Očitno živim na privilegiranem koncu Slovenije. Pa ne samo Slovenije, ampak tudi Štajerske. In ne samo Štajerske, ampak tudi Maribora. Ko je drugje divjal tornado, smo imeli nevihto. Ko je po dveh tretjinah Slovenije divjala ujma, smo mi imeli samo močnejšo nevihto.

Skratka, z našega mikro-mikro lokalnega zornega kota se ni dogajalo nič posebnega.

Zakaj to omenjam? Ne toliko zato, da postavim svojo delovno hipotezo, da je tako zato, ker nam hrbet krije Pohorje. Smo ravno toliko daleč, da vse vremenske nevšečnosti, ki se valijo s Pohorja, ne pridejo do nas. Obenem pa dovolj blizu, da smo v nekakšnem mrtvem kotu: oblake, veter in ostalo praviloma potegne čez nas. Smo pa tudi ravno toliko daleč od Drave, da nas tudi to, kar se z reko dogaja, ne doseže.

Iz vseh možnih zornih kotov

O tem, kako smo preživeli zadnjo ujmo, hočem v bistvu pisati zato, da ilustriram tezo, kako ključno se lahko mikro-mikro zorni kót loči od makro zornega kota. To razlagam svojim študentom: vsak problem je treba vedno proučiti iz vseh možnih zornih kotov. Kar med drugim pomeni: tudi takrat, ko nam je nekaj najbolj blizu, ko problem opazujemo iz mikro-mikro zornega kota, ne smemo pozabiti, kaj isti problem pomeni z makro zornega kota. Naprimer z zornega kota celotne Slovenije. Ali celotnega sveta.

V Sloveniji na zadnjo ujmo trenutno gledamo iz mikro-mikro zornega kota. Tako o njej govorijo politiki. In mediji. S tovrstnimi posnetki nas bombardirajo časopisi. Televizija. Splet. Itd. Prenašajo nam informacije o grozljivih individualnih usodah, položajih, situacijah, izgubah. S tem seveda ni nič narobe. Sploh ne. Prav je, da vemo, kakšne konkretne reči so se zgodile konkretnim ljudem. Prav je, da o svojih grozljivih izkušnjah tudi pred kamero govorijo tisti, ki o tem sploh lahko govorijo. Ker nekateri, kot smo videli, ne morejo. Prav je, da vidimo njihovo trpljenje, bolečine, solze.

V določenih trenutkih se človek sicer ne more znebiti občutka, da gre prinašalcem novic bolj za senzacionalizem kot pa za resnično zaskrbljenost. Bolj za to: “Poglejte, kakšna izjava mi je uspela, kakšen posnetek mi je uspel”, kot pa za empatično poročanje o posledicah ujme. Kar bi nas moralo skrbeti. In na kar bi morali biti pozorni.

Resne strukturne težave

Drugo, na kar bi morali biti pozorni ob slovenskem utapljanju na mikro-mikro nivo ujme, pa je makro zorni kot te katastrofe. Že res, da tega ni mogoče tako uspešno pretvarjati v senzacionalizem. A treba je vedeti, da gre za tisti nivo, ki nas bo v naslednjih letih, morda celo desetletjih kot državljane in državo ključno določal.

Naj spomnim, na kar smo zaradi ujme že skoraj pozabili: Slovenija je bila pred tem v resnih strukturnih težavah. Ne samo zaradi slabo delujočega zdravstvenega sistema, ampak tudi zaradi problematičnega delovanja drugih podsistemov. Recimo šolstva. Imela je resne težave z izobraževanjem in zaposlovanjem kadrov, ki so za državo bistveni, čeprav morda niso najbolj tržno atraktivni. (Težava, v katero smo trčili z ujmo: nimamo kadrov, ki bi jih potrebovali za obnovo.)

Slovenija ima probleme z inflacijo. Kot nemški podizvajalki se ji obetajo težave zaradi ohlajanja nemškega gospodarstva. Ima zaskrbljujoč dolg. In beg možganov. Skrb zbujajoče zdravništvo. Nedelujoči sistem javnega transporta. Iz Maribora do Kopra ni bilo mogoče normalno priti z vlakom tudi pred ujmo. Itd. Sestavljena je iz majhnih socialnih skupin, ki delujejo domačijsko. Vodijo jih partikularni interesi, v imenu katerih že vse od osamosvojitve nekatere domačije plenijo državo in družbo. Cefrajo jo na koščke na način, da je komaj še mogoče speljati kak projekt, ki je stvar občega interesa.

Začasna nevtralizacija

To zadnjo značilnost je ujma vsaj začasno nevtralizirala. Za slovensko domačijskost je namreč najvišja vrednota preživetje posameznikov. In ujma je naredila, česar slovenski politiki niso znali: zmotivirala je Slovence za sodelovanje čez plotove lastne domačije za to, da zagotovi preživetje vsem. Danes smo torej spet v eni tistih redkih zgodovinskih situacij, ko so Slovenci zmožni sodelovati tudi onkraj lastne domačije.

To je za Slovenijo velikanska socialna priložnost. Gre za situacijo, v kateri je mogoče pri Slovencih vpeljati nekaj novega. V takšni situaciji so partizani premagali okupatorja. V takšni situaciji so Slovenci oblikovali lastno državo. V takšni situaciji so vstopili v EU. In — na žalost — v Nato. To so situacije, v katerih so Slovenci zmožni nečesa, česar v normalnih situacijah niso. Da skupaj — kljub dejstvu, da pripadajo različnim domačijam — sledijo istemu cilju. In ga uresničujejo.

Trenutek odločitve

Zdaj bo odločilno to, ali se bo vlada zavedela, v kako odločilnem trenutku se je znašla. Ne gre samo za odpravljanje posledic ujme. To je seveda najbolj nujno. Toda gre tudi za to, da smo zdaj v situaciji, ko lahko kot družba naredimo zgodovinski premik.

Tega bi se morala vlada zavedati. Da je zdaj tak trenutek. Morala pa bi se tudi zavedati, da takšna situacija ne traja dolgo. Zato bi morala takoj povleči poteze, ki bodo po eni strani omogočile učinkovito odpravljanje posledic ujme. In ki bodo obenem prinesle spremembe, od katerih bi imela slovenska družba dolgoročne pozitivne rezultate.

Naprimer kaj?

Naprimer to, da kot družba preidemo od logike ekonomske racionalnosti k logiki socialne racionalnosti. (Posledic ujme ni mogoče odpraviti z ekonomsko racionalnostjo).

Ali naprimer to, da sprejmemo ustrezno zakonodajo, povezano s temi premiki. Da z zakonom preprečimo odhod zdravnikov v zasebni sektor, razen če državi povrnejo vse stroške lastnega šolanja. Po ujmi si kot država namreč ne moremo privoščiti, da ljudje v tako težavnih razmerah ne bi imeli urejenih zdravstvenih storitev.

Ali naprimer to, da končno dojamemo, da je tranzitnost Slovenije eden od njenih ključnih gospodarskih adutov. Da pri odpravljanju ujme urejanje cest, mostov in železnic vlada spozna, kako je to pomembno, in temu primerno ukrepa. V luči širše slike. Širšega učinka. Širših rezultatov.

In še bi lahko naštevala.