa treba ukiniti. Samo slovenskim podizobraženim politikom ni jasno, da takšno ukinjanje pomeni zlom javnega prometa. Kar na koncu stane več, kot če primanjkljaje, ki ga povzroča javni promet, krije država.

To je to, kar se nam je zgodilo. Nimamo več svojega letalskega prevoznika. Ekonomisti so končno izračunali, kakšna ekonomska škoda je s tem nastala. Seveda mnogo večja, kot je bilo dofinanciranje Adrie Airways. In zaradi iste logike nimamo niti delujočega železniškega prometa.

Slovenski železniški promet je bil uničen intencionalno. Z neoliberalno mantro o neprofitnosti. Ker slovenski politiki dejansko verjamejo neoliberalnim floskulam o racionalnem delovanju prostega trga. Kljub neštetim dokazom, da so te floskule laž.

Domačija DARS 

Treba pa se je zavedati, da je za uničenjem slovenskega železniškega prometa stala tudi slovenska domačijska logika. Domačiji, imenovani DARS, je ustrezalo, da se promet koncentrira na avtocestah. To je pomenilo več cestnin. In več zaslužka zanje. Na kratki rok. DARS-u je država zavestno omogočala zaslužke. Neupoštevaje, kaj se bo zaradi tega zgodilo na dolgi rok. Posledice so prometni strokovnjaki napovedali. A jih ni nihče poslušal. Kot ponavadi. Isto se zdaj dogaja z zdravstvenim sistemom.

Mislim, da bi bilo treba začeti sodno in odškodninsko preganjati tiste, ki so zadnjih trideset let sprejemali prometno politiko na državni ravni. Njene posledice plačujemo državljani s stanjem na slovenskih avtocestah. Treba je ne samo poimensko ugotoviti, kdo je za to kriv. Ampak tudi poskrbeti, da bodo ljudje, ki so svoj politični posel opravljali slabo, nestrokovno in/ali domačijsko, za to odgovarjali. Finančno odgovarjali. Odgovarjali za rušenje deluječe družbene infrastrukture.

Me zanima, če bi Bešič Loredan še govoril nebuloze, ki jih govori, če bi vedel, da bo za to morda ob vse svoje premoženje?