Zanimivo je opazovati, kako je Prebiličeva odločitev za vstop oz. vrnitev v slovensko politiko razburila predvsem tako imenovano levo sredino oz. tako imenovano levico. Kar čudi. Še posebej, ker odločitev ni bila nepričakovana. Jasno je namreč bilo, da je Prebilič imel samo dve možnosti, kaj storiti s političnim kapitalom, ki si ga je pridobil na predsedniških volitvah: ali ga pustiti vnemar ali pa ga unovčiti. In unovčiti ga nikakor ni mogoče v Evropskem parlamentu. Tam ni volilcev, ki jih vsak slovenski politik za to potrebuje. Prebilič lahko svoj kapital unovči samo v okviru domače politike. Zato je bila Prebiličeva odločitev za nastop na parlamentarnih volitvah s svojo stranko logična.

Nelogične reakcije

Niso pa bile logične reakcije leve sredine oz. levice na njegovo odločitev. Vsaj na prvi pogled ne. Golob je sicer že pred časom začel vleči poteze, s katerimi bi preprečil prihod novega obraza na levo sceno. Z jasnim razlogom: da novi obraz ne bi mogel ogroziti njegovega drugega mandata.

Podatki o Golobovi in Prebiličevi javnomnenjski podpori so zgovorni. Še preden se je Prebilič sploh lotil kampanje, podatki že kažejo dvoje. Prvič, da se bo Prebilič prebil v parlament. In drugič, da je razlika v podpori, ki jo imata, v resnici majhna. Tako majhna, da bi Prebilič lahko Goloba dohitel. Ali celo prehitel. Obstaja kar nekaj razlogov, da bi se to lahko zgodilo.

Prvič, Prebilič je družboslovec. Kar pomeni, da ima strokovno znanje za predsednika vlade. Nekako tako, kot ima pooblaščeni mehanik za vaš avto strokovno znanje, da ga popravlja. In verjetno je vsakomur jasno, da je za popravilo avtomobila bolje imeti nekoga, ki ima za svoje delo strokovno znanje. Ne pa nekoga, ki ga nima. Z družbo že od začetka samostojne države v glavnem ravnamo tako, kot če bi svoj avtomobil dajali v popravilo prvemu mimoidočemu, ki o motorju našega avta nima pojma. Skratka: za slovensko družbo bi bilo koristno, da vlade ne vodi več laik. Ampak strokovnjak.

Prednost obramboslovca in župana

Druga Prebiličeva prednost je, da je obramboslovec. Če bi postal predsednik vlade, bi slovensko vlado vodil nekdo, ki bi tudi v zvezi s povečevanjem stroškov za obrambo imel strokovno znanje o tovrstnih problemih. In rabotah. 

Tretja Prebiličeva prednost je, da se je tako glede vojne v Ukrajini kot v Gazi še pred ponedeljkovo odločitvijo na vrhu NATO pakta odkrito zavzel za končanje vojne. Za mir. Za diplomatsko reševanje obeh konfliktov. Kar ga dela za trenutno edinega sprejemljivega političnega kandidata tistih volilcev in volilk, ki se tudi sami zavzemajo za mir. Ne pa za oboroževanje. In vojno. 

Četrta Prebiličeva prednost je, da je bil večkrat zaporedoma izvoljen za župana. To pove veliko: volilke in volilci v občinah ponovno izvolijo samo operativno sposobnega človeka, ki zna reševati njihove probleme. Če ne zna, ga ne izvolijo ponovno. 

Peta Prebiličeva prednost je politični kapital, ki si ga je pridobil v zadnji tekmi za predsednika republike. Čeprav ni zmagal, je bil za mnoge pozitivno presenečenje. Za številne, ki ga pred tem niso poznali, je bil politično odkritje leta. Kandidat, ki mu bodo z veseljem (znova) namenili svoj glas.

Šesta Prebiličeva prednost je njegova spretnost v javnem nastopanju. V medijskih soočenjih. Kar je dokazal tudi v predsedniški tekmi.

Poosebljeno upanje

Sedma in ključna prednost pa je dejstvo, da bo Prebilič na volitvah — tako kot vsi novi obrazi doslej — poosebljal upanje. Kar pomeni, da bo možni pravi kandidat za vse tiste volilke in volilce, ki so to poosebitev upanja pred štirimi leti videli v Golobi. In ki je zdaj ne vidijo več. Ko bodo izbirali med Golobom in Prebiličem, bodo izbirali med razočaranjem in upanjem. In upanje praviloma premaga razočaranje. Z lahkoto.

Govorimo o podpori večine volilnega telesa, ki ga je Golobu na zadnjih volitvah uspelo aktivirati. In ki jo je do danes — sodeč po rezultatih javnomnenjskih analiz — izgubil. 

Znakov, da bi Golob lahko ponovno pridobil to podporo, ni. Ne samo zaradi slabega uresničevanja predvolilnih obljub. Ampak predvsem zaradi neverjetnih napak, ki se mu že kar nekaj časa dogajajo. Naj spomnim samo na tri zadnje spodrsljaje.

Blamaža

Najprej je bil tu Golobov antološki spodrsljaj oz. blamaža, ko je nagovarjal slovenske gospodarstvenike k proizvodnji produktov, ki bi jih vlada v okviru nove oboroževalne politike lahko neposredno kupovala od njih. To je pospremil s komentarjem, da v teh poslih ne bo nobene KPK. Z obrazno mimiko pritlehnega pouličnega goljufa, ki ne skriva cilja, da poskuša delovati mimo zakonov in goljufati državo.

Že res, da bi marsikateri Slovenec znal povedati, da je v slovenskem poslovnem svetu praksa pač takšna. Je pa tudi res, da predsednik vlade ne sme dajati takih nasvetov. In to ne samo zato, ker se osebno ne sme deklarirati kot oseba, ki išče načine, kako goljufati državo. Kako kršiti zakone. Kako zaobiti mehanizme nadzora. Ampak zato, ker je prav on tisti, ki mora zagovarjati dosledno spoštovanje zakonov. Neglede na to, kaj si v zvezi s tem osebno misli. Ali v zvezi s tem počne.

5 %

Drugi spodrsljaj pa je Golobov pristanek na dvig stroškov za oboroževanje na 5 odstotkov BDP. Skupaj s tem, kako je to svojo NATO servilnost poskušal razložiti. Ko je na zasedanju pristal na 5 odstotkov BDP, je s tem izigral Socialne demokrate in Levico kot koalicijska partnerja. Neformalni koalicijski vrh, ki ga je sklical ob vrnitvi v Slovenijo, pa je izzvenel v duhu že omenjene logike, da ni pomembno, na kakšna pravila in dogovore pristajamo. Vedno namreč obstaja možnost, da pravila izigramo.

Kdo Golobu svetuje, naj igra na karto izigravanja pravil, če mu koristi? To je napačen nasvet. Napačno politično ravnanje. Čeprav je res, da posamezniki, ki izigravajo pravila v vsakdanjem življenju — v gospodarstvu še tem bolj —, veljajo za spretne ali celo za vzor, je v politiki to napačna stava.

Golobu se najbrž zdi, da je z neformalnim koalicijskim vrhom pomiril koalicijske partnerje. Dvomim. S tem je vznemiril volilce. Še toliko bolj, ker Gibanje Svoboda nasprotuje referendumu o zviševanju stroškov za oborožitev, za katerega se zavzemata SD in Levica. In treba je reči: pravilno predvolilno politiko igrata SD in Levica. Ne Svoboda.

“Kdo pa si ti?”

Tretji Golobov spodrsljaj pa so prizadevanja, da bi vodilne v Petrolu prepričal, da ne bi zapirali bencinskih črpalk v manjših krajih. Njegovo pozivanje k socialnosti je seveda naletelo na gluha ušesa. A ne samo zato, ker Petrol kot privatno podjetje deluje po antisocialni logiki. To je moto uspešnih neoliberalnih podjetnikov. Ampak tudi zato, ker obstaja vedno več dokazov, da je neoliberalno in antisocialno logiko prakticiral že Golob sam, ko je vodil Gen-I. In da kot predsednik vlade ni storil ničesar, da Gen-I ne bi prakticiral take logike še vse do danes.

Jasno je, da predsednik vlade s takim slovesom ne more omejiti neoliberalnega pohlepa privatnih podjetnikov. Ti lahko na njegove pobude vedno reagirajo z držo: “Kdo pa si ti, da nam boš bral levite? Saj si sam delal isto, kar delamo mi!”       

Skratka: če bo Prebilič dobro odigral svoje adute, Golob nikakor ne bo ta, ki bi lahko še enkrat sestavil levosredinsko vlado. Še posebej, če bo nadaljeval s svojimi napakami. Prav lahko se zgodi, da bo to uspelo Prebiliču. Še posebej, ker je Vesna že povezana z Levico.