Janša gre vedno še nekaj korakov dlje, kot bi si človek lahko predstavljal v najbolj mučnih nočnih morah. To je ena od njegovih preverjeno delujočih in uspešnih strategij. To strategijo so mnogi v vsakdanjem življenju prevzeli in jo enako uspešno kot on uporabljajo za učinek presenečenja, šokiranja sovražnika.
Janša je že večkrat dokazal, da vidi življenje kot vojno. Kar je skladno z njegovo obramboslovno izobrazbo in obramboslovnim umom. Morda bi bil odličen vojak. Ali general. Vendar je zaradi stalnega napadanja sovražnika problematičen politik.
To svojo strategijo je znova dokazal s komentiranjem poboja šolarjev v Beogradu. Razlog za tragedijo je pripisal svojemu utelešenju sovražnika. Sovražnik so zanj seveda partizani.
Vse zlo na tem svetu
Po Janševem mnenju so partizani krivi za vse zlo na tem svetu. Posredno. Ali neposredno. Dobro, tu so še Murgle. A te so tako ali tako podaljšek partizanov.
Skratka, poboj v beograjski osnovni šoli je torej po njegovi oceni neposredna krivda partizanov. Kot je razložil v javnem komentarju dogodkov, je razlog za poboj v dejstvu, da se nekateri fantje igrajo partizane in v tej igrici med drugim simulirajo ubijanje. Vse skupaj je podprl s slikovnim gradivom.
Ta razlaga je že sama po sebi dovolj problematična. Ker ne vzdrži strokovnega preverjanja. Toda Janša je šel — pričakovano — še korak dlje. Tudi ta dogodek je brezsramno izkoristil za politično obračunavanje z levim spektrom slovenske politike. Še posebej z Levico.
Da je bila Janševa politična zloraba pobitih beograjskih osnovnošolcev samo manipulacija, bo jasno vsakemu človeku z minimalno dozo zdravega razuma, če se bo vprašal: kakšen vpliv imajo svetovnonazorska in politična stališča slovenske stranke Levica na socializacijo in vzgojo srbskih otrok?
Odgovor je jasen: nobenega.
Sprevračanje dejstev
A zdi se, da popolna nepovezanost Janševe izjave z dejstvi na slovenski desnici ne moti nikogar. Seveda ne. Dogodek jim je — ravno nasprotno — prišel prav za še eno politično manipulacijo in motivacijo vseh, ki v Sloveniji sovražijo partizane. Gre za isto logiko in isto politiko, ki v okviru drugih sovraštev povezuje in motivira Janševe podpornike. To je sovraštvo do vsega levega, levičarskega. To je sovraštvo do beguncev. Sovraštvo do migrantov. Sovraštvo do pripadnikov LGBT skupnosti. Sovraštvo do vseh drugih, drugačnih od Janševih sledilcev.
Koliko učencev in učiteljev bo moralo umreti, da bodo postsocialistične družbe razumele, da poboji v šolah niso povezani s socialistično preteklostjo, ampak s postsocialističnim potrošniškim kapitalizmom, ki ga v teh družbah še vedno idealiziramo kot rešitev za vse probleme?
Problem pa ni samo to, da JJ po novem tudi dogodke v drugih državah uporablja za netenje sovraštva kot kohezivne sile slovenske desnice. Čeprav to ni nič čudnega. In tudi ni nekaj, česar še ne bi videli. Tako kot pri drugih posnemovalcih Janševih strategij gre za doseganje lastnih ciljev s kakršnimikoli sredstvi. Če pripomore, da dosežejo svoj cilj, je laž ne le dopustna, ampak tudi dobrodošla.
Isto velja za sprevračanje dejstev. Za jemanje dejstev iz konteksta. Za načrtno manipuliranje. Za negativno stigmatiziranje drugih. Za obtoževanje drugih za reči, ki jih nikoli niso naredili. Ampak jih je v resnici morda naredil sam JJ. Itd. Za aktiviranje lepila sovraštva je dovoljeno vse. Da je le mogoče z vsemi sredstvi doseči zastavljeni cilj. Omenjeno sovraštvo do fantazmagoričnih partizanov je samo še ena konkretizacja te logike. Čudi samo, da so umanjkale Murglje.
Srbija, Slovenija in ZDA
Poleg omenjenih Janševih moralno-etičnih in političnih zlorab pa je vsaj toliko problematično kot same zlorabe tudi dejstvo, da se o strokovno dokazanih dejstvih, povezanih s ubijanjem v šolah, v Slovenji nikakor ne moremo začeti pogovarjati izven konteksta zdravorazumskih “razumevanj”, pogojenih z različnimi okusi o različnih tipih socializacije in vzgoje. Ki jih navdušeno in celo dogmatično zadrto začuda prakticirajo tudi številni strokovnjaki.
O pobojih v šolah in njihovih vzrokih je namreč že veliko znanega. Seveda ne o pobojih v Sloveniji. Ali v Srbiji. Ampak o pobojih na šolah, ki se že desetletja dogajajo v ZDA. In čeprav ugotovitev raziskav iz enega kulturnega in družbenega okolja ne moremo avtomatično prenašati v druga okolja, je nekatere ugotovitve mogoče upoštevati meddružbeno. In medkulturno. To velja za vse procese in probleme, tudi za poboje v šolah.
Popolna nepovezanost Janševe izjave z dejstvi na desnici nikogar ne moti. Seveda ne. Poboj v Beogradu jim je prišel prav za manipulacijo več in motivacijo vseh, ki sovražijo partizane. Gre za isto logiko, kot v okviru drugih sovraštev povezuje in motivira Janševe podpornike.
Zadnja potrošniška faza
Med dejstvi, ki veljajo meddružbeno in medkulturno, je v zvezi s poboji v šolah najpomembnejše tisto, da gre za fenomen, ki se je razbohotil v zadnji potrošniški fazi kapitalizma. Zato se širi skupaj s kapitalizmom. Ko smo v postsocialistične družbe — kot neoneokolonije — uvozili sodobni potrošniški kapitalizem, je bilo jasno, da je samo vprašanje časa, kdaj se bodo skupaj z njim pojavili tudi poboji na šolah.
Ne, ne, za poboje v šolah nikakor niso krivi partizani. Ampak zahodni, idealizirani, tako zaželeni in oboževani potrošniški kapitalizem. V ZDA nikoli ni bilo partizanov. Pri pobojih pa vseeno prednjačijo.
Poboji v šolah tudi opozarjajo na nekaj značilnih pravil, ki bi jih bilo dobro upoštevati v vseh postsocialističnih državah. Tudi v Sloveniji.
Otroci, ki ubijajo, pogosto ne izhajajo iz okolja, kar tradicionalno velja za socialno problematično (droge, alkoholizem, prostitucija itd.). Taki otroci pogosto izhajajo iz navidez urejenih družin srednjega sloja, v katerih na prvi pogled ni nič narobe. Imajo relativno lagodno življenje. Socializirani in vzgojeni so bili v okviru narcisistične socializacije. Nihče jim ni vsiljeval nesmiselnih pravil in reda. Izhajajo iz okolja, kjer tradicionalne avtoritete ne obstajajo več. Probleme, ki jih imajo, rešujejo v okviru tako imenovane terapevtske mentalitete. Navidez je vse lepo in prav.
A na koncu je vse narobe.
Narobe pa je zato, ker taka socializacija in vzgoja zaradi pomanjkaja avtoritete in kazni pri otrocih otežujeta, če ne celo onemogočata razvoj socialnih veščin ter vesti in empatije. To so značilnosti, brez katerih posameznik v odnosih z drugimi ne ve in ne razume, da so tudi ti drugi posamezniki ljudje. Ne pa stvari.
V virtualni realnosti se otroci seznanijo tudi s takimi vrstami, oblikami in intenzitetami nasilja, s katerimi se v dejanskem življenju človek ne sreča. Oni pa se v virtualnosti z vsem tem ne samo redno srečujejo, ampak se tudi naučijo, da takšno nasilje ni nič problematičnega.
Virtualna realnost
Druga skupina značilnosti, povezanih s poboji v šolah, pa je dejstvo, da otroci, ki pobijajo, veliko časa preživijo v virtualni realnosti, kjer se ob igranju različnih računalniških igric naučijo, da je pobijanje neproblematično. V virtualni realnosti se seznanijo tudi s takimi vrstami, oblikami in intenzitetami nasilja, s katerimi se v dejanskem življenju človek ne sreča. Oni pa se v virtualnosti z vsem tem ne samo redno srečujejo, ampak se tudi naučijo, da takšno nasilje ni nič problematičnega.
Ko se zgoraj omenjeni (in neomenjeni) rezultati narcisistične socalizacje in bivanja v virtualni realnosti sestavijo, dobimo značilno pojavo šolskega ubijalca, ki na prvi pogled po ničemer ne izstopa in ni v ničemer problematičen.
Dokler ne pride v šolo in začne streljati.
Vprašanje je torej: koliko pobojev se bo moralo zgoditi v postsocialističnih družbah, da bomo o tem fenomenu začeli resno razpravljati? Ga proučevati? In proti njemu ukrepati? Koliko učencev in učiteljev bo moralo umreti, da bodo postsocialistične družbe razumele, da poboji v šolah niso povezani s socialistično preteklostjo — s katero v teh družbah refleksno povezujemo vse, kar je slabo —, ampak s postsocialističnim potrošniškim kapitalizmom, ki se ga v teh družbah še vedno idealizira kot rešitev za vse probleme? Kako dolgo bomo v imenu kapitalistične politične korektnosti gledali, kako umirajo otroci v šolah?