Ta pica se ne nastavlja kot žalostna hotnica …
Če romana ali vsaj črtice o nezgrešljivem povolilnem občutju še ni, ga bo pa treba spisati. O tem nezavidljivem privilegiju demokratičnih družb. Hah, kako smo se pustili nategniti! Pa ne zato, ker bi izvolili ne vem kakšnega kaštrona, ampak zato, ker smo dejansko verjeli, da gre za to. Da se nas vse skupaj nekako dotika. Dejansko smo se pustili zapeljati v igro, ki je za politike najbrž čisto zabavna. V to družabno igro za odrasle. Žalostno družabno igro.
Nadaljevanje je na voljo naročnikom
Naročite se na Fokuspokus in preberite celoten članek.
Če ste že naročnik, se prijavite.