V zadnjem tednu sta se zgodili dve stvari, ki sta potrdili mojo delovno tezo, o kateri sem pisala že pred desetletjem v Zablodah postsocializma. Ta se glasi: v slovenskem postsocializmu je prišlo do nesrečnega spoja dveh ključnih skupin kulturnih dejavnikov, ki bistveno opredeljujejo naš vsakdanjik v postsocialistični družbi — namreč spoja med neoliberalno ideologijo in slovensko socialno in kulturno tirnico.

Prva skupina dejavnikov je relativno nova, saj je bila neoliberalna ideologija kot vladajoča ideologija sistemsko uvožena šele s koncem socializma. Prav zaradi spoja z zgodovinsko vzpostavljeno slovensko socialno in kulturno tirnico je dobila dimenzije in značilnosti, ki jo v vrsti elementov delajo še bolj nečloveško, kruto in okrutno, kot je neoliberalizem v zahodnih kapitalističnih družbah. To je sicer mogoče opaziti tudi v drugih postsocialističnih družbah. 

Na prvi pogled

Druga skupina kulturnih dejavnikov — torej slovenska zgodovinsko vzpostavljena socialna in kulturna tirnica — pa seveda ni nova, saj se je oblikovala in uveljavljala skozi celotno zgodovino naših prednikov, torej od priselitve Slovanov na današnje slovensko ozemlje.

In čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za dva zelo različna ideološka in kulturna sklopa, ki sta si zelo oddaljena tako časovno kot ideološko, imata nekaj skupnih potez, ki so jima omogočile sintezo. Ta pa je povzročila vrsto neprijetnih, celo pošastnih značilnosti, ki jih lahko opazujemo v vsakdanjem delovanju današnje slovenske družbe.

O prvem primeru je bilo govora prejšnji teden v zadnji Tarči. Iz oddaje je bilo razvidno, da v Sloveniji obstaja organizirana trgovina z ljudmi. Ne (samo) z ženskami za prostituiranje. Ampak z ljudmi obeh spolov za poceni in brezpravno delovno silo za slovenska podjetja. Za slovenske podjetnike.

Edina logika

O podjetnikih poslušamo družbeno in medijsko organizirane slavospeve. Da so oni edini, ki v slovenski družbi nekaj proizvajajo. Vsi drugi smo lenuhi. Zabušanti. Neproduktivni odžiralci njihovega težko prigaranega denarja. Itd.

Slavilci seveda pozabijo omeniti, da je videz delavnosti mogoče vzdrževati samo zato, ker podjetniki — kot edini sektor, ki bojda nekaj dela in ustvarja — ne plačuje dela ljudi v tistih sektorjih, ki odžirajo njihov težko prigarani denarja. Recimo, ne plačujejo dela učiteljev, srednješolskih profesorjev, univerzitetnih profesorjev za delo, ki ga opravljajo, da bi podjetniki sploh dobili delovno silo, ki jo potrebujejo. Isto velja za neplačevanje dela uslužbencev, ki delajo v drugih sektorjih. Njihove storitve so edinim ustvarjalcem vrednosti v gospodarstvu dostopni zastonj. Skoraj zastonj. Zdravstvo. Javni promet. Itd.

Že v tej percepciji podjetnikov oz. gospodarskega sektorja je prisotna precej nesrečna sinteza elementov neoliberalizma in slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice. Edina logika je neoliberalna logika ekonomske racionalnosti, kombinirana z uveljavljenim razumevanjem dela, ki je v skladu s zgodovinsko pogojeno socialno in kulturno tirnico samo fizično delo. Umsko delo ni delo. Itd. 

Mera je polna

Še bolj pa je ta ponesrečena sinteza vidna v njihovem ravnanju z delavci nasploh. Ki po neoliberalni logiki veljajo za strošek. Ki ga je treba zmanjšati na minimum. Zato je jasno, zakaj zaposlujejo tuje delavce. Po možnosti iz neevropskih držav. Ker so cenejši. Ker ne poznajo svojih pravic. Zato jih je mogoče izkoriščati do te mere in na take načine, kot slovenskih delavcev ni mogoče izkoriščati.

In čeprav so številni zaposlovalci izumili najrazličnejše načine, kako izkoriščati tudi slovenske delavce — da jim uradno plačujejo zgolj minimalno plačo, ostalo pa po možnosti pod mizo, ali jim kršijo njihove temeljne, sicer sindikalno zagotovljene pravice itd. —, so delavci iz oddaljenih držav za zaposlovalce pač cenejša izbira. Delavci najprej plačajo delodajalcem več tisoč evrov, da jih sploh pripeljejo v Slovenijo in zaposlijo. Nato pa jih ti tako rekoč zasužnjijo. Bivajo v nečloveških razmerah. Ki jim jih delodajalci zaračunavajo. So brez osebnih dokumentov. Ne znajo jezika. Ne razumejo sistema. Niti svojih pravic. Itd. Delodajalci pa od njih zahtevajo, da opravljajo vse. Od dela v proizvodnji do dela pri njih doma, na vrtu itd. Domov se ne morejo vrniti, saj nimajo ne dokumentov, ne denarja.

Da je mera polna, zdaj kaže, da ne gre samo za neoliberalno logične, domnevno celo moralne prakse. Ker delodajalci s tem povečujejo zaslužek. Gre tudi za družbeno organizirane prakse, v katerih naj bi sodelovala slovenska ministrstva. Vsaj tako, da zoper tovrstno delovanje slovenskih podjetnikov ne ukrepajo. Obstaja celo sum, da ministrstva v teh praksah sodelujejo tudi drugače. Bolj aktivno. 

“Naši” in “nenaši”

In kako so te prakse povezane s sintezo neoliberalne ideologije in slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice? Na več načinov. Najprej tako, da je najvišja vrednota lastno preživetje, za katerega je dovoljeno narediti vse. In kot vidimo, je za doseganje dobrobiti podjetnikov, ki izkoriščajo tako rekoč zasužnjeno delovno silo iz neevropskih družb, dovoljujeno vse. Država, vlada, ministrstva — vsi mižijo. Ne samo na eno oko. V bistvu so kar oslepeli. Trajno. Minister Mesec pa nič.

Druga nesrečna sinteza pa je dejstvo, da se v slovenski zgodovinsko vzpostavljeni socialni in kulturni tirnici ljudi deli na pripadnike moje skupine. Skupine “mi”. Torej na “naše” in na ostale. “Nenaše”. Za katere veljajo drugačna pravila kot za “naše”. “Nenaši” veljajo za ljudi nižje vrste, s katerimi je ne samo dovoljeno, ampak tudi pričakovano in moralno ravnati slabše kot z “našimi”. Svetovni neoliberalni trg delovne sile, ki našim podjetnikom dostavlja delovno silo iz neevropskih družb, se odlično ujema z razumevanjem “nenaših”v slovenski tirnici. Ker delavci iz neevropskih družb niso “naši”, je primerno, pričakovano in moralno z njimi ravnati slabše, kot z “našimi” delavci. Hkrati pa to izboljšuje gospodarske rezultate. Torej preživetje podjetnika. In krog je sklenjen.

Cilj posvečuje sredstvo

Še en primer sinteze neoliberalne logike in tradicionalno slovenske socialne in kulturne tirnico pa je bil prejšnji teden poslanec na strehi slovenskega parlamenta, ki je grozil s samomorom. Čeprav bi ta primer zahteval kolumno zase, naj samo pripomnim, da je to bila jasna demonstracija enega od moralnih principov, ki ga najdemo tako v neoliberalni ideologiji kot v slovenski tirnici. Gre za načelo, da “cilj posvečuje sredstvo”. Treba je uporabiti vsa sredstva za dvig ljudskega gneva nad vlado. Tako in zato, da bo padla. Da bo odstranjena. Amen.