Pravzaprav mi je že zoprno, da tako pogosto pišem o evropskih polomijah. Res bi res rada pisala o čem drugem. Žal pa po zaslugi EU oz. predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen nikoli nimamo miru. Tedensko nas zasipavajo ne samo z birokratskimi nebulozami, ampak tudi z napačnimi in nesmiselnimi potezami, ki določajo naša življenja. Dolgoročno. Žal.

Nesposobnost EU lahko opazujemo tudi pred jutrišnjim srečanjem Trumpa in Putina na Aljaski, kjer se bosta poskušala dogovoriti o miru v Ukrajini. In seveda o delitvi ukrajinskega ozemlja. Ki je že napovedano. In pospremljeno z najavo, da se bo Ukrajina morala odreči delom svojega ozemlja. Seveda v prid Rusije.

To pa je fiasko za EU in za Evropo iz več razlogov.

Kaj pride v poštev

Fiasko zato, ker se vojna v Ukrajini ne bo končala z zmago Ukrajine. In s porazom Rusije. Kar je bila evropska deja o koncu ukrajinske vojne. Ki jo je zagovarjala EU. Njeno stališče je bilo, da se mora Ukrajina boriti v vojni do končne zmage. In da jo mora EU do te končne zmage podpirati. Z vsemi sredstvi. Tudi z orožjem. Da kaj drugega kot končna zmaga Ukrajine nad Rusijo ne pride v poštev. Sploh.

Tisti, ki smo nekoliko bolj realistični in ki imamo tudi nekaj znanja iz zgodovine in političnih procesov, smo bili do ideje o takšnem koncu vojne že od začetka skeptični. Napovedovali smo, da se bo vojna končala za pogajalsko mizo. Kjer se bodo ključni svetovni akterji — seveda (tudi) ZDA in Rusija — dogovorili, kako si bodo Ukrajino razdelili. In da bo konec vojne dogovor med velesilami. Kot se vse pomembnejše vojne tudi končajo. Še posebej na evropskih tleh.

Kaj se ne bo zgodilo

In zdaj se bo zgodilo prav to. Pri čemer tak razvoj dogodkov spremljajo še trije dodatni zapleti. Oziroma polomije EU.

Prvi je, da Ukrajina ne bo ohranila svojega celotnega ozemlja. Kar je v nasprotju z idejami EU. Ki je zastopala stališča, da je konec ukrajinske vojne možen ne samo s popolno zmago Ukrajine nad Rusijo, ampak tudi s tem, da bo Ukrajina ohranila svoje celotno ozemlje. Tudi tisto, ki ga je Rusija že okupirala in spravila pod svojo kontrolo.

Tudi s tem v zvezi smo tisti bolj realistični napovedovali, da se to ne bo zgodilo. In da bi bilo zato za Ukrajino najbolje, da bi sedla za pogajalsko mizo takoj ob začetku vojne. Ker je Rusija takrat nadzirala manj ukrajinskega ozemlja, kot ga nadzira danes. In danes je jasno, da se bosta Trump in Putin na Aljaski dogovorila tudi o tem, kateri deli Ukrajine bodo ostali Rusiji. Te dele bo določila Rusija. Trump ji bo dal, kar bo Putin hotel.

Še ena neumnost Zelenskega

Zelenski sicer protestira, da takšne rešitve ne pridejo v poštev. Da se Ukrajina ne bo odrekla nobenemu delu svojega ozemlja. In da dokler ne bo celotno ozemlje Ukrajine spet pod njeno oblastjo, o koncu vojne ni mogoče govoriti.

To je seveda še ena od neumnih izjav Zelenskega. Prvič zato, ker tega, kar govori, Trump in Putin ne bosta upoštevala. Tudi poslušati ga ne mislita. Zelenskega niti nista povabila na srečanje na Aljaski. Govoričenje Zelenskega, da konca vojne ne bo, dokler Rusija ne bo vrnila Ukrajini ozemelj, ki jih je okupirala, pa je neumnost tudi zato, ker se Ukrajina brez ameriškega in evropskega orožja sploh ne more vojskovati proti Rusiji.

Je pa tu še tretji nerodni aspekt te zadeve: take izjave Zelenskega Trump vedno znova razume kot dokaz, da Ukrajina noče pristati na konec vojne. Da je konec vojne sploh ne zanima. In da se zato z njo sploh nima smisla pogovarjati.

Isto velja za EU. Ki jo je Trump že večkrat označil za mednarodni subjekt, ki noče konca vojne v Ukrajini. Kot dokaz navaja oboroževanje EU in konstantno vojaško podporo Ukrajini. In da EU kot agens vojne — ne agens miru — na mirovnih pogajanjih nima kaj iskati. In je, kot vidimo, na teh pogajanjih tudi res ne bo.

Javna blamaža

Reakcija voditeljev EU na to ignoriranje je seveda spet napačna. In patetična. Zdaj so se odločili, da se bodo sestali sami, brez ZDA in Rusije. In sklenili, kako in kaj glede konca vojne v Ukrajini. Kar je milo rečeno blamaža. In to iz več razlogov.

Prvič, karkoli že bodo sklenili voditelji EU, tega niti Trump niti Putin ne bosta upoštevala. Drugič, EU nima moči, da bi bodisi Trumpa ali Putina prisilila, naj upošteva njena stališča. Putin in Trump bosta hladnokrvno ignorirala EU še naprej.

In tako bo EU doživela še eno javno blamažo. Dobila bo še en dokaz, da ni noben upoštevanja vreden mednarodni subjekt. Trump in Putin ne upoštevata nikogar, ki jima ga ni treba. EU pa je seveda daleč od te nujnosti.

Če se spomnimo na Webrovo definicijo moči, gre pri tem za to, da lahko subjekt, ki moč ima, prisili drugi subjekt, ki moči nima, da naredi to, kar hoče subjekt, ki moč ima. Čeprav subjekt brez moči tega ne bi nikoli naredil. 

Trump in Putin sta utelešenje subjekta, ki ima moč. Zadnja manifestacija tega dejstva je bil carinski “dogovor” med ZDA in EU. Ki seveda ni bil nikakršen dogovor. Ampak je šlo za kapitulacijo Ursule vonder Leyen pred Trumpom.

Kako naj EU generira moč

Dokler EU ne bo mogla prisiliti niti Trumpa niti Putina, da upoštevata njene zahteve — čeprav jima ne ustrezajo —, je podajanje takšnih zahtev samo samoblamaža. Voditelji EU bi morali razmisliti, kako prisiliti Trumpa in/ali Putina, da upoštevata njihove zahteve. Tega pa ne bodo dosegli s patetičnimi sestankovanji, na katerih mlatijo prazno slamo. Ampak recimo s povračilnimi carinami. S katerimi je EU sicer grozila, vendar Ursula von der Leyen pred Trumpom ni imela poguma uveljaviti te grožnje v praksi. Kar je bila še ena samoblamaža EU.

Sklep je jasen: dokler EU ne bo uspelo generirati družbene moči, bi bilo pametneje, da neha s ponavljajočimi se samoblamažami. Da voditelji evropskih držav trpijo za samoljubjem, je sicer razumljivo. Da si domišljajo, da imajo moč. In da so (vele)pomembni. V resnici pa so žal samo subjekti, ki jih niti Trump niti Putin ne upoštevata. Edini izhod iz te situacije pa je, da je treba ustvariti razmere, v katerih jih bosta tako Trump kot Putin morala upoštevati.

Kako to doseči, pa glede na generalno zgrešeno delovanje EU ni jasno.