Demokracija — tista liberalna, ki naj bi temeljila na zaščiti individualnih pravic in svoboščin, na svobodnih in poštenih volitvah in demokratični vladavini prava — je konec leta 2024 v prekleto slabi formi. Zmanjkuje ji sape. Pa ne, da bi se ji stanje poslabšalo čez noč. Upehana je kot dolgoletni verižni kadilec. Pljuča so skoraj fuč.

V letošnjem supervolilnem letu je v več kot osemdesetih državah na svetu na volitve odšla več kot milijarda ljudi. Z nekaj redkimi izjemami so izidi šli v isto smer: tisto, ki je na oblast ponovno pripeljala Trumpa.

A njegova zmaga ni tista kaplja čez rob, ki je demokracijo pripeljala v krizo. Vrnitev slovenskega zeta v Belo hišo ni vzrok, ampak simptom in posledica tega, kar so demokrati — ne le tisti, ki se v ZDA tako imenujejo, ampak vsi, ki imajo sicer polna usta demokratičnih vrednot — dolga leta z demokracijo počeli. Klavrno stanje liberalne demokracije je samopoškodba.

Predstavniki elit

Kamali Harris in Demokratom mnogi po izgubljenih volitvah očitajo, da so postali predstavniki družbenih elit. Limuzinski liberalci. Gre za obtožbo, ki jo je do ameriških Demokratov z veliko začetnico in tistih z malo začetnico na drugih koncih sveta pogosto slišati s strani antiliberalnih populistov. Ti svojim sledilcem obljubljajo izsušitev elitističnih močvirij in centrov moči. Če poguglate definicijo populizma, bo antielitizem redno na vrhu seznama izpisanih zadetkov.

Zagovorniki liberalne demokracije ob takšnih očitkih radi zamahnemo z roko, češ, kakšen antielitizem, če ga pa furajo liki kot Trump — s podporo perverzno bogatih bogatašev. Ampak stvari niso tako enostavne. Še posebej, če gledamo iz perspektive ljudi, ki jih v današnji družbi ne moremo šteti med elito. To so tisti ekonomsko, socialno in politično marginalizirani, ki imajo (upravičeno) občutek, da so potegnili krajšo. Ti se pri odločanju, komu bodo dali svoj glas, ne zanašajo toliko na racionalno, kritično analizo vzrokov za betežnost njihove eksistence, ampak se odločajo na podlagi čustev.

Kar zadeva čustva, pa imajo na eni strani modele, ki jim zagotavljajo, da razumejo njihovo bolečino in bes, na drugi pa politiko, ki se najbolj ukvarja s tem, ali bo na njihovo predvolilno zborovanje prišla Taylor Swift.

Malo karikiram, ampak ne preveč. Demokracija je izgubila podporo delavskega razreda. Desni populistični avtoritarci se trudijo vzpostaviti diktaturo s pomočjo proletariata. Bogi Marx. Bogi proletariat.

Izgubljena podpora manjšin

Demokratične sile — ne samo v ZDA — izgubljajo podporo manjšin, ki so pogosto same tarča populističnega hujskanja, a se kljub temu obračajo k populistom. Na zadnjih volitvah je Trump prejel bistveno višjo podporo špansko govorečih Američanov in celo temnopoltih, predvsem mladih moških. Podobne trende zaznavamo v Veliki Britaniji, med potomci prišlekov z Indijskega polotoka in mladimi temnopoltimi Britanci. Za mnoge med njimi danes vzornik ni Nelson Mandela, ampak Andrew Tate.

Populistični avtoritarci pa ne pridobivajo podpore samo med mladimi moškimi, ki v njihovem toksičnem mačizmu iščejo uteho za lastne frustracije. Na večini zadnjih volitev smo bili priča tudi premiku v skrajno desno na strani mlajših volivcev. Demokrati izgubljajo zaupanje in podporo mladih. Ker imajo občutek, da se demokratom fučka za njihovo prihodnost.

Trumpova zmaga je bila za mnoge šok, čeprav v resnici ni šlo za presenečenje. A morda še večjo škodo od njegove vrnitve v Belo hišo povzroča odziv političnega in ekonomskega establišmenta. Ta je do tistega usodnega prvega novembrskega torka na vse pretege zagovarjal demokratične vrednote in kritiziral Trumpov avtoritarni populizem. Na volilni izid so čez noč reagirali tako, da so se začeli serijsko prilizovati novemu šefu. Eni v Mar-a-Lagu, drugi v Parizu. Priča smo patetičnemu fehtanju pozornosti in uslug. Zvestoba demokratičnim vrednotam je novi ljubezni zgolj v napoto.

Spravaši — kot najbolje znam prevesti angleško besedo “appeasers” — so po besedah Winstona Churchilla ljudje, ki hranijo krokodila v upanju, da jih bo požrl zadnje.

Demokracija izgublja dostojnost in verodostojnost.

Grozljivi števec smrti

In tako pridemo do krvavega spektakla v Gazi. Do grozljivega števca žrtev med civilisti, med otroci, ki se vrti in vrti in se ne ustavlja. Deset tisoč, dvajset tisoč, trideset tisoč, štirideset tisoč … Zdi se, da smo se navadili na grozo in se ji nekako prilagodili. Ko gredo številke v tisoče, postanejo statistika. Razen za ljudi v Gazi. Ti se ne morejo navaditi in prilagoditi. Lahko samo poskušajo nekako preživeti. Mnogim ne uspe. Svet reagira z mehaničnim ogorčenjem in puhlicami o sočutju z žrtvami. Števec se vrti naprej. Brezbrižnost, otopelost, nemoč politike. Brezbrižnost, otopelost, nemoč demokracij.

Kaj se bo zgodilo v letu, ki je pred nami, lahko le ugibamo. Rad bi bil optimist, a je težko. Upam, da bo umiranja konec. Posledice pa bodo ostale. Posledice bodo čutili Palestinci, ki jim ni ostalo skoraj nič, razen na tisoče grobov. Čutili jih bodo Izraelci, ki jim “varnostne operacije” prinašajo vse prej kot dolgoročno varnost. Čutili jih bodo Judi po vsem svetu, ki so že danes izpostavljeni naraščajočemu antisemitizmu.

Če vsakršne kritike izraelske politike ne moremo in ne smemo pavlovljansko označevati z antisemitizmom, to še ne pomeni, da poleg mnogih upravičenih obsodb Izraela ni tudi takšnih, ki gredo čez rob in niso nič drugega kot golo sovraštvo do Judov. Posledice bomo trpeli vsi. Akumulacija trpljenja vedno pripelje do akumulacije sovraštva, ta pa se prepogosto nadaljuje v nasilje. Na Bližnjem vzhodu in ne le tam.

Tragedija, prvič in drugič

Nepripravljenost in nezmožnost večine zahodnih držav, da izraelsko početje odločno obsodijo in zaščitijo palestinsko prebivalstvo, povzročata ogromno, morda nepopravljivo škodo v odnosu ljudi do politike in demokratičnih institucij. Podporo tistih, ki so jih zapeljale sirene avtoritarnega populizma, so liberalne demokracije že izgubile. Zdaj se na vse kriplje trudijo, da bi izgubile še zaupanje vseh ostalih.

Zdi se, da se zgodovina ponavlja. Prvič kot tragedija, a tudi drugič kot tragedija. Farsa sta samo naša brezbrižnost in dvoličnost. Demokracija izgublja človečnost. In brez človečnosti ni demokracije.