Medijsko okolje je spričo poplave informacij in pomanjkanja naše pozornosti vse bolj brezobzirno, občinstvo pa vse bolj otopelo. Kopičenje platform in množična produkcija vsebin nas puščajo vse bolj prazne in nezadovoljne. Študentom kar naprej govorim, da je njihova dolžnost, da spremljajo različne medije in medijske platforme, da iščejo in primerjajo različne objave in mnenja. In da naj bodo še posebej pozorni na to, ali mediji res poročajo o dogajanju ali pa samo izražajo mnenja.

Zavedam se, da je danes to težko, zelo težko. Iskanje informacij je časovno zelo potratno, obenem pa tudi nimamo zagotovila, da so informacije resnične. In četudi študente prepričujem, da morajo biti informacijsko opolnomočeni, se zavedam, da nimajo prave volje za iskanje resnice. Obupali so. Pot do resnice je predloga. Zaupanje v tako imenovane resne medije je preveč načeto, da bi še lahko veljali za branik resnice, objektivnosti, verodostojnosti.

Globalni trend

To seveda ni samo slovenska posebnost, ampak je globalni trend. Temu smo priča povsod. Niso samo mladih tisti, ki ne zaupajo medijskim informacijam. Tudi starejši, ki so bili včasih lojalno občinstvo, temu ne zaupajo. Pred dnevi sem zasledila besede Guardianovega urednika in kolumnista Simona Jenkinsa, ki je zapisal, da “informativni program ne obstaja več”: “Imamo samo še tabloidno televizijo, ki ponuja grozljivo voajerstvo in poenostavljen spektakel.”

To je dokazoval na primeru grozljivih posnetkov iz Gaze. Televizije pogosto napovedujejo posnetke z besedami, da so posnetki “lahko za nekatere ljudi preveč travmatični” — a takšne napovedi ne odvračajo gledalcev in obiskovalcev spletnih platform. prej nasprotno. Vsebine seveda najbolj pritegnejo občinstvo, če intenzivno apelirajo na naša čustva. In grozljivi posnetki iz vojn so kot nalašč za to, da spodbujajo našo jezo, žalost, bes, nemoč … — in nič drugega.

Manj zanimivo

Pomembno je, da mediji prinašajo poglobljene razprave in različne poglede ter temeljite informacije in podatk. Toda vse to zbrati in procesirati za objavo je dolgotrajno in drago. Predvsem pa je manj zanimivo kot krvavi posnetki iz Gaze ali še nedavno iz Ukrajine (na katero smo skorajda pozabili).  

Odgovornost medijev je bistveno večja, kot smo si pripravljeni priznati. Moč informacije je od nekdaj bila in bo tudi v prihodnosti izjemna. Senzacionalistični pristop pa je seveda samo iskanje pozornosti. To ni opolnomočenje državljanov.

Pred kratkim je bila objavljena Unescova globalna raziskava o vplivu dezinformacij in sovražnega govora. Zajela je šestnajst držav, kjer bodo v letu 2024 volitve, in pokazala, da je kar 87 % uporabnikov prepričanih, da dezinformacije vplivajo na prihajajoče volitve. Zaskrbljujoč je tudi podatek, da se ne več ne manj kot 94 % uporabnikom zdi, da jih mediji pogosto zavajajo.

Zakaj vse črno?

Ko clickbait postane merilo zanimivosti in objavljivosti in ko je zaupanje v medije porušeno, je veliko vprašanje, ali spremljanje informacij še sploh prispeva k opolnomočenju državljanov. Z več informacijami se lahko res seznanimo še s kakšnim mnenjem več. Toda kako bo to vplivalo na naše mentalno počutje?

Psihologi nam znajo pomagati, ko se soočamo s težkimi osebnimi situacijami in zaskrbljujočimi informacijami. Nihče pa nam ne zna pomagati, ko se odzivamo na množico tragičnih ali nasilnih, pa tudi škandaloznih in naravnost bedastih novic, ki smo jim podvrženi vsak dan.

Se sprašujete, zakaj mladi vidijo svojo prihodnost tako črno? Se sprašujete, odkod to pomanjkanje empatije v družbi? Ob tolikšni količini takšnih informacij si tudi sama težko predstavljam bolj optimistično in prijaznejšo družbo.