Naša življenja se bleščijo na družbenih omrežjih. V svetu, ki ga tam razkazujemo, je vse lepo in prijazno. Tam smo srečni in zadovoljni. A digitalni svet — svet pričakovanj — je tudi svet, oblikovan po podobi drugih. Obenem je tudi svet skrajnosti. Po eni strani prikazujemo svoja življenja kot idilo in z uspehi potrjujemo svojo pomembnost. Po drugi strani pa je to tudi svet mračnih in težkih preizkušenj in skrajnih dejanj, ki jih z objavljanjem normaliziramo.

Instagram farsa

V teh dneh spet poslušamo obtožbe na račun podjetja Meta, da na Instagramu aktivno pomaga pri razširjanju vsebin, ki spodbujajo samopoškodovanje. Meta sicer zatrjuje, da odstrani približno 99 odstotkov škodljivih vsebin, še preden jih uporabniki prijavijo.

Toda nedavna danska raziskava je pokazala, da to ne drži. Organizacija Digitalt Ansvar (Digitalna odgovornost) je ugotovila, da v enomesečnem poskusu ni bila odstranjena niti ena škodljiva slika. Raziskovalci so na Instagramu odprli lažne profile posameznikov, starih 13 let, ki so delili 85 objav z vsebinami samopoškodovanja. To je vključevalo tako spodbujanje samopoškodovanja kot objavljanje krvi ter različnih načinov hudih samopoškodovanj mladostnikov.

Govorjenje Mete o učinkovitih načinih odstranjevanja škodljivih vsebin s pomočjo umetne inteligence in o skrbi za uporabnike platform je čista farsa. Danski eksperiment je celo pokazal, da Instagramov algoritem aktivno pripomore k širjenju samopoškodovanja, namesto da bi take vsebine zaviral.

Kar hočemo biti

Situacija je paradoksalna. Čeprav živimo v družbi, ki nas nenehno opozarja na nevzdržnost sovražnega govora, spodbuja politično korektnost in skrb za manjšine in se zavzema za prijaznost, strpnost in solidarnost, pa po drugi strani dovolimo, da neko podjetje omogoča širjenje mladostnikom škodljivih vsebin. Izprijeno in dvolično je govoriti o skrbi za drugega, obenem pa tolerirati razkroj v digitalnem okolju.

Nobeno družbeno omrežje ni imuno na škodljive vsebine, tudi če spodbujajo idealizirane predstave o nas. Toda omogočanje mehanizmov za varovanje in zaščito uporabnikov se mora začeti v realnosti. Mi pa se obnašamo, kot da so naša digitalna in realna življenja nepovezana. To je do neke mere razumljivo, saj smo kot digitalni osebki drugačni od tistih, ki živimo tuzemsko življenje. Včasih celo digitalno drugačni. Digitalni jaz je pogosto idealizirana verzija realnega jaza. Na družbenih omrežjih smo tisto, kar hočemo biti. Takšni, kot hočemo biti v očeh drugih.

Naše zemeljsko življenje

Prestopanje iz digitalnega sveta v realnega pa seveda prinaša tudi posledice. Če nam digitalno ne nudi dovolj zadoščenja, smo lahko v resničnosti nesrečni in jezni. S pomočjo digitalnega življenja spreminjamo tudi življenje tukaj in danes. Posledice objavljanja samopoškodovanj so fizične posledice. To zaznamuje in preoblikuje naša življenja. Besedam in podobam, objavljenim na družbenem omrežju, sledijo resnična dejanja v našem zemeljskem življenju.