Razmišljam, kako zelo se je spremenil 1. november. Najprej vreme. Letos je bilo spet toplo. Tako kot že leta. Povsem drugače kot v mojem otroštvu in mladosti. Prvega novembra je bil mraz. Za obisk pokopališča je bilo treba obleči toplo zimsko garderobo. Pa še te je zeblo. Predvsem v noge. Nikoli dovolj nogavic. Nikoli dovolj topli čevlji. Letos pa so nekateri hodili na pokopališče v kratkih rokavih. In če si bil v bundi, ker je bilo ob sedmih zjutraj še mrzlo, si okrog deset že zakuhal.

Druga sprememba pa je politizacija praznika. Prvi november je iz dneva spomina na mrtve — predvsem “svoje” mrtve — z osamosvojitvijo postal praznik z navlako. Del te navlake je tako imenovano “obujanje zgodovinskega spomina”. Ki se udejanja predvsem v obliki počastitev slovenskih kolaborantov v času NOB. 

Dostojen grob

Prvonovembrsko “obujanje zgodovinskega spomina” na kolaborante je v uporabi za rehabilitacijo sodelovanja z okupatorjem. Najprej z zatrjevanjem, da so bili tudi oni ljudje, ki si zaslužijo dostojen pokop in pravico do prvonovembrskega spomina. S čimer se seveda lahko strinjamo.

V bistvu pa gre za vprašanje, kaj to v praksi pomeni. Označen in dostojen grob si namreč zaslužijo tudi vsi, ki so bili pobiti kot pripadniki odpora proti okupatorju. Toda v postsocializmu smo rehabilitirali samo kolaborante. Tudi Rupnika, recimo, ki je na protikomunističnem shodu na Kongresnem trgu 29. junija 1944 povedal:

“Slovence lahko reši samo zmagovita Evropa. Evropo pa mora pripeljati k resnični zmagi samo Nemčija. Povsem jasno je, da bi prav tako, kot bi morali propasti vsi ostali evropski narodi, če se ne bi ob strani Nemčije borili proti svojim zunanjim in notranjim sovražnikom, propadel tudi mali slovenski narod, če ne bi zedinjen in trden izpolnil svoje evropske dolžnosti in obveznosti.”

Vsaka podobnost z današnjim slovenskim čaščenjem Nemčije je zgolj slučajna. 

Rehabilitacija domobranstva

Naslednji način je rehabilitacija domobranstva. In njihove zaprisege:

“Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu, kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.” 

Podobna oblika “obujanja zgodovinskega spomina” ob 1. novembru je postala tudi kriminalizacija partizanskega gibanja kot odpora zoper okupatorja. Tudi ta ima več oblik. Ena od njih je recimo enačenje partizanskega gibanja z revolucijo, kar je osporaval tudi Bučar.

Nove politične elite

Predvsem in nasplošno pa prvonovembrsko “obujanje zgodovinskega spomina” služi pisanju “nove zgodovine”. To je značilno za vse postsocialistične družbe. In je tudi razumljivo. Nove politične elite, ki so po zlomu socializma prevzele oblast, so morale legitimizirati svoje politično povzpetništvo. Svoje politično delovanje.

Ideološko so ga legitimizirale tudi tako, da so predrugačile novejšo zgodovino. Predvsem zgodovino 2. svetovne vojne. V vseh postsocialističnih družbah so to naredili enako: kolaborante z okupatorji (Nemci, Italijani, Madžari) so prelevili v junake. Zato so danes junaki ne samo domobranci, ampak tudi četniki in ustaši. Če omenim samo primere s teritorija nekdanje Jugoslavije. Odporniška gibanja pa so denuncirali kot kriminalce.

Kriminalizacija partijskih elit

To je bil močan argument za moralno legitimizacijo. Postsocialistične elite tega niso mogle graditi na kontinuiteti s predhodnimi socialističnimi družbami in partijskimi političnimi elitami, saj so jih zrušile z oblasti. Svojo politično in moralno legitimizacijo so lahko gradile samo na diskontinuiteti s prejšnjimi oblastmi.

Za to pa ni zadoščala samo kriminalizacija partijskih elit. Potrebna je bila kriminalizacija celotnega zgodovinskega obdobja, v katerem so bile komunistične partije glavni socialni akterji. Torej socializma. In obdobja 2. svetovne vojne. V kateri so bila prav nacionalna komunistična gibanja povsod po Evropi — tudi na Zahodu — med ključnimi dejavniki v nacionalnih odporniških gibanjih. Torej v boju proti okupatorju.

To je tudi razlog, zakaj na Zahodu ne morejo razumeti, kako nam je v postsocialističnih družbah prišlo na misel, da kriminaliziramo odporniška gibanja zoper nemške, italijanske in madžarske okupatorje. In da častimo kolaborante. Socialni antropolog Jos Platenkamp je spomenik žrtvam vseh vojn oz. idejo o izenačevanju vseh žrtev 2. svetovne vojne komentiral z ugotovitvijo: “Ampak vi častite zlo! Kolaboranti so zlo!”

Novi običaji

Toda vrnimo se na slovenska pokopališča ob minulem 1. novembru.

Nova zgodovina je spremenila tudi običaje obiskovanja pokopališč. Sveč in cvetja ob partizanskih spomenikih ni več. Tudi ob grobnicah borcev ali ujetnikov zavezniških sil jih ni več. Recimo Rusov. Ali ob spomenikih ustreljenim talcem. Ljudje jim ne prižigajo več sveč. Ne polagajo cvetja. Tistih, ki to še počnemo, ni niti za ducat ali dva. Kar je grozljiva materializacija tega, kaj smo postali. Kakšni smo postali.

Razlog za to seveda ni samo v na novo napisani zgodovini. In v tem, kako postsocialističnim generacijam že od osnovne šole naprej perejo možgane. Razlog je tudi v tem, da v postsocialistični slovenski družbi vzgajamo patološke narcise. Ki niso samo brez zgodovinskega spomina. Ampak tudi brez vesti. Za njih drugi niso ljudje. Ampak sredstvo za doseganje ciljev. Zato se ob trpljenju in smrtih drugih ne zamislijo. Ali občutijo sočutja. Tega niso sposobni. Nimajo empatije.

Narcisizem in psihopatija

S takšno socializacijo v današnji družbi ne proizvajamo samo patoloških narcisov, ampak tudi psihopate. Tisti, ki jih nekateri radi imenujejo “kače v poslovni obleki”. Jih poznate? Ste že imeli stik z njimi? Sama lahko to potrdim. Tako v osebnem življenju. Kot tudi poslovno. Dobro poznam najmanj šest osebkov z značilnostmi psihopatije, med katerimi izstopajo plitvost ali odsotnost čustvovanja, navidezni šarm, manipulativnost, egocentričnost in odsotnost empatije, kar je povezano tudi z visokimi rezultati na lestvicah dosežkov in socialne moči.

Raziskave kažejo, da je med zaporniki samo 20 odstotkov psihopatov, toda teh 20 odstotkov je zagrešilo več kot polovico najhujših kaznivih dejanj. S serijskimi in ponavljajočimi se posilstvi vred. In najmanj štirje od omenjenih šestih osebkov, ki jih poznam, uspešno delujejo v ožjem poslovnem okolju, v katerem delam tudi sama.

Pa še to: pred spominsko obeležje ustreljenim talcem med 1941 in 1945 v Mariboru je bil letos položen venec Državnega sveta. Ni pa bilo vencev Državnega zbora in vlade. Niti predsednice države. 

To smo postali. Takšni smo postali.