Če romana ali vsaj črtice o nezgrešljivem povolilnem občutju še ni, ga bo pa treba spisati. O tem nezavidljivem privilegiju demokratičnih družb. Hah, kako smo se pustili nategniti! Pa ne zato, ker bi izvolili ne vem kakšnega kaštrona, ampak zato, ker smo dejansko verjeli, da gre za to. Da se nas vse skupaj nekako dotika. Dejansko smo se pustili zapeljati v igro, ki je za politike najbrž čisto zabavna. V to družabno igro za odrasle. Žalostno družabno igro.

No, zdaj je tega konec. Oziroma bolje: zdaj je spet vse postavljeno na svoje mesto. Politiko politikom, ostalim pa mir.

Ko si lačen

To je tako kot s pico. Ko si lačen in ko predte postavijo mamljivo pico, na kateri se sir kar topi. Ta pica je nekaj čisto drugega od te iste, malo prevelike pice že čez slabo uro. Nekoliko hladna se ti nastavlja kot kakšna žalostna hotnica. To je ta povolilni občutek, s katerim se je že pred nastopom moderne demokracije najbrž morala ukvarjati kar lepa četa duhovnih avtorjev. Kako se lesk stvari in lesk teles spreminja glede na položaj v skušnjavčevi drami. Ista stvar, pa vendar povsem drugačna.

Tako je tudi z vsemi temi plakati, ki naj jih za božjo voljo čim prej odstranijo. Ta spomin na neko iluzijo. Ne toliko na iluzijo, da bo vse drugače, ampak o tem, da je vse to pomembno. Zvabili so nas v izposojo naših čisto pravih, osebnih upanj.

Ah, aristokratskost, modrost in vzvišenost monarhij … Mea culpa, mea maxima culpa …

Že dan po vrhuncu, ko se je izlilo, kar se je imelo izliti, je vse skupaj nekoliko bolj žalostno. Tudi v pozitivnem smislu. Neusodno, počasno, nepolitično, vsakdanje, trezno, stvarno, telesno. Bolj vidimo, da sploh ni šlo za to, za kar smo še včeraj skoraj verjeli, da gre. Dopovedujemo si, da se pravzaprav ne spomnimo, kaj se je dogajalo. Da je v bistvu šlo samo za kratko afero in da upamo, da ne bo nihče opazil, kako smo se pustili zavesti.

Kar zadeva rezultat volitev, samo kratek komentar — OK.

Neodgovorno duhovičenje

Morda bo kdo rekel, da je to duhovičenje preveč neodgovorno, saj da je predvolilni čas razkril korupcijo vseh korupcij. Hjah. Crnkovič je na volilno nedeljo o tem protikorupcijskem paničarjenju nalil nekaj zdravorazumskih. Napisal je, da vse, kar je tako ali drugače “dogovorno”, še ni korupcija. In da vsa ta panika kaže na privlačnost in dosegljivost domačijskega poštenjaštva. Češ, vse je narobe in jaz se zdaj proti temu borim. Biti zares pameten pa je vsaj kanček težje.

Priznam, da nisem razumel logike, na katero so računali ti, ki zdaj vse, ki so volili Goloba, obtožujejo odobravanja velekorupcije. Pač, korupcija je korupcija. Manj ko je je, tem bolje. Ampak nekaj pa so tudi svetovnonazorske razlike. Bi morali na lepem vsi Slovenci, ki so količkaj proti korupciji, voliti Janšo in njegovo kliko? Ali krščansko-ljudsko-obrtniške demokrate? Morda pa je šlo za last minute poskus ustoličenja Prebiliča? Piratov? Za poziv k volilni abstinenci? Ne vem. Ne razumem.

Kje je meja?

Še ena o slovenski korupciji.

Slovenci nismo Nemci, ki imajo hladno birokracijo. Mi se dobesedno poznamo. Slovenija je majhna država. Naš boj za doseganje ideala popolne “birokratske transparentnosti” je po definiciji Sizifovo delo. Sploh pa bi bilo v nasprotju z ljudsko ontologijo slovenstva, če prijatelju, znancu ali sorodniku ne bi priznavali, da je v nekem globoko slovenskem smislu on pravzaprav ti sam. Mi nismo posamezniki zahodnega kova, pa če v šolske knjižnice in vrtce razpošljemo še toliko Hayekovih priročnikov …

Naš boj proti korupciji je zato težji. Vprašanje o tem, kje je meja, namreč res ni enostavno. Pa naj me poštenjaki zaradi tega označijo za še takšnega cinika.

Nekaj je narobe z modernostjo

Še tole. Za Slovenski čas sem v predvolilno številko zapisal, da opoziciji, ki kritizira vse, na koncu ne morem verjeti ničesar. Desničarsko vsesplošno paničarjenje in nižanje politične kulture sem razložil kot skoraj nezavedni odziv na intuicijo, da je v resnici z vsem nekaj narobe. Da je nekaj narobe s celotno modernostjo. Z vsesplošno brezbožnostjo sodobne družbe. Da je celoten sistem naših domnevno nevtralnih družbenih institucij nagnjen v določeno smer. Da je v tem smislu že izhodišče “nepošteno”. Ta intuicija vsekakor ni brez soli.

Ampak če gre za to, sem zaključil, potem tudi tako povejmo. Da gre za globljo kritiko. Tega, kar jih res moti, bržčas niti akterji na politični desnici sami ne razumejo povsem — ker gre za kompleksna politično-filozofska, skoraj politično-teološka vprašanja —, zato se zadovoljujejo z vsem razumljivo gesto: z vsesplošnim bentenjem čez domnevne predstavnike statusa quo. Čez Goloba.

No, če komu tako paše. Da le ni preveč žaljiv. Meni je to glavno. Tisti, ki je žaljiv, nečesa ne razume. Bodisi tega, kaj je politika, bodisi tega, kaj je življenje.

Suhi krhlji

Na moji spletni lajni se mi je danes prikazal posnetek o tem, kako se vse spremeni, če v stanovanju uporabljamo stoječe ali namizne svetilke namesto stropnih luči z belkasto svetlobo. In sem iksnil, da je problem slabe osvetlitve večji od problema, kdo bo prihodnji mandatar.

Mogoče gre za aforistično nategovanje, toda sporočilo drži. Spomnim se leaknjene fotografije iz stanovanja g. Janše in storijev, ki jih je od doma objavljala Tina Gaber Golob. Pri obeh mi je v oči padla bela svetloba. Zdi se banalno — ampak mislim, da je to, ali nam je doma lepo in prijetno, ali imamo urejeno stanovanje, urejene odnose in ali se veselimo majhnih reči, bolj pomembno od tega, ali bo naslednja vlada malo bolj socialna ali “razvojna” in ali bomo jedli kremšnite ali pa suhe krhlje.